Streljanje ilegalnih migrantov na "najbolj odprti meji v Evropi"

Uredništvo

vir zajema slike: Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Danes obeležujemo dan samostojnosti in enotnosti, dan, na katerega je bil leta 1990 uradno razglašen izid plebiscita, ko je uradno postalo jasno, da Slovenci želimo svojo lastno državo, katere meje bomo varovali sami, brez pomoči tuje vojske.

Dandanašnji pa varovanja mej lastne države pred prehodi ilegalnih migrantov mnogi ne vidijo več kot potrebnega. Zagovarjajo odprtost in legalizacijo vsakršnih prehodov, kjer bi vse osebe, ne glede na primernost, lahko svobodno prečkale slovenske meje.

Tako menijo večinoma podporniki bivše države, prezirajoč povsem drugo skrajnost:, da je bil v časih SFRJ režim na mejah popolnoma drugačen, in je pogosto prihajalo do smrtnih žrtev.

Javnosti je večinoma znano dejstvo, da naj bi bil tedaj preiskovalni sodnik Branko Masleša, kasneje v demokraciji predsednik Vrhovnega sodišča RS, v 80. letih službeno priča takšnim streljanjem. Po poročanju nekaterih medijev naj bi jih celo odobraval z izrazi zadovoljstva nad točnim strelom v čelo. Po drugih zapisih pa naj bi bil Masleša nad smrtjo ilegalnega migranta "vidno zgrožen" ob izjavi: "Poglej, kaj se dogaja na najbolj odprti meji v Evropi."

Še v 80. letih so odvažali trupla


Dejstvo ostaja, kot poroča portal 24.kul, da je Masleša v preiskovalnih komisijah sodeloval, čeprav je sam njihov obstoj zanikal, obelodanil pa jih je šele generalmajor Marijan Kranjc pod podnaslovom Težave s trupli, kjer opiše postopke ob morebitni smrti migranta: "V Sežani, denimo, je bil v komisiji varnostni oficir mejnega odreda, dva podčastnika in komandir karavle. Ta je obvestil postajo milice, načelnik UNZ (Uprava za notranje zadeve, op. p.) pa dežurnega preiskovalnega sodnika iz Kopra. Vse nadaljnje odločitve je dejansko sprejemal preiskovalni sodnik. Odrejal je tudi odvoz trupel."

Resnica je tudi, da zunanje meje Jugoslavije niso bile "najbolj odprte meje v Evropi". To ni veljalo niti za razmere v bolj 80. letih, ko se je Jugoslavija odpirala proti Zahodu, kaj šele za zgodnejše, bolj svinčeno obdobje. Tako lahko beremo, da so krajani Škofij po določitvi meje med Jugoslavijo in Italijo leta 1947 vsakodnevno slišali streljanje obmejnih organov.

Mrtve tajno pokopavali v gozdu in metali v jame


O tej tematiki smo povprašali tudi goriškega zgodovinarja dr. Renata Podbersiča. Povedal je, da je bila zahodna meja v prvih letih po razmejitvi (1947) vojaško območje, močno zastražena s sistemom stražarnic in opazovalnic, kjer so stalno patruljirali graničarji (večinoma iz vzhodnega dela nekdanje države) s psi.

Mejni režim se je začel sicer sredi petdesetih let postopoma liberalizirati. Spomnimo, graničarji so bili del JLA, posebej usposobljeni za varovanje meje, za ubitega prebežnika pa so dobili po 14 dni nagradnega dopusta. Tam so bila streljanja v zgodnejših časih vsakodnevni pojav, mnogo je bilo tudi mrtvih, ki so jih oblasti po pripovedi Podbersičevih pričevalcev odvažali na okrvavljenih vozovih. V prvih letih naj bi jih tajno pokopavali v gozdu Panovec, vzhodno od Gorice.

Trupla ustreljenih na meji so nato večinoma končala v kraških jamah, je še povedal, in posebej izpostavil jamo Jelenca pri Kobjeglavi, kamor so jih dokazano zmetali nekaj deset. Po letu 1947 je šlo večinoma za državljane Jugoslavije, ki so iskali boljše življenje na Zahodu. Meja z Italijo, torej zahodna, je bila po besedah dr. Podbersiča zaradi bolj prehodne konfiguracije terena s prebežniki bolj obremenjena kot severna.

Kasneje, ko so državljani Jugoslavije v 60. letih dobili potne liste in so se zmanjšale potrebe po ilegalnem prehajanju, za domačine pa je bil vzpostavljen maloobmejni režim, pove dr. Podbersič, pa so večino prebežnikov predstavljali tujci iz t. i. neuvrščenih držav. Bili so tudi iz daljnih držav kot so Bangladeš, Pakistan, Iran, mnogo je bilo tudi Kurdov, ki so preko Jugoslavije bežali na Zahod. Skupno naj bi bilo po njegovih ocenah na Goriškem ubitih okoli 150 oseb. Morda bodo popolnejše podatke v prihodnosti lahko razkrila raziskovanja v beograjskih arhivih.

Dr. Podbersič razkrije, da so Italijani izvajali mnogo milejši varnostni režim, navadno s tedenskimi obhodi, jugoslovanski stalni nadzor pa je trajal prav do propada države, do naše osamosvojitve. Tako lahko v Poročevalcu Skupščine SRS in SFRJ za delegate beremo, da so v letu 1985 na Jugoslovanski meji umrle štiri osebe, dva turška, en madžarski in en češkoslovaški državljan. Smrti so bile uradno klasificirane kot posledica nesreč. Zadnja žrtev, sicer ne smrtna, na zahodni meji Jugoslavije pa je bil državljan Šrilanke, ki so ga graničarji obstrelili sredi junija 1991.

Dokazana dejstva kažejo, da je nesmiselno in dvolično propagirati odprtost meja v današnjem svetu, hkrati pa zagovarjati bivšo državo in njen sistem, ki je za seboj pustil mnogo mrtvih iskalcev svobode.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike