Sveta Trojica: ni namen razumeti, ampak slaviti njeno nedoumljivo navzočnost

Milan Knep
0

Ena od najbolj znanih misli pokojnega papeža sv. Janeza Pavla II. je, da mora Evropa dihati z obema kriloma pljuč, z zahodno in vzhodno polovico.

Marsikdo je v teh papeževih besedah sprva videl povsem taktično in diplomatsko potezo, všečno zlasti pravoslavnim kristjanom. Vedno bolj pa je jasno, da sv. Janezu Pavlu II. ni šlo za vljudnostno gesto, namenjeno ekumenskemu zbliževanju. Njegovo globoko osebno prepričanje je bilo, da sta zahodno in vzhodno krščanstvo šele skupaj prava celota.

Prav na primeru skrivnosti Svete Trojice vidimo, kako na Zahodu, torej katoličani, potrebujemo tudi vzhodno, pravoslavno umevanje te najlepše in najgloblje skrivnosti naše vere.

Sveta Trojica je komaj kaj navzoča v duhovnem življenju in zavesti nas, zahodnih kristjanov. Pravoslavno krščanstvo pa ima povsem drugačno izkustvo, in še kako pomembno je, da to izkustvo bolje spoznamo in z njim zadihamo.

Neizrazito vključevanje skrivnosti Svete Trojice v duhovno življenje, značilno za naše katoliško krščanstvo, ne izvira iz težavnosti umevanja te skrivnosti, čeprav je morda tako videti. Na Zahodu prostodušno pravimo: kdo bo to razumel; ali: tej skrivnosti nihče ne bo prišel do dna do konca sveta. Kot da je naš odnos do Svete Trojice toliko globlji, kolikor bolj jo razumemo. In ker mislimo, da te skrivnosti ne razumemo dovolj, ji v svoji duhovnosti skoraj ne posvečamo pozornosti.

 Zahodnjaki nad človekom

Sveta Trojica je v naši duhovnosti na obrobju zaradi nekega tipičnega zahodnjaškega vzorca mišljenja in delovanja. Temeljno hotenje, ki vlada Zahodu, je, vse obvladati, vse si podrediti, iz vsega, kar je, potegniti korist. In če naj dosežemo ta cilj, moramo vse najprej razumeti, tudi če to ni mogoče, nato pa vsemu z zakoni dodeliti status razpoložljivosti.

Tako smo si Zahodnjaki, denimo, z zakonodajo o pravici do splava, evtanazije, pravico do nekaterih etično zelo spornih znanstvenih raziskav, redefinicijo družine, s kemičnimi in genskimi posegi v pridelavo hrane itd. uzurpirali gospostvo nad vsem, tudi nad človekom.

Dovoljeno, zakonito, torej razpoložljivo je vse, kar pogosto povsem arbitrarno sprejme zakonodajalec. Ta samo na videz odgovarja ljudem, se pravi volivcem, v resnici pa uzakonja tisto, kar mu vsilijo ekonomski centri moči in njihova omrežja, saj je njihov podizvajalec oziroma inštrument.

Strah Gospodov nam pomaga doumeti, da obstajajo meje, pred katerimi se moramo ustaviti. Ni vse dovoljeno, tudi če je legalno. In tega, zlasti na Zahodu, ne spoštujemo.

 Podiranje tabujev

Nekakšna kolateralna žrtev zahodnjaškem popredmetenja vsega je tudi Sveta Trojica. K njej pristopamo kot objektu naše misli. Skrivnost ne sme obstajati, vse mora biti razpoložljivo.

Ker vsega vendarle ne moremo ujeti v miselne in znanstvene sisteme, preostanku, kamor sodijo tudi resnice vere, dodelimo status obskurnosti in nepomembnosti, amaterizma in prostočasne aktivnosti.

S tem se še naprej obnavlja stari greh iz edenskega vrta, ko sta Adam in Eva trgala sadove z drevesa, s katerega jima ni bilo dovoljeno jemati. Stara zaveza pravi, da je strah Gospodov, ki je dar Svetega Duha, začetek modrosti. Strah Gospodov nam pomaga doumeti, da obstajajo meje, pred katerimi se moramo ustaviti. Ni vse dovoljeno, tudi če je legalno. In tega, zlasti na Zahodu, ne spoštujemo.

Predrznemu prestopanju meja je zahodna kultura želela dati legitimnost. V ta namen je iznašla slogan – podiranje tabujev, ki je prikrojen za potrebe poplitvene popularne kulture.

Namesto strahu Gospodovega razum

Intelektualna elita moderne dobe pa utemeljuje zavračanje strahu Gospodovega na moči razumu, s t. i. racionalistično filozofijo. Po Wilhelmu Leibnizu (1646–1716), nemškem matematiku, filozofu, pravniku, političnemu pisatelju itd., najdemo obsežno racionalistično literaturo o Sveti Trojici. Višek prizadevanja za razumevanja vsega z naravnim razumom, tudi Boga, predstavlja Friedrich Hegel (1770–1831). Bil je teolog; obiskoval je predavanja v protestantskem bogoslovju, vendar je Boga, kakršen se nam je razodel v Jezusu Kristusu, potegnil v stvari, v kulturo in naravo in ga s tem oropal vsega presežnega, transcendentnega.

Dogodki sveta dobijo pri Heglu atribut božanskega spreminjanja. Bog se nam po Heglu ne daje več v molitvi, evharistiji in Božji besedi, temveč prek večnega dialektičnega spreminjanja od stopnje nepopolne racionalnosti, ki si pomaga s simboli, kar je značilno za vero in kulturo, do absolutnega pojma, ki odpravlja simbol in zakrament kot prežemanja božje in človeškega in udejanja vedenja kot absolut.

Bog tako ni več to, kar nam je o sebi povedal v Svetem pismu, pač pa je bog po Heglu eno z zgodovino sveta, je spreminjanje samo. Spreminjanje in postajanje sveta je isto kot razodevanje Boga.

Teologija je znižana na raven zgodovine. Ko gledamo in preučujemo zgodovino, razbiramo boga in njegovo bistvo. Vse je samo še imanenca, tosvetno spreminjanje. To, kar je bila v času Hegla filozofija elit, je danes vsega božjega izpraznjena duša sodobnega človeka. To, kar je Hegel razmišljal, danes ljudje brez razmišljanja enostavno živimo.

V zahodni kulturi je Bog zelo pogosto samo pojem, zgolj filozofsko-abstraktna kategorija. Prezremo, da Boga kot Boga sploh ni. V resnici je Bog vedno Oče, vedno Sin … Zato v veroizpovedi ne pravimo: verujem v Boga, tako se žal zaradi naše nepozornosti sliši, pač pa rečemo: Verujem v Boga Očeta in v nadaljevanju: Verujem v njegove Sina Jezusa Kristusa itd.

Zahodnjaki hočemo vse poenostaviti in skrčiti na določljivo bistvo. Bog kot Trojica pa je neulovljiv, ker so odnosi vedno nedoločljivi, zato je za Zahod bolj uporaben Bog kot pojem, kot sama v sebi zaključena abstraktna celota.

Toda vsak poizkus opredeljevanja božjega bistva, Boga spreminja v ideologijo. Zato so se vse nore ideologije pojavile na Zahodu; tako tiste, ki takšnega ali drugačnega boga teoretično priznajo, da ga potem izrabijo za politično moč, kot ideologije, ki gradijo svojo moč na zanikanju Boga.

Zahodnjaško dojemanje Boga je eden od vzrokov za zahodno civilizacijsko krizo, za uničujočo demografsko situacijo, ko se sprašujemo ali bodo naslednje generacije zaradi naših zlorab sploh lahko preživele.

Zahodni človek je že davno uvidel, da Bog kot ideologija nima nič skupnega z živim Bogom, Bogom Abrahama, Izaka in Jakoba, Bogom, ki ga sami kličemo za svojega odrešenika. Zato je Zahod tega pojmovnega Boga tudi zavrgel, žal pa je s tem zavrgel tudi resničnega Boga. Izbris Boga na Zahodu je v funkciji zahodne strasti po polaščanju. Kajti če Boga izbrišemo, je pot osvajanja odprta; nikjer ni več zadržkov, zapovedi, strahu Božjega, nobenega drevesa sredi raja, ki se ga ni dovoljeno dotikati, pač pa je vse naše: tako stvari kot ljudje.

Nemara sedaj bolj jasno vidimo, da ni bil brezbožen samo komunizem, ampak je v osnovi brezbožen tudi liberalizem, ki prihaja od lat. besede liber, prost, svoboden. In pri tej svobodi gre v prvi vrsti za svobodo od Boga, zato da bi človek o vsem, kar je, avtonomno odločal. Zahodnjaško dojemanje Boga je eden od vzrokov za zahodno civilizacijsko krizo, za uničujočo demografsko situacijo, ko se sprašujemo ali bodo naslednje generacije zaradi naših zlorab sploh lahko preživele.

 In vzhodno krilo?

Vzhodna pljuča dihajo zelo drugače. Na Vzhodu, v pravoslavju, se ne ukvarjajo s pojmi, z abstrakcijami, z neživljenjskimi redukcijami, z zoževanjem na bistvo. Kajti Vzhodnjaku ne gre za vladanje svetu, ampak za mistiko, za zrenje večnih resnic, za ljubezen do modrosti, ki je eno od Božjim imen.

Na Vzhodu so razvili izjemen občutek za spoštovanje skrivnosti. O Sveti Trojici ne razpravljajo z namenom, da bi jo razumeli, temveč jo občudujejo in slavijo. Zato je tudi vzhodna liturgija poetična in polna znamenj; je pa tudi daljša, ker se vernik, namesto da bi gledal na uro, prepušča presežni skrivnosti.

In to je veliko bolj življenjsko, saj tudi naših odnosov ne moremo skrčiti na abstraktno bistvo. Nikoli ni mogoče reči, kaj je bistvo zakonske ljubezni, pač je mogoče ljubezen samo živeti, izkusiti, jo občutiti, ne pa z njo upravljati.

Ko se v ljubezni kaj zaplete, gremo na Zahodu k terapevtu; tudi prav. A če bi par v zakonski molitvi vstopil v notranji odnos  Svete Trojice, v odnos z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, bi stekel tudi odnos med zakoncema. Žal mnogi pari nimajo tega izkustva.

Slovenski filozof Milan Komar, globoko veren kristjan, politični emigrant v Argentini, o Bogu ne govori s pojmi, temveč kot o skrivnostni navzočnosti. Navzočnost je že odgovor, pravi. Otrok se umiri, ko so starši navzoči. Žena je močna, če je mož navzoč; zaradi njegove navzočnosti se znajde pri delu in vzgoji.

Tudi Bog nam naklanja smisel, ker je skrivnostno navzoč, enkrat kot Oče, drugič kot Sin, tretjič kot Sveti Duh. Ko drug drugemu naklonimo navzočnost, mu podarimo ljubezen in upanje.

Namen današnjega praznika ni razumeti Sveto Trojico, ampak slaviti njeno nedoumljivo navzočnost; kot ni namen zakonsko ljubezen razumeti, ampak živeti. Zato danes ne razpravljamo o Sveti Trojici, ampak molimo veličastvo troedinega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha.

Po molitvi, Božji besedi in zakramentih postajamo deležni tega skrivnostnega notranjega božjega življenja Svete Trojice. Čutimo se povabljene v ta najgloblji in najlepši skrivnostni svet treh Božjih oseb, in nočemo, da bi ta svet od zunaj opazovali kot predmet in mu določali meje in smisel.

Pokleknimo kot nekoč Mojzes v puščavi in recimo: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi tvoje veličastvo sredi med nami« (prim. 2 Mz 34,9).

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije. 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime