Stranke leve opozicije z zavračanjem sodelovanja apatične večine volilnega telesa ne bodo prepričale

Včeraj je predsednik republike Pahor gostil predsednike parlamentarnih strank s poudarkom na izhodni strategiji iz epidemiološke krize ter na podobi Slovenije ob predsedovanju Evropski uniji. Cilj srečanja je bil na teh dveh točkah spraviti slovensko politiko do vsaj znosnega poenotenja, in s tem namenom je predsednik vlade Janša tudi ponudil roko sodelovanja opoziciji.

A na žalost pa je bilo že pred sestankom jasno, da ne gre gojiti prevelikih upov na uspeh: nejevero v sodelovanje opozicije je izrazil sam premier, večina opozicije sama pa je njegove domneve potrdila z vehementnim kategoričnim zavračanjem vsakega zbliževanja z vlado. Kaj nam vse to pove?

S strani Tanje Fajon je bilo slišati, da zavračajo Janševo pobudo zato, ker naj bi bila ta neiskrena. Vendar, ga. Fajonova, soditi v iskrenost vnaprej ni korektno. O iskrenih namenih pri sodelovanju z nekom je moč soditi šele potem, ko se ta neiskrenost nekje pokaže. Večina opozicije pa že drugič zavrača sodelovanje z vlado brez vsakih tehtnih razlogov (prvič se je to zgodilo takoj po nastopu trenutne vlade).


Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.




Tu gre zgolj in samo za neko a priori zavračanje sodelovanja z Janšo iz principa. Baje zato, ker naj ne bi bil demokrat. Čeprav je The Economist pred kratkim objavil študijo, po kateri je v Sloveniji stopnja demokratičnosti pod Janševo vlado višja, kot je bila pod preteklimi vladami, že skoraj leto dni poslušamo, kako živimo v "fašizmu".

A treba je naliti čistega vina in priznati, da je opozicija v svoji biti odvisna od demonizacije Janše: anti-Janša ideologija je njihova življenjska tekočina, vezivo, ki jih drži skupaj, hkrati pa je to njihova krinka, pod katero lahko prelagajo odgovornost na druge in skrivajo lastno vsebinsko praznost.

To dvoje jih v prihodnosti zna drago stati. Večina volilnega telesa trenutno podlega apatiji in zato abstinira. Ljudje pač ne volijo, ker se jim zdi nesmiselno ukvarjati z radikalizmom in polarizacijo. Ne volijo radikalcev, zato jih zapuščajo ljudje iz lastnih vrst. Spomnimo se odhoda župana Rojca in njegovih svetnikov iz SD; spomnimo se tudi razpada DeSUS-a na lokalni ravni, in še mnogo podobnih zanimivosti se najde.
Ljudje - volivci od politike nekaj pričakujejo. In če tega ne dobijo, bežijo iz strank, katerih centri živijo v svetu "antifašizma in antijanšizma" namesto da bi prevzeli odgovornost in skrbeli za javno dobro ter reševale probleme državljanov.

Ljudje - volivci od politike nekaj pričakujejo. In če tega ne dobijo, bežijo iz strank, katerih centri živijo v svetu "antifašizma in antijanšizma" namesto da bi prevzeli odgovornost in skrbeli za javno dobro ter reševale probleme državljanov. Mogoče se opozicijski veljaki ne zavedajo, a to je voda na mlin Janši in celotni vladni strani, pa mogoče še kakšni sili izven parlamenta: apatično večino bi navsezadnje lahko prepričali tisti, ki so pripravljeni delati.

Totalni razkol


Ena bistvenih opazk pri včerajšnjem dogajanju pa je tudi raven komunikacije. Da, ta tako opevani diskurz. Vsi se strinjamo, da je na ekstremno nizki ravni. Na tako nizki, da ovira operativnost sistema, in da je demokracija v Sloveniji resno ogrožena. Predsednik Pahor je za včerajšnje Odmeve povedal, da je bil ta sestanek ob zastrupljenem ozračju že sam po sebi dosežek, Lojze Peterle pa je v isti oddaji izpostavil, da je divja polarizacija nekaj drugega kot različnost. Slišati je bilo tudi besede o "totalnem razkolu".

Dr. Nežmah je v nedavnem intervjuju sicer menil, da diskurz ni na nič nižji ravni kot pred leti. A v resnici ni pomembno, ali je na nižji ali ne; v vsakem primeru je katastrofalen. Jasno je, da naš politični prostor sledi svetovnim političnim trendom izključevanja in zavračanja (predvsem ne-levo mislečih), kar spada v Glubbovo dobo intelektualizma, kjer "velesile v fazi intelektualizma kljub fantastičnim uspehom znanosti postanejo podložniki polpismenih vladarjev", kot je pred kratkim za Domovino povzel dr. Kočevar. Nezmožnost komunikacije med različno mislečimi za skupno dobro je očiten znak tega samouničujočega stadija zatona najprej civiliziranosti in posledično civilizacije.

V trenutni situaciji sta povezovalno vlogo v dobro demokracije s svojim zgledom odigrala predsednika Pahor in Janša, ki prihajata z različnih političnih polov. Blokado jasno lahko pripišemo levemu polu, in čeprav tudi vladajoča stranka ne skopari z ostrino pri obračunavanju s svojimi nasprotniki, je v zadnjem času vendarle pokazala več konstruktivnosti od opozicije.

Kakšen uspeh lahko dosežejo takšni poskusi sodelovanja, še ne moremo reči. Pozitivna stran je, da so se akterji sploh začeli pogovarjati. Kdaj pa bomo presegli stanje, v katerem nekateri (tako Pahor) "ne spoštujejo dostojanstva tistih, ki mislijo drugače"?



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike