Stroški deportacije migrantov v Nemčiji primerljivi s ceno luksuznih počitnic

Deportacija zavrnjenih prosilcev za azil iz Nemčije je dražja kot luksuzne počitnice. Po zakonu bi moral deportacijo plačati deportiranec, a je realnost drugačna, piše Die Welt. 

Prosilec za azil bi moral v Nemčiji ob izgonu iz države stroške deportacije pokriti sam. Tako pravi teorija oziroma zakon, v praksi pa večino računov plača država. Nihče namreč ne izvaja nadzora nad premoženjem prosilcev za azil.

Čeprav zavrnjene prosilce za azil večinoma spremlja zvezna policija, pa organizacija in upravljanje izdatkov za deportacije vseeno padeta na ramena posameznih dežel. S temi stroški pa posamezne dežele ravnajo različno.

Na Bavarskem so leta 2014 v ta namen porabili 1,2 milijona evrov, v letu 2015 pa do začetka decembra že 2,5 milijona evrov, v Severnem Porenju – Vestfaliji so bili leta 2014 ti stroški 2,6 milijona evrov, do začetka decembra 2015 pa 4,4 milijona evrov.

V Berlinu so v letu 2014 preselili 602 tujca, v letu 2015 pa do novembra 715. Deportacije v letu 2014 so skupaj stale 4,4 milijona evrov, kar je 7.239,54 evrov na osebo, je povedal predstavnik notranje uprave.

V letu 2015 so v prvih devetih mesecih za deportacije porabili nekaj več kot tri milione evrov, kar je 5.486,85 na osebo.

Stroški kot za luksuzne počitnice

To so neverjetno visoki stroški. Nenazadnje mnogo zavrnjenih prosilcev za azil prihaja iz vzhodnoevropskih držav, njihova vozovnica do domovine pa ne stane več tisoč evrov. A poleg dejanske vrnitve v državo izvora so vračunani tudi stroški policijskega spremstva, pridobitve potovalnih dokumentov od nemških oblasti in morebiten izgon, ki pomeni, da prebežnike predhodno priprejo, saj obstaja nevarnost bega.

Dejansko je ta pripor enako drag kot luksuzni hotel. V Severnem Porenju – Vestfaliji strošek dneva preživetega v celici za izgon stane 349,46 evrov. Reševanje tega vprašanja si na Bavarskem sedaj podajata notranje in pravosodno ministrstvo. Dobro znamenje je le primer sirskega državljana iz leta 2013, ki je moral za 27 dni v priporu državi plačati 2073, 60 evrov.

Pojavlja se vprašanje, kolikšen del stroškov dejansko poravnajo deportiranci. V Baden-Württenbergu je po podatkih regionalnega sveta to približno 11%, v Berlinu je ta vrednost okrog 5%, a zanesljivih statističnih podatkov še ni. Povračilo stroškov deportacije pa je povezano z možnostjo prošnje za ponovni vstop v državo. Ta je namreč pogojena s plačilom stroškov deportacije.

Leta 2014 je Nemčija po podatkih notranjega ministrstva deportirala 10.198 ljudi, leta 2015 pa do konca novembra 18.363 ljudi, kar je 76% povečanje. Analitiki pa napovedujejo, da se bo odstotek v letošnjem letu še povečal.

Najpogostejši način deportacije je pošiljanje ljudi v domovino z letali, včasih v organizaciji zveznih oblasti, včasih v organizaciji Frontexa, ki nadzira zunanje meje EU. Deportirani so prebežniki iz evropskih držav, ki jim ne grozi vojna, pa tudi vsi iz tako imenovanih “varnih tretjih držav”.

Nemški politiki si želijo še več deportacij, zato iščejo načine, s katerimi bi lahko olajšali postopek. Predlagajo tudi pošiljanje slik deportacij tistim v države, kjer bi se ljudje še lahko odločili za beg. Po njihovem mnenju naj bi to povzročilo “hladilni učinek”, zaradi katerega bi se zmanjšal pritok beguncev v Nemčijo.

Napadi na ženske v Kölnu in Hamburgu

Nemčijo danes razburjajo tudi poročila o “zločinih novih razsežnosti”, kakor je napade na ženske na silvestrovanjih v Kölnu in Hamburgu imenovala policija. Gre za organizirane napade skupin moških, starih od 15 do 35 let, domnevno Severnoafričanov ali Arabcev, ki so na silvestrovanju obkrožili skupino žensk, jih otipavali, z njih trgali obleko, jih ropali in ustrahovali.

Policiji se javlja vedno več žrtev obeh napadov, v Kölnu je bila že ustanovljena preiskovalna skupina “Novo leto”. Pet osumljencev je bilo aretiranah, druge še iščejo. Varnostni organi pa iščejo zanesljivejše oblike varovanja, saj je množično obiskan karneval v Kölnu na sporedu 8. februarja. 

2 komentarja

  1. In Merklova je srečna, ker je zavozila ne le Nemčije pač pa celo Evropo, je pa jasno, da do tujcev narodi Evrope ne morejo biti tolerantni do take mere, da bi prenašali vsa ta nasilja, takoj bi morali za vedno izgnati take primere in tudi ne sprejemati več prišlekov. Nekateri Amnesti-ji in usmiljene ženske naprimer pa še kar sanjajo o ubogih beguncih – naj raje vklopijo razum, kar je sicer vprašljivo, če se že samo Merkovo pogleda.

  2. Evropski birokrati vključno z Merklovo so sami sebi, nemškemu narodu in celi EU zasadili nož v hrbet. Posledice bodo daljnosežne. Še do pred časom je bila gospa Merklova zelo cenjena političarka, mnenje o njej pa se je prav zaradi begunske politike zelo spremenilo. In še bolj se bo. Na žalost ljudje v svoji domovini niso več varni! Kam to pelje? Ali Nemčija res potrebuje begunce, ali res nima dovolj svojih ljudi? Kaj lahko čakajo od takšnih ljudi, ki so za seboj v vlakih pustili tako razdejanje? Kaj lahko pričakujejo od takšnih ljudi, ki niso za seboj sposobni počistiti niti WC školjke? So to res atomski fiziki, inženirji, profesorji in ostali intelektualci?
    Neumnost evropskih politikov nima meja.

Komentiraj