Svet v letu 2019: Volitve, brexitiranje in boj za svobodo

Peter Merše
1

Brexitiranje, otok, ki mu poslavljanje ne gre najbolj od rok

Eden ključnih dogodkov, ki so v svetu zaznamovali skoraj celotno leto 2019, se v resnici sploh ni zgodil, svetu pa je dal tudi novo besedo. Glagol Brexitirati je med mladimi prešel v uporabo kot beseda, ki označuje dejanje, da se z zabave ali dogodka že zdavnaj posloviš, potem pa kar ne moreš in ne moreš oditi.

vir: masterinvestor.co.uk

Dogovor, ki ga je z Evropsko unijo sklenila Theresa May ni bil sprejet v britanskem parlamentu, hkrati pa je parlament sprejel varovalo, da Kraljestvo brez dogovora iz Unije ne izstopi. Mayeva je tako morala Evropo zaprositi za podaljšanje izstopnega roka in dobila podaljšek do 31. oktobra in zaradi neuspeha pri glasovanju o Brexitu odstopila. Junija jo je nasledil strankarski kolega in nekdanji zunanji minister Boris Johnson, ki se je pridušal, da bo Brexit tako ali drugače izpeljal do 31. oktobra, toda tudi njemu je nagajalo dejstvo, da v parlamentu vladajoči konzervativci niso imeli večine.

Johnson je bil tako motiviran za Brexit, da je celo ustavil delo parlamenta, kar se je kasneje izkazalo za nezakonito in naposled moral zaprositi za še en podaljšek. Ker je parlament zavrnil tudi njegov dogovor z EU je razpisal volitve, kjer je gladko pometel s konkurenco, Laburisti Jeremya Courbina pa so zaradi medle retorike in izgube stika z delavstvom dosegli zgodovinski poraz. Z udobno večino v parlamentu se zdaj 31. januarja, dejansko pričakuje odhod Združenega kraljestva iz EU, s čimer pa že ves čas niso zadovoljni Škoti, ki zahtevajo nov referendum o neodvisnosti.

Donald se ne da

Pestro leto je tudi za Donaldom Trumpom, čiger mandat se je že prevesil v drugo polovico, kar čez lužo pomeni, da je predvolilna kampanja že v polnem teku. Trump je letos postal prvi predsednik, ki je stopil na ozemlje Severne Koreje, kjer se je konec junija že drugič sestal s Kim Džong Unom. Kljub temu, da do dogovora na koncu ni prišlo, pa se Trump ni zapletel v nobeno novo vojno, gospodarstvo leti v nebo, brezposelnost, tudi med manjšinami, pa je najnižja.

Demokrati mrzlično iščejo kandidata, ki bi bil prihodnje leto na volitvah kos Trumpu, pri čemer se zdi, da bi Trumpa lahko premagal uglajen, karizmatičen protikandidat zmernih stališč, a ravno tega zaenkrat demokrati nimajo, saj se v ospredje prebijajo radikalni identitetni socialisti, neizraziti podpredsedniki z aferami ali kakšno drugo hibo.

Ob pomanjkanju dobrih kandidatov, pa se demokrati Trumpa lotevajo s poskusom odpoklica. Ko je Mullerjevo poročilo razkrilo, da Rusija Trumpu ni pomagala do izvolitve, so našli Ukrajinsko afero, kjer predsedniku očitajo, da je vojaško pomoč Ukrajini pogojeval s preiskavo zaposlitve sina demokratskega kandidata Bidena, ki je do službe prišel pod pritiskom prejšnje administracije.Z Ukrajinsko afero je demokratska večina začela postopek odpoklica, ki je bil do sedaj sprožen le dvakrat. Za odpoklic se Trumpu ni bati, saj bi zanj moralo glasovato 2/3 senatorjev, v senatu pa imajo večino republikanci, tako da je »impeechement« zgolj predstava za javnost in zagotovitev neomejene količine prostora v medijih v volilnem letu.

Tudi Trump leta ni končal brezmadežno. Zapletel se je v trgovinsko vojno s Kitajsko, odstopil od pariškega sporazuma in jezil svet s svojimi tviti, med drugim s ponudbo o nakupu Grenlandije.

Volitve, volitve in še enkrat volitve

Volilni rekorderji letos so bili Izraelci, ki se bodo marca v manj kot letu dni na volišča podali že tretjič, saj niti stranka Likud trenutnega premierja Benjamina Netanjahuja, ki se otepa tudi obtožb korupcije niti njegova konkurenca ni uspela sestaviti vlade. Dvakrat so letos volili tudi Španci, obakrat socialistu Pedru Sanchezu ni uspelo dobiti večine, nasprotnikom pa tudi ne, zato zdaj vlada z manjšinsko vlado.

Razkritje afere Ibiza, kjer je podkancler avstrijske vlade na posnetku v pogovoru z domnevno hčerko ruskega oligarha, v zameno za usluge v kampanji, ponujal vpliv na avstrijske medije, je odneslo avstrijsko vlado in politično kariero Hansa Christiana Stracheja, predsednika svobodnjakov. Po prehodni vladi, ki je vladala čez poletje pa je na volitvah znova, še prepričljivejše zmagal kancler Sebastian Kurz, ki bo v januarju predvidoma prisegel v koaliciji z Zelenimi.

Osamosvojitev Ukrajinske pravoslavne cerkve od Ruske pa ni bila dovolj, da bi na ukrajinski predsednik Petro Porošenko osvojil še en predsedniški mandat. Povsem ga je povozil komik, ki je pred tem politike oponašal, Volodomir Zelenski. V Argentini se je še enkrat pokazalo, da se države, zasvojene s socialistično miselnostjo ne da rešiti v enem mandatu. Predsedniške volitve je gladko izgubil Mauricio Macri, konzervativec, ki je to redno znanko mednarodnega denarnega sklada skušal rešiti z »mehkimi« reformami, ki so bile premehke da bi učinkovale in pretrde za socialne države vajene volivce. Oblast so prevzeli levičarski peronisti.

Finska je dobila najmlajšo premierko na svetu. To je postala 34 letna Sanna Marin. Kanadskega premierja je udarila preobčutljiva politična korektnost, ko so se v javnosti pojavile njegove fotografije s pustnega plesa, kjer je bil oblečen v Aladina in imel na črno pobarvan obraz. Njegovi kritiki so to razglasili za zloglasni »black face«, kar pa ga ni stalo volitev, kjer je, sicer tesno, zmagal. V Indiji pa je odločno slavil premier Nerendra Modi, ki skuša preobraziti Indijo iz sekularne v hindujsko državo.

Lokalne volitve kot znanilci sprememb?

Na regionalnih volitvah v Nemških zveznih državah, ki so nekdaj bile del vzhodne Nemčije, je slavila Alternativa za Nemčijo, ki je marsikje dosegla celo drugo mesto. AfD pa ni edini glavobol Angele Merkel. Po menjavi v vodstvu koalicijskih partnerjev, Socialdemokratov, se je SPD pomaknil bistveno bolj v levo, kar bo oteževalo vladanje na Zvezni ravni za nemško železno lady, saj bo morala krmariti med politično korektnostjo in izganjanjem nezakonitih migrantov, s čimer ima Nemčija že zdaj težave.

Kljub drakonskim kaznim, ki jih je predsednik Vladimir Putin uvedel za »lažne novice«, nadzoru interneta in omejenvanju ter zapiranju političnih nasprotnikov, pa je na lokalnih volitvah v Moskvi Putinova stranka komaj obdržala večino proti združeni opoziciji pod vodstvom Alekseja Navalnega, ki je glasovala v slogu, glasuj za kogarkoli, ki ni Enotna Rusija. Več kot polovico Budimpeških okrajev je izgubila madžarska vladajoča stranka Fidesz Viktorja Orbana. Tudi tam je opozicija z leve in desne prvič po dolgem času nastopila enotno. Turški predsednik Rejep Tajip Erdogan pa je izgubil oblast v največjem mestu, Istambulu, istem mestu, kjer je svojo politično kariero kot župan začel tudi sam. In to kljub temu, da so zato ponavljali volitve, toda drugič je bil izid še bolj jasen v prid opozicije.

Poraz špicenkandidatov, zmaga evropskega načina življenja

Evropske volitve konec maja so prinesle enega najbolj razdeljenih Evropskih parlamentov do sedaj. Zmagala je Evropska ljudska stranka, ki pa je hkrati za socialisti tudi največ izgubila. Pridobivali so suverenisti in evroskeptiki, pa tudi zeleni in liberalci. Evroposlance so volili tudi Britanci, čeprav iz Unije odhajajo, ironično pa je na Otoku zmagala stranka Brexit.

vir: twitter

Evropske volitve pa so, poleg Junckerjevega katastrofalnega vodenja, dokončno pokopale sistem špicenkandidatov, ki se je vzpostavil na prejšnjih evropskih volitvah. Špicenkandidat Evropske ljudske stranke Manfred Weber se je že pred volitvami v poskusu ugajanja vsem zapletel z Orbanovim Fideszom, ki mu je zamrznil članstvo v omenjeni skupini, zaradi česar ni bil sprejemljiv za Višjegrajske države, podporo pa so mu odklanjali tudi v drugih strankah, saj je EPP, kljub temu, da je sicer obdržala prvo mesto izgubila kar 39 mest, kar so druge stranke razumele kot poraz.

Evropski voditelji so nato razdelili ključna mesta med stranke, vodenje Evropske komisje pa je naposled pripadlo Nemki iz Evropske ljudske stranke ter nekdanji obrambni ministrici Ursuli von der Leyen, ki je javnost kmalu razburkala s komisariatom za zaščito Evropskega načina življenja in zelenim dogovorom za Evropo. Zaradi zavrnitve nekaterih komisarskih kandidatov je komisija z delom začela mesec dni pozneje, kot je bilo načtovano, 1. decembra, brez britanskega komisarja, saj ga britanska vlada, kljub pozivu iz Evrope, ni predlagala.

Tudi nova evropska oblast pa ne namerava prenehati pritiskati na Madžarsko in Poljsko, ki z upiranjem muslimanskim migracijam in vsiljevanju LGBT ideologije najbolj aktivno ščitita evropski način življenja. Madžarski ukrepi že dajejo prve sadove v višanju rodnosti in številu porok.

»Goreči« in goreči kristjani

Embed from Getty ImagesV prvi polovici leta sta omenjeni državi zaveznika našli tudi v italijanskem notranjem ministru Matteu Salviniju. Z zaprtjem italijanskih pristanišč je uspešno zajezil migrantski val, s čimer je poleg uporabe verskih simbolov na političnih shodih jezil katoliško Cerkev in navduševal katoličane. Uspeh pri ustavljanju migracij in dober rezultat na evropskih volitvah sta ga opogumila, da je povzročil vladno krizo v upanju na predčasne volitve, na katerih bi lahko osvojil premierski položaj. Gibanje petih zvezd in levo sredinska demokratska stranka sta sklenili nepričakovano koalicijo in mu s tem prekrižali načrte, volitev ni bilo, Salvini pa se je pod nosom obrisal ne le za premierskim položajem, ampak tudi za notranjim ministrstvom in moral oditi v opozicijo.

Kristjani smo bili tudi v letošnjem letu najbolj preganjana verska skupnost, preganjanje pa je že mejilo na genocid. Najhujša napada sta se zgodila za veliko noč na Šri Lanki in na Filipinih, kjer je umrlo več sto kristjanov v ekplozijah v katedralah, napadi pa so se vrstili tudi v Nigeriji. K sreči prazna, pa je zagorela znamenita katedrala Notre Damme v Parizu. Politično korektni mediji in oblastniki so žrtve šrilanškega napada označili za »častilce Velike noči«, uradni razlog za požig katedrale Notre Damme pa pripisale tehnični napaki, čeprav so mnogi dejavniki kazali na človeški požig. Notredamska katedrala pa še zdaleč ni edina, napadi na cerkve v Franciji in drugod so se letos kar vrstili.

Vroča Južna Amerika

Goreli pa so letos tudi gozdovi. Obsežni požari so divjali v Sibiriji, Kongu, Avstraliji in Amazoniji, kjer so pritegnili največ pozornosti. Zaradi požarov v Amazoniji se je pod plazom kritik znašel novi brazilski predsednik, Jair Bolsonaro, ki je mandat nastopil prvega januarja. Mnogi so menili, da »brazilski Trump« ni naredil dovolj za omejevanje požarov, sam pa je ponudbe za pomoč pri gašenju in kritike videl kot napad na suverenost Brazilije.

Embed from Getty ImagesPožare v Amazoniji pa je, tudi osebno, gasil Bolivijski predsednik Evo Morales, ki mu je oblast tako prirasla k srcu, da se je na volitvah ob koncu leta, kljub temu, da ustava omejuje število mandatov na dva potegoval že za četrti mandat na čelu Bolivije, pri tem pa goljufal celo z volilnimi rezultati, zaradi česar so na ulicah Bolivije izbruhnili protesti, po tem, ko je na stran protestnikov prestopila še policija in vojska, pa se je Morales umaknil v azil v Mehiko.

Morales si je za vzor verjetno vzel Venezuelskega samodržca Madura, ki je bil januarja znova ustoličen za predsednika Venezuele, kljub protestom tako doma kot v tujini. Ker so bile volitve ukradene se je namreč za začasnega predsednika razglasil tudi predsednik nacionalne skupščine Juan Gaido. Gaidoju prevrat ni uspel in Maduro pod pokroviteljstvom Rusije in Kitajske še naprej vlada kljub hudi krizi med venezuelskim ljudstvom.

Poleg požarov pa je Amazonija čustva razgrevala tudi zaradi amazonske sinode, ki je letos potekala tam. Kljub velikim obetom o ukinjanju celibata in uvajanju drastičnih sprememb, pa je prišlo le do uvedbe amazonskega bogoslužja, s katerim se želijo približati ljudstvom Amazonije. So pa v Tibero leteli amazonski kipci iz rimskih cerkva. Poleg amazonske sinode je v Vatikanu odmevalo še čiščenje vatikanskih financ in spolnih zlorab, kjer je papež Frančišek pokazal, da misli resno in začel sekati tudi nekdaj nedotakljive glave. Kot prvi papež pa je obiskal tudi Arabski polotok, natančneje Abu Dhabi in Madagaskar.

Okoljska histerija

Vir: Twitter

Zaradi protestov, ki so nemire povzročali v Čilu je bila letna okoljska konferenca prestavljena v Madrid. Greta Thumberg, obraz okoljske histerije je tako po tem, ko je nadrla voditelje sveta na generalni skupščini Združenih narodov znova morala prepluti Atlantik v jadrnici in tako zamudila začetek konference, ki pa ni dala konkretnih zavez, kljub temu, da je bila podaljšana.

Na to, da moramo z okoljem vseeno lepše ravnati pa nas je z orkani, poplavami, sušami in najtoplejšim mesecem julijem v zgodovini opozoril tudi planet sam.

Krhki mir, ki se lahko kadarkoli konča

Na to, kako krhek je svetovni mir, nas je letos opozorilo več dogodkov. Vrh voditeljev Nata v Londonu je pokazal razklanost zavezništva in potrebo po prenovi. Rusija in ZDA sta odstopili od sporazuma o omejevanju širjenja jedrskega programa. Tega znova razvija tudi Iran, ki znova čuti ameriške sankcije. Po lani propadlem jedrskem sporazumu je letos poleti najprej prišlo do napadov na več tankerjev v Hormuški ožini in Omanskem zalivu, nato s

vir: pixabay.com

estrelitve enega ameriškega in enega iranskega brezpilotnega letalnika in na koncu še do napadov na Savdsko Arabsko naftno rafinerijo, za čimer je verjetno stal Iran. Več kot enkrat je skoraj prišlo do oboroženega spopada med Iranom in ZDA. Ta je decembra skupaj s Kitajsko in Rusijo organiziral tudi skupne pomorske vojaške vaje.

Da v geopolitiki najkrajšo vselej potegnejo najšibkejši so znova spoznali sirski Kurdi. Po tem, ko so jim Ameriške sile pomagale premagati Islamsko državo, so se Ameriške enote iz Sirije umaknile in tako omogočile Turčiji izvedbo operacije Izvir miru, s čimer je turška vojska zasedla 32 kilometrski kurdski pas ob meji s Sirijo. Kurdi pa so se predali v roke režima Bašarja Al Asada in ruskih sil.

Svoboda za vsako ceno

Protestniki v Hong Kongu pa se že vse od poletja borijo za svobodo kot David proti Goljatu proti Kitajski, ki želi postati velesila in za to uporablja vse mogoče prijeme, od prisilnega dela zapornikov, do absolutnega nadzora prebivalstva prek ocenjevanja njihovega vedenja z umetno inteligenco.

vir: cbc

Hong Kong, ki je od leta 1997 del Kitajske po načelu »ena država, dva sistema« pa vse bolj čuti vse večji manjko svobode, ki ga »en sistem želi vsiliti drugemu«. Prebivalce Hong Konga je na ulice pognal predlog izročitve zapornikov Kitajski.

Protesti so potekali tudi v Libanonu, Iraku, Iranu, Rusiji. V Alžiriji so protesti odnesli dolgoletnega in ostarelega diktatorja Abdelaziza Boutefliko, V Sudanu pa diktatorja Omarja al Baširja. V Španiji so obsodili voditelje katalonskega gibanja za neodvisnost na do trinajst letne zaporne kazni, kar je na ulice pognalo Katalonce.

Britanska policija pa je aretirala Juliana Assangea. Po tem, ko je več let preživel na ekvadorski ambasadi, mu je Ekvador odrekel gostoljubje in prejel milijonsko pomoč s strani ZDA. Po tem, ko je obtožbe o spolnem napadu umaknila tudi Švedska zdaj čaka, ali ga bodo Britanci izročili ZDA, kjer mu grozi doživljenski zapor zaradi objave tajnih dokumentov.

Svet je v letu 2019 postregel tudi z mnogimi bizarnostmi …

V Veliki Britaniji so v imenu spolne nevtralnosti dekletom prepovedali nositi krila, z univerze pa so izključili študenta, ker je na Facebook zapisal, da je homoseksualnost greh. LGBT diktatu v šolah so se uprli starši, pretežno muslimanski, kar je šokiralo multi-kulti levičarje. Vlada v Londonu je Severni Irski vsilila homoseksualne poroke in splav, prepovedala Volkswagnov oglas, ker prikazuje mamico z otrokom, kar naj bi vsiljevalo spolne stereotipe, medtem ko se sooča z vse več poligamnimi zvezami muslimanov. V imenu politične korektnosti pa v ženske zapore zapirajo celo posiljevalce, ki trdijo, da se identificirajo kot ženske.

… pa tudi mnogimi pozitivnimi zgodbami

Zbrane je pozdravil podpredsednik ZDA Mike Pence z družino (vir foto: Twitter)

Svet še nikoli namreč ni živel bolje, kar kažejo praktično vsi svetovni kazalci. Po vsem svetu se vse večje množice zavzemajo za zaščito življenja. Po ZDA so množični shodi potekali tudi na Hrvaškem in Sloveškem, prihodnje leto se nam obeta tudi v Sloveniji.

Etiopija in Eritreja sta sklenili mir, za kar je nobelovo nagrado prejel Etiopski premier Abi Ahmed Ali. Avstralici so se zadnjič povspeli na Uluru. Sveta gora Aboriginskih staroselcev je znova postala svetišče.

Na Malti po umoru novinarke Dafne Galicije padajo ministri, ki so bili ujeti v mafijskih poslih, v začetku leta pa naj bi odšel tudi premier. Makedonska in Grška vlada sta rešili dolgoletni spor glede imena države, kar  po novem (severni) Makedoniji odpira vrata v evroatlantske povezave, Jordan Peterson in Slavoj Žižek pa sta pokazala, da je tudi med nasprotno mislečimi še možen dialog.

Spomnili smo se 30. obletnice padca Berlinskega zidu, 50. obletnice pristanka na luni, 75. obletnice izkrcanja na Normandiji in ženevske konvencije, 80. obletnice začetka druge svetovne vojne, 150 obletnice rojstva Mahatme Gandija.

Svet je bil tudi v letu 2019 prizorišče boja med dobrim in zlim. To je stalnica praktično vsakega leta. Imejmo pogum, da bomo tudi v 2020, na strani dobrega.

Doniraj

1 komentar

  1. Boj za svobodo nadaljujemo tudi v Sloveniji:

    – za osebno dostojanstvo oziroma človekove pravice slovenskih kristjanov
    – za slovensko suverenost
    – za uveljavitev slovenske ustave in odpravo totalitarnih ostalin
    – za slovensko kulturno dediščino in slovensko kulturo nasploh…
    – za evropske civilizacijske satndarde

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime