Strokovnjaki o tem, zakaj so današnji mladi tako psihično krhki in neodporni na spremembe okoliščin

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Duševne stiske so v času koronavirusne krize vse pogostejše, v zadnjem času pa so izpostavljene predvsem tiste, ki jih doživljajo mladi. Že v včerajšnjem  komentarju je bilo moč prebrati strah vzbujajoče podatke, ki jih navaja nedavna raziskava NIJZ: skoraj vsak četrti anketirani slovenski študent je v zadnjem mesecu pri sebi zaznal samomorilno vedenje, prisotni sta depresija in tesnoba.

V javnosti lahko zasledimo tudi novice o prezasedenosti kapacitet oddelkov otroške psihiatrije, kar kaže na izjemno slabo duševno stanje med otroki in mladostniki. Slovenija na tem področju nikakor ni osamljen primer, saj se takšne statistike beležijo po celem svetu, in kot pravi znanost, gre za odziv na to, da je človek postavljen iz svoje cone udobja.

Izgubljena tla pod nogami


Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik je že v prvem valu epidemije na svojem blogu zapisal: "Ljudje (tole je rečeno zelo kosmato in čez palec) se na grožnjo pred izgubo tal pod nogami in rušenjem cone udobja nujno odzovejo s tesnobo/anksioznostjo." Ob izidu svoje nove knjige Nekaj ti želim povedati je za založbo Mladinska knjiga (MK) povedal tudi: "Tesnoba je naraven odziv na izgubo nadzora nad okoliščinami v življenju."

Če današnje razmere postavimo ob bok okoliščinam preteklih generacij, ki so, na primer, preživljale bojni stres in množično izgubljale svoje najbližje, pridemo do bistvenega vprašanja: zakaj s(m)o sodobni ljudje tako krhki in neodporni na spremembe okoliščin? Zakaj so naši mladi (od otrok preko adolescentov do mladih odraslih) tako psihično ranljivi?

Recept za izgradnjo šibke osebnosti: elektronika in premalo komunikacije


Znanost na tem mestu pritrjuje komentatorju Urbana Šifrarja: epidemija je zgolj sprožilec, razlogi za duševno šibkost pa so drugje. Večina strokovnjakov jih vidi v napačnem pristopu k vzgoji, kjer starši prekomerno ščitijo svoje otroke, zato ti ne morejo razviti močne osebnosti. Dr. Musek Lešnik za MK: "Naravno je, da starši otroke zaščitimo pred nevarnostmi in grožnjami. A gremo pri tem včasih predaleč in jih skušamo zaščititi pred vsako frustracijo in neprijetnim občutkom. Ne, ker otrok ne bi zmogel prenesti, da gre iz trgovine brez čokolade. Zato, ker MI ne moremo prenesti njegovega joka in občutka, da se jezi na nas, jo kupimo."

Hkrati pa psihoterapevt Miha Kramli opozarja na pasti sodobne tehnologije: "Naša civilizacija je segla v otroško zibelko. Še 10 ali 20 let nazaj so otroci imeli nad zibelko čebelice, angelčke ali metuljčke in otroški možgani so se po naravnem ritmu prebujali in osvajali svet. Danes pa ima marsikatera otroška zibelka elektronsko igračko, ob kateri se možgani adaptirajo na intenzivne barve in zvoke. Ko otroku pokažemo, kam naj pritisne, da bo npr. kikirikal petelinček, si bo otrok to zapomnil. S tem smo naučili možgane, da sledijo ugodju. Možgani zaznavajo neko pomiritev, zadovoljstvo na 20 ali 40 cm, ne pa v obzorju. Ko takega otroka pri petih, desetih, petnajstih letih spodbujamo, da gre v naravo in se utrudi, doživi stisko. Počuti se utesnjenega in ogroženega in zbeži iz narave za monitor, kjer se v hipu pomiri."

Kramli nadaljuje: "Prva rana je pretiran stik z novodobno tehnologijo. Druga rana pa je (dokazano na nevrofiziološkem nivoju) da tam, kjer je v družini dinamika, pogovor, petje, igre, v taki družini možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov. Lepo je, da živim; zmorem! Krepi se volja do življenja. Kjer pa je družina tiha, brez dinamike, pa možgani teh občutkov ne proizvajajo, in iz tega se ne zgradi nek odporen posameznik. To ne more biti stabilna oseba."

To lahko povežemo z mislijo, ki jo je v svojem blogu zapisal dr. Musek Lešnik pred dobrim tednom: "Stisk in stresa danes ne doživljajo le otroci in mladi, ki so se jim življenjske okoliščine močno poslabšale. Če bi se več ukvarjali z vprašanjem, zakaj lep del otrok tudi ta čas zvozi brez resnih psiholoških težav, bi verjetno prišli do spoznanja, da stiske, stres, tesnobe in druge težave marsikaterega otroka in mladega niso zgolj rezultat okoliščin povezanih z epidemijo, pač pa v veliki meri tudi posledica okolja, ki jih je (v največji skrbi zanje) tako varovalo pred sleherno frustracijo in naporom, da jim je bila odvzeta priložnost razviti notranje mehanizme za soočanje z manj prijetnimi okoliščinami."

https://twitter.com/LesnikMusek/status/1377563536419872769

Vidimo, da obstaja velika razlika med tistimi otroki, ki so psihično stabilni in krizne razmere dobro prenašajo, ter tistimi, ki jih je okolje (kot bomo videli v nadaljevanju predvsem starši) želelo obvarovati pred stiskami, a jih je nehote naredilo povsem neodporne.

Tesnobo privzgajajo starši


Razlogi za duševno krhkost so torej globlji in starejši od koronavirusne krize. V čas pred novo realnostjo sega članek ameriške psihoterapevtke Amy Morin z Northeastern University iz Bostona, objavljen leta 2017 na portalu Inc., v katerem avtorica zagovarja tezo, da starši otrokom privzgajajo tesnobo namesto odpornosti in jih s tem oropajo duševne trdnosti. Tezo razloži v desetih točkah:

  1. Odraščanje v digitalni dobi nudi možnosti za nezdrave pobege pred negativnimi občutji.

  2. Vse je podrejeno sreči otroka. Starši vzdržujejo stalno srečo otroka, kadar pa se pojavi obdobje odsotnosti te sreče, se otroci s tem ne znajo soočiti in občutijo notranji nemir.

  3. Starši nerealistično etiketirajo otroke, da so "najpametnejši" in "najboljši". To jim ne dviga samopodobe, pač pa jim vzbuja strah pred morebitnim neuspehom oziroma zavrnitvijo.

  4. Starši postajajo "osebni asistenti" najstnikom na poti izobraževanja.

  5. Otroci se ne naučijo čustvenih veščin. Ne znajo se soočati s stresom in svojimi čustvi.

  6. Starši nastopajo le kot zaščitniki otrok in ne kot njihovi vodniki. Zaradi preveč zaščitniške drže staršev otroci dobijo občutek, da se sami niso sposobni soočiti s težavami.

  7. Odrasli otrok ne naučijo soočanja z lastnimi strahovi na pravi način. Bodisi jih preveč silijo v izpostavljenost, bodisi jih sploh nočejo izpostaviti težavam, namesto, da bi jih usmerjali in jim tako krepili samozaupanje.

  8. Starši se bojijo otroku reči "ne", ker to njim samim povzroča občutek krivde. Otrok se s tem nauči, da so vsaka negativna občutja nesprejemljiva.

  9. Otroci nimajo dovolj časa za svobodno igro, kjer bi se naučili soočanja s konflikti in odraslega odločanja.

  10. Hierarhija v družini ne obstaja več. Čeprav otroci dajejo vtis, da hočejo biti glavni, niso zmožni zrelega odločanja, in si želijo vodstva odraslih. Ko hierarhije ni več, otroke prevzame tesnoba.


Največji faktor duševne stabilnosti in blagostanja mladine so torej njihovi starši. Čeprav je celostna slika zapletena in predstavlja težak družbeni problem, dr. Musek Lešnik za MK sporoča, da če se nenehno ukvarjamo s frustracijo, jezo in tesnobo, ki jih prinaša epidemija in na katere ne moremo vplivati, s tem samo krepimo svoj občutek nemoči.

Neprijetnih občutkov ne smemo prenašati na otroke, pravi, in pove, da jih pred otroci tudi ne smemo skrivati, pač pa jih moramo nadzorovati. In tega se bodo od nas naučili tudi otroci.



Knjigo nevroznanstvenika Manfreda Spitzerja Epidemija pametnih telefonov, v kateri s pomočjo znanstvenih raziskav dokazuje, da nebrzdano uporabljanje pametnih telefonov škoduje zdravju, ovira izobraževanje otrok in mladine ter ima hude posledice tudi za našo družbo, lahko dobite tudi v spletni trgovini Iskreni.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike