Sindikalna sramota: mladi učitelji z manj kot tisoč evri, za starejše kolege pa dobro poskrbljeno

POSLUŠAJ ČLANEK
V Slovenskem proračunu vsako leto še vedno zija več stomilijonski primanjkljaj in Slovenija je ena redkih evropskih držav, kateri ta čas javni dolg narašča - kmalu bo presegel 85 % BDP.

Kljub temu pa sindikati javnega sektorja pred vlado prihajajo z na videz nemogočimi zahtevami: odpravo vseh ukrepov zategovanja pasu iz ZUJF-a s 1. 1. 2017 in odpravo plačnih anomalij.

To bi v predvideni 680 milijonov evrov veliki proračunski luknji za leto 2017 dodalo še potrebo po 250 milijonih evrov dodatno izposojenega denarja. Davkoplačevalci samo za plačilo obresti od posojil letno namenimo krog milijardo evrov.

A kot kažejo spodnje primerjave, sindikati vsa ta leta dobro skrbijo le za ozek krog javnih uslužbencev.

»Predlagamo večjo fleksibilnost in nagrajevanje tistih, ki dobro delajo. Tako bi bil sistem pravičnejši do tistih, ki pri delu izkazujejo boljše rezultate in so bolj obremenjeni. Obstoječi sistem tudi ni javnofinančno vzdržen, saj avtomatizem pri napredovanjih vsako leto pomeni dodatni izdatek v višini 70 milijonov evrov. Želimo vzpostaviti sistem, ki bi omogočil bolj stimulativno nagrajevanje.«

Zgoraj zapisane besede niso zgolj (pobožne) želje našega medija, ki vseskozi opozarja na neučinkovitost javnega sektorja, temveč zapisani predlogi in pogajalska izhodišča vlade pred fotofinišem pogajanj s sindikati javnega sektorja.

Vlada se je z zadnjimi potezami (darilo Fidesu zaradi stavke zdravnikov, piar izjave »kako nam gre dobro« ter najbolj plastični "dokaz izhoda iz krize" – vrnitev z ZUJF-om odvzetega 2. januarja ) ustrelila v koleno in dokončno onemogočila, da bi bile zgoraj zapisane želje do konca mandata tudi uresničene.

Na drugi strani pogajalske mize namreč sedi stari sindikalni lisjak, ki je na čelu SVIZ-a in Konfederacije sindikatov javnega sektorja že velikokrat preprečil kakršnekoli spremembe glede fleksibilnosti in nagrajevanja zaposlenih v javnem sektorju.

Branimir Štrukelj, za mnoge glavni borec za ohranitev pridobljenih privilegijev le za določene poklice in le za določen del javnega sektorja, se v pogajanja vrača z zahtevo po 215 milijonih evrov davkoplačevalskega denarja.

Vendar ta ne bi šel za nagrajevanje dobrega dela ali odpravo čedalje večjih razlik med mladimi in starejšimi delavci na istih delovnih mestih, temveč za odstranitev vseh »varčevalnih ukrepov«. Dodatnih 28 milijonov pa naj bi nanesla odprava plačnih anomalij pri najslabše plačanih uslužbencih.

A izračuni kažejo, da to vzroka za težave v javnem sektorju ne rešuje, ampak ga še bolj poglablja.

Velike razlike v javnem sektorju med začetniki in veterani


Vzemimo si za primer Nino, Ano in Marijo, profesorice, zaposlene na enakih delovnih mestih v našem javnem šolstvu. Nina je novinka s 5 let delovne dobe, Ana je delala že 25 let, vendar le zadnjih pet v javnem sektorju, Marija pa je v šolstvu zaposlena vseskozi, že 25 let.

Glede na veljavno ureditev je mogoče v javnem sektorju napredovati v plačne razrede in v nazive. Pred letom 2011 je bilo (na podlagi odličnih in prav dobrih ocen s strani nadrejenega) mogoče napredovati vsaka tri leta. Na podlagi Pravilnika o napredovanju javnih uslužbencev se je dalo v višje nazive napredovati relativno hitro.

Ko javni uslužbenec enkrat doseže določeni plačni razred in naziv, mu ga nihče več ne more odvzeti, niti »varčevalni ukrepi« ne.

Smola Nine in Ane je, da sta v sistem vstopili šele leta 2011. Od takrat naprej zaradi »varčevalnih ukrepov«, oblikovanih na pogajanjih med vlado in sindikati, ocene določenih let (2011 in 2014) bodisi niso štele v napredovalno obdobje, bodisi napredovanje v plačne razrede ni bilo mogoče (2011, 2013, 2014), enako je 2013 in 2014 veljalo za napredovanje v nazive.

Po petih letih dela v šoli sta tako Nina in Ana še vedno v začetnem, 30. plačnem razredu. Marija je to težavno obdobje lažje preživela, saj je njen plačni razred v zadnjih petih letih ostal enak (resda so nižanja osnov plačnih razredov zadeli tudi njo), a njeni dodatki (% od osnovne plače) so v primerjavi z Nino in Ano precej večji.

Za lažji izračun smo upoštevali samo 2 dodatka, Marija pa se nahaja v sredini razpona plačnih razredov, ki jih ima glede na naziv.

tebela-jsNina, Ana in Marija torej opravljajo enako delo na enakem delovnem mestu, a razlika med Ninino in Marijino plačo znaša skoraj 1000 € bruto.  Če odmislimo v tabeli upoštevan povečan obseg dela, učiteljica s 5 letno delovno dobo ne zasluži niti tisočaka evrov NETO.

Podobna slika se kaže verjetno kaže tudi v zdravstvu, sodstvu, javni upravi itd..



Branimir Štrukelj ostaja član nadzornega sveta Modre zavarovalnice

Branimir Štrukelj je človek številnih funkcij. Ob mestu glavnega tajnika sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIS) predseduje še Konfederaciji sindikatov javnega sektorja, na nedavni skupščini Modre zavarovalnice d.d., ki je v 100 % lasti državne Kapitalske družbe (KAD), je bil Štrukelj izvoljen za nov 4-letni mandat člana nadzornega sveta zavarovalnice.

V prejšnjem mandatu je nadzornemu svetu celo predsedoval, pred tem pa je bil nadzornik KAD-a. 


O tem, kako se je gibalo število zaposlenih in plače v javnem sektorju, smo pisali v naslednjem odmevnem prispevku:

https://www.domovina.je/kriza-javnem-sektorju-ni-prisla-do-zivega-masa-plac-in-stevilo-zaposlenih-v-desetletju-mocno-narasla/
KOMENTAR: Uredništvo
Sindikati dobro skrbijo za elito javnega sektorja
Čeprav glavni sindikalist javnega sektorja Branimir Štrukelj pred kamerami javnosti na dušo piha z omenjanjem materialno ranljivejših skupin kot so čistilke, kuharji in hišniki ali slabo plačani učitelji-začetniki, zgodovina izpogajanega, ki se odseva v realnem stanju, kaže, da je na koncu vedno znal dobro poskrbeti za manjšino najbolje plačanih in zavarovanih javnih uslužbencev. In na TV zaslonih ga res vidimo mnogokrat, saj novinarje na snemanje pokliče kar pred domač blok, kar je za televizijce že utečena stvar navade. Morda največji blef slovenskih sindikatov, tako Semoličevih ZSSS kot Štrukljeve Konfederacije sindikatov javnega sektorja, je ravno v tem, da se pregovorno borijo za šibke, dejansko pa ščitijo dobro situirano elito z dolgo kilometrino zaposlitve za nedoločen čas. Začetnikom in najslabše plačanim pa tu in tam pripade kak pomiritveni bonbonček. Noben socialni sporazum, vključno z zloglasnim ZUJF-om, namreč ni bil sprejet brez pristanka sindikatov, pri čemer je treba vedeti, da vladni pogajalci v glavnem gledajo finančne okvire kot celoto, z razporejanjem denarja znotraj tega pa se bolj ukvarja sindikalni vrh. Ob vsem tem ne čudi, da sindikat najslabše plačane skupine J javnih uslužbencev na zadnjem Štrukljevem protestu ni želel sodelovati, očitajoč mu, da tiste z najnižjimi dohodki zgolj PR-ovsko zlorablja, da ohranja privilegije dobro plačanih skupin. Pod črto, iz realnih številk je razvidno, da je za čedalje večji razkorak med privilegiranci, ki so v sistemu javnega sektorja že dlje časa in vsemi ostalimi, glavni "krivec," kako absurdno, prav njihov predsednik.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike