Stroj za čivkanje – Paul Klee

Nikoli nisem kaj dosti dal na to. Ne rečem: kot otrok sem verjel v vse mogoče pravljice, kasneje so mi še nekajkrat pravili za koga, da je to doživel. Pa tega nisem resno jemal. Da pa bi kdaj osebno srečal koga, ki se mu je to zgodilo, to pa ne.

Potem pa …

Nimam pojma, kako naj vam to opišem.

Niti ne vem, če je prav, da o tem sploh govorim. Saj me boste imeli za norega. Še sam ne vem, če si sploh lahko verjamem. Pa vendar tega kar ne morem tiščati v sebi. Ne smem. Še razgnalo me bo.

Torej …

Bilo je sredi belega dne, in ne ponoči, kot sem zgodbe poznal iz pravljic. Bilo je na vrhuncu jeseni, in ne na kresni večer, ko je to, kot so mi rekli, najbolj običajno … Jasno: štiriindvajseti, petindvajseti junij … to so pomembni datumi. Človek je takrat vzhičen in se mu marsikaj lahko zgodi. Marsikaj se sliši v tistih dneh o tistih dneh … Nobenega praprotnega semena nisem imel ne v žepih ne v škornjih. V škornjih še posebej ne, ker jih sploh nisem imel, žepi so pa tako ali tako zmeraj bolj prazni. Nič hudega sluteč sem sedel na klop v parku. Ob klopi je raslo drevo, nad klopjo pa tekel električni kabel. Ali telefonski? Ne vem. Ne vem niti, a telefonski kabli sploh še obstajajo, zdaj ko je vse mobilno in 4G in 5G. Kakorkoli … Kabel je bil. Žica. V zraku. Nad mano. Sedim pač. Praznih žepov in prazne glave.

Kar na lepem je od nekod priletela perjad in se posedla na žico nad mojo glavo. Vseh sort tiči. In so začeli čivkati. Jaz pa sem jih razumel!!! Vse, kar so čivkali, sem razumel! Kot da bi bral njihove čivke!

»Serješ ga!«

»Kaj ga serjem?«

»Serješ ga!«

»Ja, pa ga ne.«

»Ja, pa ga ja.«

»A ti ga pa ne?«

»Vsi ga serjemo, ti pa najbolj!«

Če bi imel dežnik, bi ga odprl, tako pa sem se samo na klopi presedel tako, da mi vsebina njihovega pogovora ni padala direktno na glavo.

»Ptiči smo in v naši naravi je, da ga serjemo.«

»Ja, ampak ne kar naprej in vsevprek. Pretiravaš. Vsakič, ko čivkneš, ga poserješ.«

»To pač počnemo. Čivkamo in …«

»Preveč čivkaš.«

»Pa kaj. Vsi ptiči čivkamo.«

»Ne vsi. Nekateri ptiči pojejo. Žgolijo. Žvižgajo.«

»Joj, samo ne začenjaj mi z žvižgači.«

»Sove skovikajo, vrane krakajo, kukavice kukajo, kokoši kokodakajo …«

»Kje si pa zdaj kure našel?!«

»Vidiš, spet ga serješ.«

»Ja, pa ga ne.«

»Ja, pa ga ja. Kokošim ne smeš reči, da so kure. S tem jih žališ.«

»Pa, če so kure. In to sploh niso nobeni ptiči. Perutnina. Saj še leteti ne znajo.«

»Trije zamahi s perutmi po zraku so dovolj, da jim priznavamo status ptice. In kljub temu, da se velika večina ptic in ptičev obnaša slabše kot kure brez glave, tega izraza ne uporabljamo, ker je žaljiv. Rečemo pač, da so posebni ali občutljivi …«

»A ne boš rekel, da so posebne in občutljive?«

»Imaš popolnoma prav. Vidiš, počasi se boš naučil.«

»Hotel sem biti srakastičen. A štekaš? Sarkastičen – srakastičen. Dobra, a ne?!«

»Dobro. Gremo dalje: goske gagajo, golobi grulijo …«

»Kaj si rekel? Da golobi krulijo?«

»Ne. Krulijo svinje. Ampak to spada že pod drug resor in nas čisto nič ne briga.«

Zanimivo debato sta tedaj za trenutek prekinila dva stara mačka, ki sta prišla iz ozadja. Hočem reči: izza drevesa. Ptiči so vzprhutali in med posameznimi čivki odleteli.

»Na, pa je šlo kosilo,« je rekel en maček drugemu. »Pa si rekel, da bova ujela kakšnega tička.«

»Oprosti. Bil sem prepričan, da bo tale tip nasul drobtine po tleh in jih privabil. Na nobenega se ni več moč zanesti.«

Zazdelo se mi je, da sta me mucka začela gledati postrani, in ker iz preteklosti poznam čudne zgodbe, povezane z mački, sem se prestrašil, da sem kar nekoliko čivknil v hlače. Pa sem stekel domov, da jih operem. Ker umazanega perila pač nisem želel prati vsem na očeh.

Avtor prispevka je Gregor Čušin.