Svet v novi smeri: zakaj smo bolj pod stresom in se manj veselimo življenja kot nekoč

Milan Knep
1

Nekaj manj kot petsto let pred Kristusom je prerok Zaharija zapisal besede, ki smo jih slišali v prvem berilu: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska!« (Zah 9,9).

Nam je danes tuje, da bi vriskali od veselja, se radovali že zato, ker smo, ker je svet, ki nas obdaja, čudovit. Ukanje koscev, ki so bili še pred šestdesetimi leti veseli zabeljenih žgancev in zelja, ni več, ker tudi koscev ni več, a umrlo je tudi ukanje, prvinska radost, da obstajamo.

Slovenske vasi, nekoč polne otroškega smeha in vrišča, so ob popoldnevih kot izumrle. Otroci ne pridejo več ven iz svojih brlogov. Pred lepimi fasadami stojijo avtomobili, med hišami pa ni žive duše; sliši se le ropot traktorjev in pasji lajež. Nihče več ne sede na klop pod vaško lipo ter ob ptičjem petju in brenčanju čebel poklepeta s sosedom. Vsi nekam hitijo, da bi ujeli življenje, a tam, kjer življenje je, ga ne občutijo, je samo še prehitevanje, z leve in desne, s komolci in zvijačo.

Pozabljena Visoka pesem

Tako kot je zamrlo prvinsko vriskanje, se je spremenilo tudi izražanje in izkazovanje ljubezni. Primerjajmo pogovor med ljubimcema v Visoki pesmi ali med ljubimcema danes, ki ne pišeta pisem in pesmi o svoji ljubezni, pač pa se takoj spustita v spolnost.

Dekle v Visoki pesmi govori: »Moj ljubi je podoben gazeli ali mlademu jelenu. Spregovori mi in mi reče: Vstani, moja draga, lepotica moja …. Golobica moja v skalnih duplinah, pokaži mi svojo postavo, daj mi slišati svoj glas. … Deni me kakor pečar na svoje srce … Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska moč« (glej Poročni obred, str. 74).

Lirično ljubezensko hrepenenje dveh mladih src, značilno za Visoko pesem, ni bilo nadomestek za moralno prepoved predzakonske spolnosti. Ni šlo za to, da bi Stara zaveza namesto predzakonske spolnosti mladim parom dovoljevala samo ljubezensko hrepenenje.

Lacan (1901–1981), francoski psihiater, psihoanalitik in filozof, je učil, da človek ne sme popustiti svoji želji. Kajti ko popustimo, svobode ni več (prim.: Delo – Ona, 4. 7. 2017, str. 5). Začne se razgradnja osebnostne integritete. Lacan ni bil kristjan, zato je obvladovanje želje postavil v psihološki kontekst. Njegova ugotovitev, da želje, ki jim ne postavimo meje, vodijo v dezintegracijo osebe, je vsekakor dragocena.

Toda človek sam iz sebe nima moči, da bi želji postavil meje, zato je veliko bolj učinkovito spoznanje krščanskega duhovnega izročila, ki željo transformira v duhovno hrepenenje. Šele pristno duhovno hrepenenje lahko ohranja našo svobodo, ker v človekovi duši razpira duhovni prostor, v katerega se lahko naseli Božja ljubezen.

Če odnos med dvema mladima človekova prekine spolnost, zavlada meso, kot pravi sv. Pavel v drugem berilu; nežno hrepenenje src pa se porazgubi. In nasprotno: po hrepenenju, ki ima moč odložitve spolnosti do poroke, lahko Bog ljubezensko teženje čutnega erosa dopolnil z agape, s svojo nadnaravno božjo ljubeznijo.

Trg je uničil vse tekmece, zlasti mu je sovražen evangelij, ki z omejevanjem želje omejuje tudi trg, ki je zavladal nad nami.

Namesto veselja prikrajšanost

Dr. Branko Senegačnik v svoji študiji z naslovom Smrt lirike? ugotavlja, da danes zaradi izgubljanja Božjega, presežnega, umira lirična pesem in lirika nasploh. Iz istega razloga usiha tudi veselje, ki ga je oznanjal prerok Zaharija. Veselje izpodriva občutek prikrajšanosti.

Imamo več kot katerakoli generacija pred nami, toda obvladuje nas zavest prikrajšanosti, zato smo ukanje zamenjali z kritiko in malodušjem. Vse teže dohitevamo novosti, ki se nam vsiljujejo, in manj kot jih ujamemo, bolj smo nezadovoljni.

Toda na polju odnosov in ljubezni ne sme biti pospeševanja. Psihološki čas in božji milostni čas, kairos, zahtevata trajanje, a prav to trga, ki je svet potegnil v vrtinec kroženja med proizvodnjo in potrošnjo, niti malo ne zanima. Stisnjeni smo pod vladavino trga, ki je sam sebi vrednota, človek pa mu priznava primat.

Svet je očitno krenil v neko novo smer, doslej nepoznano. Nekaj temeljnega se je spremenilo. Sv. Pavel v drugem berilu ne podaja sociološke razlage družbenih sprememb, temveč pravi, da je tisto, zaradi česar smo se spremenili, »življenje po mesu«. Seveda so ljudje v vseh časih »živeli po mesu«, a ko je prišel prerok in je kot sv. Pavel spregovoril o »življenje po duhu« in o »Božjem Duhu, ki prebiva v nas,« so ljudje vedeli o čem govori;  z Božjim Duhom so korigirali svoje želje in omejevali svoje meso.

Sedaj, ko nam vlada zakon trga, ta korekcija smeri skoraj ni več možna. Trg je uničil vse tekmece, zlasti mu je sovražen evangelij, ki z omejevanjem želje omejuje tudi trg, ki je zavladal nad nami. Samo v redkih okoljih, izločenih iz sistema trga, kakršno je tudi tole naše občestvo, ohranjamo živ stik z življenjem, kakršno prihaja iz Božjih rok.

Zakaj smo danes bolj obremenjeni in pod stresom

Življenje je bilo težko in brutalno v vseh časih, tako takrat ko je je nastajala Visoka pesem, in so bile zapisane besede veselja preroka Zaharija, kot danes. Temeljna razlika pa je v tem, da človek s svojimi bremeni sedaj ostaja sam, nekoč pa je razumel, kaj pomeni Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in ste obteženi in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

V svojih molitvah, ki so jih vsakodnevno opravljali, so se ljudje duhovno in duševno regenerirali. Družinski rožni venec pred spanjem jih je duševno obnovil, zato sta jim bila stres in izgorelost povsem neznana. Kristus, ki so ga v molitvi klicali, jim je vsak dan sproti vračal dostojanstvo, ki jim ga ni priznavala nepravična družbene ureditev. Življenje jih ni strlo; čeprav so živeli v pomanjkanju in pogosto brez zagotovljenih osnovnih človekovih pravic, so bili samomori velika redkost.

Danes, ko svojih bremen ne znamo več prelagati na Boga,  težko rečemo: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje« (Mt 11,25). S stresom, ki ga povzroča trg, ostajamo sami.

Sedemintridesetletna gospa dela v pisarni, pogodbeno, za nedoločen čas, domov prihaja pozno, po desetih urah dela, boli jo glava. Ko je doma, premleva, kako bi lahko kaj naredila drugače, v mislih načrtuje naslednji dan. Ima občutke krivde, ker se ne zna postaviti zase in zavrniti novih in novih nalog. Dvomi v svoje sposobnosti. Izčrpana je in nezadovoljna.

Raziskave kažejo, da smo v Sloveniji v primerjavi z drugimi članicami EU bolj pod stresom, manj zadovoljni z delovnimi razmerami, doživljamo večjo zaposlitveno negotovost, delavci so na splošno bolj utrujeni.

Na primarni ravni je stres kot prirojena reakcija ali odziv našega organizma na različne dražljaje nekaj naravnega in pozitivnega; poteka na telesni, čustveni in miselni ravni.

Stres nas pripravi na akcijo in omogoči, da se spopademo z nastalimi razmerami. Človek je v pradavnini bežal pred divjimi živalmi. Ko je pobeg uspel, je sledila umiritev.

Danes iz omrežja stresa sploh ni več mogoče izstopiti. Stres je stanje te kulture, zato ga ni vedno lahko opredeliti, predvsem čutimo njegove posledice: utrujenost, izčrpanost, občutek praznine.

Rešitev: bodimo čuječi

Neka terapevtka je nedavno v svojem intervjuju predstavila svoj odgovor na stres. Govorila je o čuječnosti, ki je v tem, da se ne trpinčimo z nenehnim presojanjem sebe, sozakonca, otrok in okolja, temveč preprosto sprejemamo svoje lastno notranje doživljanja, se ne vrača nazaj in se ne prehitevamo, temveč smo polno prisotni tukaj in zdaj.

Biti čuječ, pravi omenjena terapevtka, pomeni biti v polnem stiku s seboj in svetom, ne da bi presojali o dobrem in slabem, ne da bi se poskušali čemur koli za vsako ceno izogniti ali pobegniti, ne da bi skušali svoje doživljanje spreminjati.

Čuječnost nam pomaga krepiti zavedanja svojih misli, čustev in telesnih zaznav ter dejstva, da so vsa občutja v življenju prehodna in minejo. Tako tudi prepoznamo svoje negativne vzorce mišljenja in čustvovanja, še preden nas potegnejo v vrtinec negativnega razpoloženja, in tako prevzamemo nadzor nad svojim življenjem. Naučimo se izstopiti iz ustaljenih, naučenih in pogosto škodljivih vzorcev. Bolje se zavedamo, kaj se v tem trenutku zares dogaja in izberemo vedenje, ki je najprimernejše, zaključuje terapevtka.

Vse, kar je povedala ta gospa, lahko podpišemo, nasveti so konkretni in upoštevanja vredni. Razumem, da nekomu, ki ne veruje, res ne preostane drugega, kot da s krepitvijo zavedanja svojih misli, čustev in telesnih zaznav, s prepoznavanjem ujetosti v svoje stare negativne vzorce mišljenja in čustvovanja, kot predlaga gospa, dobi nadzor nad svojim življenjem in izbere življenjski slog, ki je zanj najprikladnejši.

Toda sam nikoli ne začnem na ta način kot uči terapevtka. Kajti takrat, ko sem najbolj na tleh, odpove tudi moja čuječnost, zavedanje misli, čustev in zaznav, odpove sposobnost, da bi izstopil iz ustaljenega vzorca čustvovanja in prevzel nadzor nad sabo.

To preprosto ne gre, vsaj pri meni ne. Pač pa sam naredim točno tako, kot mi svetuje Jezusu, ki pravi: ‘Pridite k meni sedaj, ko ste utrujeni, naveličani, v stresu, ponižani, polni dvoma v svoje sposobnosti. Pridite, in jaz vam bom dal počitek, in našli boste mir svojim dušam.’

Šele po preprostem izročanju Gospodu, po kar najbolj enostavni molitvi, s katero se prepustimo Gospodu, in se v njem odpočijemo, smo toliko pri sebi, da lahko aktiviramo svojo pamet in pomirjena čustva in po vrsti naredimo vsaj nekaj tega, kar je predlagala gospa.

Kako naj sami, ko smo na tleh, naredimo preboj. To je samo nov stres. Nekateri terapevti očitno ne razumejo, da s stresom zaradi nemoči ne moremo reševati stresa.

Gospod je tisti, ki nas prvi regenerira, pomiri, nam vrne samozavest, šele potem pa lahko delamo na sebi. Ko se po preprosti molitvi v nas naseli Božji Duh, nam postanejo razumljive in samoumevne besede preroka Zaharija: »Raduj se sionska hči, veseli se hči jeruzalemska.«

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije. 

1 komentar

  1. Tema je aktualna. Sam menim, da stres nedvomno je prisoten, zadeva pa bistveno bolj določene skupine ljudi. Mlade, ki ne dobijo služb ali so v službah izkoriščani, zaposlene v privat sektorju, ki delajo pod velikim pritiskov, da privat gospodarstvo to državo vsaj še drži pokonci, ter določen del pridnih in predanih ljudi v šolstvu in zdravstvu, ki po domače povedano ostalim javnim uslužbencem ‘odnašajo rit’. Vse te skupine za svoj trudi in predanost niso nagrajene oziroma se morajo zadovoljiti z uravnilovko oziroma neplačanimi nadurami ter ekstra delom. Zato ljudje ali podležejo stresu ali iz sistema optirajo. Optiranje iz sistema je pa ali 1) izselitev 2) premik na socialo in kombinacija z nekaj malega sive ekonomije ali pa 3) bolj umirjen bio/eko življenjski stil z recimo tem, da ljudje ostajajo doma, skrbijo za družino, si ustvarijo majhno kmetijo in/ali vrtiček, sadovnjak.
    Če človek za svoj trud/delo/sposobnosti ni primerno plačan in ni cenjen, temveč je obravnavan po socialistični uravnilovki, potem se mu začasni ekstra vložek v kariero NE SPLAČA. Ekstra izpostavljenost stresu je načeloma na Zahodu pri grajenju kariere nagrajena z konkretnimi finančnimi bonusi. Tako lahko človek neko obdobje investira trud v kariero in se nato s prihranki bolj umiri in umakne. Če tega ni – ostane samo zgaranost in stres. In to imamo v Sloveniji.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime