Štromajer vs Shapiro: zakaj dialog med njima podobnimi ni smiseln
POSLUŠAJ ČLANEK
Če se nam kdaj v javni razpravi zazdi, da razpravljavci govorijo drug mimo drugega, to ni nujno zato, ker se ne bi znali poslušati, pač pa prav mogoče zato, ker - govorijo drug mimo drugega. In to ni nujno rešljiv, kaj šele lahko rešljiv problem.
Nedavno je, po pisanju Domovine, slovensko tvitosfero zaposlila vest o srečanju med mladim slovenskim borcem za socialne pravice, dr. Jernejem Štromajerjem, in mladim ameriškim konservativnim komentatorjem, Benom Shapirom. Nobeno presenečenje ni, da se v stališčih nista ravno ujela, a nas tokrat zanima to, ali je na njuno strinjanje sploh mogoče upati.
https://youtu.be/Bp1zGusuMQQ
Javna razprava je de facto poskus oponašanja vzvišene dialektike, katere cilj in namen naj bi bilo spozna(va)nje, s to ključno in nesrečno razliko, da v njej niso opredeljeni niti namen, niti raziskovalna vprašanja, niti temeljne predpostavke. Zato ima na plodovitost take razprave verjetno več vpliva boginja Artemida kot pa še tako iskrena prizadevanja in dobra volja razpravljavcev.
O kakšnih nepremostljivih razlikah in ovirah neki govorim? Naj bom kar se da didaktičen in nazoren. Govorim o tem, da bi omenjeni Ben Shapiro (in z njim občestvo konservativnih ovčic) sledeči nabor temeljnih predpostavk o svetu in človeku najverjetneje brez večjih zadržkov podpisal, njegov kolega dr. Štromajer (in z njim kolektiv naprednih individuumov) pa precej verjetno ne.
Zgornje postavke sem povzel iz članka Samuela P. Huntingtona "Conservatism as an Ideology". Gre za poskus formulacije temeljnih konservativnih premis, ki se - to bo budno oko hitro opazilo - prav razločno kontrastirajo z duhom našega časa, s "progresivnimi" premisami, ki bi jih kot antipod zgornjim trditvam lahko improvizirano zasnovali nekako takole:
Razlike so očitne. In očitno je tudi, zakaj spoštovana politična misleca zlepa ne bosta dosegla soglasja. Ker gre de facto za dve različni ideologiji. Zato lahko z razpravljanjem o transseksualnosti, plačnih razlikah in sovražnem govoru kar zaključita. Nenazadnje zato, ker je edino smiselno razpravo začeti na začetku, ne pa nekje na sredi. Namesto začenjanja razprave na sredini bi bilo bolj smotrno iti nabirat kostanj.
S tem v mislih bi bilo možno celo reči, da dialog ni vedno prava pot. Dialog med dvema sogovornikoma o temi, v zvezi s katero se že v osnovi naslanjata na različne predpostavke, ni nič drugega kot nasmihajoče se oponašanje poslušanja. Sokrat bi oba že zdavnaj oklofutal. Začnita na začetku ali pa pojdita vsak svojo pot, bi dodal jaz.
Nobena skrivnost ni, da smo kot prebivalci tega trenutka tako ali drugače vsi vsaj do popka potopljeni v drugi nabor idej, pa čeprav ta ne odseva nujno naših intimnih prepričanj. Povsem legitimno (če ne celo nadvse plemenito) pa je, če pri celovitem pretresanju takšnih in drugačnih alternativ urejanja sveta upamo misliti tudi - drugače. Tudi - konservativno.
Navsezadnje nas dejstvo, da liberalne demokracije v veliki meri računajo z resničnostjo "progresivnih" premis, še toliko bolj spodbuja, da prisluhnemo "demokraciji mrtvih", kakor je tradicijo pomenljivo opisal duhoviti Chesterton. Kaj pa se ve - morda pa je lahko ravno ta slikovita metafora čudna pot do nezamisljivega soglasja med tradicionalisti in "liberalnimi demokrati".
No, v najslabšem primeru bomo pač jedli kostanj. - Kar pa spet ni tako slabo!
Nedavno je, po pisanju Domovine, slovensko tvitosfero zaposlila vest o srečanju med mladim slovenskim borcem za socialne pravice, dr. Jernejem Štromajerjem, in mladim ameriškim konservativnim komentatorjem, Benom Shapirom. Nobeno presenečenje ni, da se v stališčih nista ravno ujela, a nas tokrat zanima to, ali je na njuno strinjanje sploh mogoče upati.
https://youtu.be/Bp1zGusuMQQ
Javna razprava je de facto poskus oponašanja vzvišene dialektike, katere cilj in namen naj bi bilo spozna(va)nje, s to ključno in nesrečno razliko, da v njej niso opredeljeni niti namen, niti raziskovalna vprašanja, niti temeljne predpostavke. Zato ima na plodovitost take razprave verjetno več vpliva boginja Artemida kot pa še tako iskrena prizadevanja in dobra volja razpravljavcev.
Dialog med dvema sogovornikoma o temi, v zvezi s katero se že v osnovi naslanjata na različne predpostavke, ni nič drugega kot nasmihajoče se oponašanje poslušanja.
2 krat 5 resnic
O kakšnih nepremostljivih razlikah in ovirah neki govorim? Naj bom kar se da didaktičen in nazoren. Govorim o tem, da bi omenjeni Ben Shapiro (in z njim občestvo konservativnih ovčic) sledeči nabor temeljnih predpostavk o svetu in človeku najverjetneje brez večjih zadržkov podpisal, njegov kolega dr. Štromajer (in z njim kolektiv naprednih individuumov) pa precej verjetno ne.
- Človek je v osnovi religiozna žival, religija pa je temelj družbe.
- Obstoječe institucije utelešajo modrost predhodnih generacij.
- Človek je nagonsko in čustveno, kakor tudi razumsko bitje. Preudarnost, pred-sodbe, izkušnje in običaji so boljši vodniki od razuma, logike in abstrakcij.
- Skupnost je nadrejena posamezniku.
- Ljudje smo si, razen v osnovnem moralnem smislu, neenaki. Diferenciacija, hierarhija in vodstvo so neizogibne lastnosti vsake družbe.
Zgornje postavke sem povzel iz članka Samuela P. Huntingtona "Conservatism as an Ideology". Gre za poskus formulacije temeljnih konservativnih premis, ki se - to bo budno oko hitro opazilo - prav razločno kontrastirajo z duhom našega časa, s "progresivnimi" premisami, ki bi jih kot antipod zgornjim trditvam lahko improvizirano zasnovali nekako takole:
- Človek je razumno bitje, družba pa vznika kot projekt svobodnih subjektov.
- Obstoječe družbene institucije so orodje za nadzor, represijo in izkoriščanje ter ovirajo posameznike pri njihovem svobodnem zasledovanju lastne vizije dobrega življenja.
- Človek je v prvi vrsti razumsko, in šele sekundarno tudi nagonsko in čustveno bitje, zato bo praviloma ravnal v skladu s svojimi prepričanji.
- Posameznik je nadrejen skupnosti.
- Enakost v moči, vplivu in ugledu je najplemenitejši cilj družbenega delovanja.
Nabiranje kostanja kot alternativa dialogu
Razlike so očitne. In očitno je tudi, zakaj spoštovana politična misleca zlepa ne bosta dosegla soglasja. Ker gre de facto za dve različni ideologiji. Zato lahko z razpravljanjem o transseksualnosti, plačnih razlikah in sovražnem govoru kar zaključita. Nenazadnje zato, ker je edino smiselno razpravo začeti na začetku, ne pa nekje na sredi. Namesto začenjanja razprave na sredini bi bilo bolj smotrno iti nabirat kostanj.
S tem v mislih bi bilo možno celo reči, da dialog ni vedno prava pot. Dialog med dvema sogovornikoma o temi, v zvezi s katero se že v osnovi naslanjata na različne predpostavke, ni nič drugega kot nasmihajoče se oponašanje poslušanja. Sokrat bi oba že zdavnaj oklofutal. Začnita na začetku ali pa pojdita vsak svojo pot, bi dodal jaz.
Demokracija tega in onega sveta
Nobena skrivnost ni, da smo kot prebivalci tega trenutka tako ali drugače vsi vsaj do popka potopljeni v drugi nabor idej, pa čeprav ta ne odseva nujno naših intimnih prepričanj. Povsem legitimno (če ne celo nadvse plemenito) pa je, če pri celovitem pretresanju takšnih in drugačnih alternativ urejanja sveta upamo misliti tudi - drugače. Tudi - konservativno.
Navsezadnje nas dejstvo, da liberalne demokracije v veliki meri računajo z resničnostjo "progresivnih" premis, še toliko bolj spodbuja, da prisluhnemo "demokraciji mrtvih", kakor je tradicijo pomenljivo opisal duhoviti Chesterton. Kaj pa se ve - morda pa je lahko ravno ta slikovita metafora čudna pot do nezamisljivega soglasja med tradicionalisti in "liberalnimi demokrati".
No, v najslabšem primeru bomo pač jedli kostanj. - Kar pa spet ni tako slabo!
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
10 komentarjev
Kraševka
Tilenson - dobra analiza.
Slovenec k. ob 20,42
Včasih ti ne pristaja beseda kremeniti, ket tako, kot se dzi... vedno sanja o Janši, se tebi o NSi. Take zbadljivke nas oddaljujejo od DEMOKRACIJE. Demokratično je, da se z vsakim pogovarjaš in vzklajuješ ter nato sprejmeš MODRO ODLOČITEV.
Sama se rada pogovarjam tudi z drugače mislečimi, včasih naivno celi mislim, da "jim bom odprla oči", toda to se malokdaj uresniči, včasih pa le.
Prav ta portal nam OMOGOČA, da vsak pove kar misli. Iz vsebin imamo možnost spoznati na katero stran kdo SPADA. Imamo samo LEVO in SKRAJNO levo, ter DESNO in SKRAJNO desno.
SREDINA pa je zbledela, ker se je LDS preselila v levico od koder je tudi prišla.
Tilen Mlakar
Mislim da problem zelo dobro zadene Jordan Peterson. Njegovo opažanje je, da je velik del sodobnih "liberalcev" oz. levo usmerjenih nekaj, čemur pravi postmodernisti. Velika večina jih izhaja iz marksizma, le da so prevedli boj med družbenimi sloji na boj med različno mislečimi skupinami ljudi. Ali skupinami z različni ideologijo, če hočete. Problem v tem je, da če različna mnenja vidiš kot boj, potem ni prostora za dialog. Ne zanima te argument drugega človeka. Veš, da ima tvoja ideologija prav, zato so dovoljena vsa sredstva, da drugače mislečega pohodiš. In to lahko narediš, ker si ga razčlovečil. Nacisti so to naredili z Judi, komunisti z buržuazijo oz. vsemi, ki niso bili "delavski sloj", današnji dediči pa pač z vsemi, ki ne mislijo kot oni.
(Seveda je isto mogoče narediti tudi na desni strani, le pač z rahlo drugačno argumentacijo samim sebi.)
Rezultat je, da se ne moremo pogovarjat oz. da ob takšnih predpostavkah ne moremo priti skupaj, kar pravilno ugotavlja tudi Blaž. Kar je seveda popolnoma proti-demokratično in proti vsemi, za čemer stoji zahodna družba. Vidimo pa tudi pri nas jasne sadove takšnega postmodernizma na vseh področjih družbe.
Glede točk, ki jih Blaž navaja po Huntingtonu, pa je mislim da težava v tem, da je interpretacija, da je opisani konservativizem enak (slovenski) desnici in liberalizem (slovenski) levici. Določene stvari so danes postale zelo zmešane, sploh pri 4. točki. Vedno več levičarjev zapada zgoraj opisanemu postmodernizmu (kar gre pri nas še posebej lepo z roko v roki z jugonostalgijo) in ne zagovarjajo liberalizma. (Ali pa zmerni levičarji le niso slišani in se za levičarje razglašajo radikalni levičarji.)
Pri njihovem mišljenju ni več posameznik nad družbo, saj je važno, da zmaga njihova ideologija, se pravi njihova družbena skupina. Skupina je pomembnejša. Medtem pa desničarji/konzervativci opažamo, da je ena največjih pridobitev zahodne civilizacije, koncept "posameznika je nad družbo" (od tu sledi vse od odprave suženjstva do svobodnega govora in človekovih pravic), zato hudo ogrožena in jo je potrebno braniti (ohraniti, "konzervirati").
Kraševka
APMMB2 ob 6,01
Dobro ste povedali.
Če se na ZAHODU dvigne KOMUNIZEM, bodo lahko nekaj časa jedli "ZALOGE KAPITALIZMA", ko pa te poidejo in novega "pridelka" ne bo - se stvar sesuje. Tako kot, na kmetiji, kjer bi vsi radi dobro jedli, delal pa nihče,
Če pa se v VZHODNIH državah spel obnovi in DVIGNE KOMUNIZEM, ki tu še vedno živi, pa bo imel na razpolago MALO rezervnih ZALOG, ker pravega kapitalizma sploh nikoli nismo imeli. Ko bo vso OBLAST DOBILA LEVICA - ne bo nič dobrega.
MEFISTO
Kraševka, ti boš vedela, zakaj potem Nova Slovenija tako objokuje, zlo usodo, da ni mogla v španovijo z anarhično levico?
APMMB2
Problem levičarjev je v tem, da govorijo o znanstvenem marxizmu, ki pa z znanostjo nima nič skupnega.
Znanost bazira na prirodnih zakonih, ki jih je potrebno dokazati z eksperimentom.
Če ekseriment potrdi teorijo, potem ta teorija drži; v kolikor ni mogoče z eksperimentom potrditi teroije, teorija nima znanstvene podlage.
Marx je oče pravzaprav znanstveni oče, socializma, oziroma komunizma.
Svojo teorijo je spisal in jo dal človeštvu v proučitev v obsežnem opusu, ki ga je poimenoval Kapital. Poleg tega je spisal še mnogo in celo izdal borbeni Komunistini manifest.
Človeštvo je tako dobilo do pikice natančna navodila, kako naj ravna in kako si naj utre pot v lepšo bodočnost.
Ni bilo potrebno dosti časa, da so se lotili tega podviga. Najprej sovjeti v Rusiji, ki so jo preimenovali v Sovjtsko zvezo, Tam so komunisti- boljševiki prevzeli vso oblast in s trdo roko uveljavljali marxovo terorijo. Za sovjeti v Sovjetski zvezi so se za podobno pot odločali še drugod po svetu; tudi v Jugoslavji in sveda v Sloveniji. Komunizem je zajel še Kitajsko, pa velik del Azje in Afrke, prišel na Kubo. Kazalo je že, da bo ves planet, vso človeštvo redeče, saj je komunizem zajel že skoraj polovico človeštva.
Pa je prišlo do zloma komunizma in njegovega propada. Le še tu in tam se ohranjajo čudaki, ki vztrajajo, če ravno jim države in družbe v njih propadajo. Najsvtlejša zvezda med temi je Severna Koreja, sledi ji Kuba, pa supernova Venezuela, no in tudi Slovenijo lahko štejemo med te eksote.
Največji eksperiment v zgodovini človeštva se torej ni posrečil. Komunizem je propdel in jasno je, da marksova teorija ne drži. O tem ni dvoma.
Kljub tako jasnemu dokazu, pa še vedno vztrajajo posamezniki in seveda organizacije, ki željio uvesti komunizem. Trdijo, da se z izboljšavami to da narediti.
Za to pa potrebujejo novega človeka.
Tukaj pa je osnovni nesporazum, usodna napaka. Namreč novega človeka ni mogoče narediti, vsaj zaenkrat še ne. Človek je naravno bitje in proti naravi se zaenkrat človeštvo še ne more upirati.
Tega Štromajer ne ve, ali noče vedeti in meni, da mu doktorat dvoljuje upirati se naravi.
Upirati se naravi pa pomeni ali popolno neznanje, ali pa prenapetost, ki se v vsakem primeru mora končati s popolnim porazom.
V dailogu s Štromajerjem je dovolj, če ga opzorim z znanim rekom: osel gre samo enkrat na led.
mak
Ne vem, zakaj dialog med konservativci in progresivcu ne bi bil mogoc.
Shapiro je odlicno, racionalno, podprto z dejstvi in stevilkami odgovoril nasemu levaku.
Je pa res, da levicarji nocejo debatirati s konservativci, ker nimajo argumentov.
---
Ne vem, ce bi Shapiro podpisal nabor 5 tock, ki naj bi zgosceno predstavile konservativizem. Kaj pomeni 4. tocka?
Drugih 5 tock je problematicnih. Gotovo ne predstavljajo Stromajerjeve ideologije.
Npr. 2. (postmodernizem)
Ce bi Stromajer verjel to, ne bi bil drzavni sekretar, se pravi del drzavnega (represivnega!) aparata.
3. tocka (modernizem)
S to tocko ni v skladu Stromajerjevo nakladanje o "teoriji spola" in "hate speechu". Stromajerjevi "fakti" nimajo podlage v realnosti, temeljijo na custvu ....
Saj vidimo, kaksne "snezinke" so progresivci .... Razum pri njih ne steje nic.
Enakost? Stromajerju se j.... za enakost.
To je popolnoma prazno nakladanje.
Ce bi Stromajer resno jemal "enakost", bi zahteval, da mu kot drzavnemu sekretarju nakazejo povprecno slovensko placo ...
MEFISTO
Mene pa zanima, za katero področje je odgovoren Štromajer kot državno sekretar na ministrstvu za šolstvo? Jaz mu še tabornikov ne bi zaupal. S toliko ideološke zmede v glavi človek ne more biti nikjer koristen.
Kraševka
Blaž nam je dobro predstavil 2x 5 RESNIC. To je podobno kot "10 Zapovedi". Če bi te stvari vzeli kot pravilo življenja, bi nam bilo vsem lažje.
Mi konservativci smo pač zvesti večini izmed teh 2x PETIH - to je MODROST PREDHODNIH GENERACIJ, ČLOVEK JE V PRVI VRSTI RAZUMSKO in šele sekundarno čustveno in (z razliko z LGBT) nagonsko.....
Če se družba ne drži določenih moralnih pravil pride do razkroja družbe in popolne anarhije, ki preide v KAOS.
Teodor
Avtor pravilno detektira problem, ne ponudi pa nobene rešitve. Članek se zdi na silo zaključen z nabiranjem kostanjev, te metafore nekako me razumem, če pa je dobesedna, pa še toliko manj. Kaj mi bo kostanj? Kakšna dodana vrednost je to? Še huje pa je, da oba protagonista pošilja vsakega na svojo stran. In kako naj bi to izgledalo, ko je družbo mogoče oblikovati samo po prvem ali drugem konceptu?
MEFISTO
Mar ni škoda zapravljati čas za "političnega misleca" dr. Jerneja Štromajerja?
To dr. Jernej Štromajer že učinkovito počenja tudi brez nas!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.