Stop sovraštvu
Sprašujem se, kaj je vendar šlo narobe v tej državi, da smo končali v razmerah skrajnih napetosti med ljudmi, kakor da gre za vojno stanje, ko je realnost izmaličena do te mere, da je neprepoznavna.
Ugotavljam, da gre v večini primerov za teater t.i. influencerjev, ki ustvarjajo dogodke in usmerjajo javno mnenje po potrebah kapitalskih vplivnežev iz ozadja. V resnici se ne dogaja čisto nič pretresljivega, vsaj ne tega, kar je deležno velike medijske pozornosti. Državljani smo hočeš nočeš talci medijske mašinerije s preračunanim učinkom. Vsak glas razuma in tolerance tukaj odpove in je zatrt, ker so vložki vplivnežev previsoki, da bi sebi dopustili kakšno alternativo.
Veliko je praznega govorjenja o strpnosti in dobronamernosti, pa je vse, kar počnejo mediji, prav nasprotje tega. Mediji so samo orodje politikantov, ki ustvarjajo paralelno realnost, morda samo zato, da zameglijo resnične probleme te družbe.
Tak velik medijski dogodek je trenutno nepravočasna nabava cepiv. Za kaj pravzaprav gre? Preprosto samo za to, da se je pomembnežem zazdelo, da iz tega lahko napravijo velik antijanša projekt. Zanimivo je, kako orkestrirano vsa stvar deluje. Deležniki prav tekmujejo, kdo bo nedogodek bolj dramatično opisal in spravil v širši kontekst ter verjetno tako požel odobravanje režiserjev. Projekt ima več ponovitev v medijih, o njem govorijo politiki, politologi in dežurni mnenjski voditelji, ki ne zamudijo priložnosti popljuvati vlado.
Državljani tako dobimo dozo nestrpnosti in sovraštva. Evidentno je, da je pri naročilu mogoče šlo samo za napačno poslovno odločitev. Glede na informacije iz medijev je Evropa vložila ogromna sredstva v razvoj cepiva AstreZenece in temu primerno dobila zagotovljeno nižjo ceno in boljše pogoje dobave. Verjetno pogodba ni bila dovolj zavezujoča ali pa skušnjava po zaslužku prevelika. Odgovorni v AstraZeneca so spoznali, da je pogodbena cena nekajkrat nižja od tržne in si seveda želijo zaslužiti. To bi bil najbolj verjeten scenarij in četudi ne drži, cepiva pač ne dobavljajo, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi.
Najbolj normalno je, da je vsa Evropa računala in verjela v pogodbo in pogodbene količine. Tega ni bilo moč predvideti in to je konec zgodbe. Lahko pa bi se zgodil drugačen scenarij, da bi AstreZeneca korektno dobavila pogodbene količine, Slovenija pa bi naročila še na primer milijon Pfizerja, ki naj bi bil po informacijah iz medijev okoli desetkrat dražji. Le kdo bi prevzel tako tveganje? V tem primeru bi šele letelo perje, korupcija, zapravljanje davkoplačevalskega denarja, nesposobnost in kar je še podobnih zmerljivk.
O naročenih količinah cepiv, ki se pojavljajo v medijih, bi spet lahko rekli, da gre za težave z osnovnošolsko matematiko. Slovencev je približno dva milijona, glede na objave vseh vrst tračev, teorij zarote in protivladnih manifestov, bi se lahko cepilo največ 70 % populacije. Če gre za dva odmerka na osebo, bi torej potrebovali precej manj kot tri milijone odmerkov.
V Sloveniji v primerjavi z drugimi državami v resnici vse poteka bolj ali manj podobno kot drugod po Evropi, nič takega se ne dogaja. Zdravje je občutljiva tema in za vsakega izmed nas velika vrednota. Manipulacije na to temo se mi zdijo zelo sporne in zlonamerne. Na eni strani poslušamo, kako je vlada v boju s pandemijo neučinkovita, po drugi strani pa nas moti zapiranje šol, vrtcev, restavracij, policijska ura, hitri testi, običajne reakcije na cepljenje in še in še.
Večina evropskih držav ima podobne ukrepe kot mi, le da se izvajajo precej strožje, kazni za kršitelje so konkretne, brez politizacije in brez popustov. Pri nas pa celo državni mediji odkrito podpirajo vsako, še tako banalno pobudo protivladnih protestov. Vedno bolj je seveda jasno, da je ves scenarij namenjen enemu samemu cilju, diskreditaciji vlade in ohranjanju privilegijev pri črpanju državnega denarja. Kot državljana te države in kot podjetnika me skrbi za prihodnost. Kaj se bo zgodilo po koroni, ali bo dovolj optimizma za zagon gospodarstva?
Svet se definitivno spreminja in to bi nas moralo skrbeti. Ali se bo ta in naslednja vlada spet ukvarjala v glavnem sama s sabo in z delitvijo našega denarja? V gospodarstvu nam je vsem jasno, da Dedek Mraz ne obstaja, da bomo morali sami poskrbeti zase in za svoj posel, če želimo preživeti. Jasno je, da se bo potrebno prilagoditi, poiskati nove možnosti in nove izzive. To bi morala biti tudi primarna skrb države, da postane bolj vitka, da razbije monopole in nudi boljše pogoje za gospodarjenje. Tako to počnejo vse države, ki se zavedajo, da denar ne raste v Bruslju in da ga mora nekdo zaslužiti, da lahko država deluje.
Nujno bo sledilo vprašanje, ali res potrebujemo armado družbenopolitičnih delavcev, nevladnih organizacij, agencij in podobnih. Občutek je, da je večina energije v tej družbi namenjena ohranjanju zadovoljstva privilegiranih skupin. In še en osebni občutek, da te privilegirane skupine niso nič kaj naklonjene niti samostojni državi, niti demokraciji, niti napredku Slovenije. Njihova logika seže samo do delitve državnega denarja, seveda najprej njim, ki imajo pridobljene in nedotakljive pravice. Da bi sami sebe ukinjali, ne gre pričakovati. Imajo pa ogromno časa in sredstev, da lahko ščitijo svoje pridobljene pozicije.
Ugotavljam, da gre v večini primerov za teater t.i. influencerjev, ki ustvarjajo dogodke in usmerjajo javno mnenje po potrebah kapitalskih vplivnežev iz ozadja. V resnici se ne dogaja čisto nič pretresljivega, vsaj ne tega, kar je deležno velike medijske pozornosti. Državljani smo hočeš nočeš talci medijske mašinerije s preračunanim učinkom. Vsak glas razuma in tolerance tukaj odpove in je zatrt, ker so vložki vplivnežev previsoki, da bi sebi dopustili kakšno alternativo.
Veliko je praznega govorjenja o strpnosti in dobronamernosti, pa je vse, kar počnejo mediji, prav nasprotje tega. Mediji so samo orodje politikantov, ki ustvarjajo paralelno realnost, morda samo zato, da zameglijo resnične probleme te družbe.
Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.
Mediji so samo orodje politikantov, ki ustvarjajo paralelno realnost, morda samo zato, da zameglijo resnične probleme te družbe.
Tak velik medijski dogodek je trenutno nepravočasna nabava cepiv. Za kaj pravzaprav gre? Preprosto samo za to, da se je pomembnežem zazdelo, da iz tega lahko napravijo velik antijanša projekt. Zanimivo je, kako orkestrirano vsa stvar deluje. Deležniki prav tekmujejo, kdo bo nedogodek bolj dramatično opisal in spravil v širši kontekst ter verjetno tako požel odobravanje režiserjev. Projekt ima več ponovitev v medijih, o njem govorijo politiki, politologi in dežurni mnenjski voditelji, ki ne zamudijo priložnosti popljuvati vlado.
Državljani tako dobimo dozo nestrpnosti in sovraštva. Evidentno je, da je pri naročilu mogoče šlo samo za napačno poslovno odločitev. Glede na informacije iz medijev je Evropa vložila ogromna sredstva v razvoj cepiva AstreZenece in temu primerno dobila zagotovljeno nižjo ceno in boljše pogoje dobave. Verjetno pogodba ni bila dovolj zavezujoča ali pa skušnjava po zaslužku prevelika. Odgovorni v AstraZeneca so spoznali, da je pogodbena cena nekajkrat nižja od tržne in si seveda želijo zaslužiti. To bi bil najbolj verjeten scenarij in četudi ne drži, cepiva pač ne dobavljajo, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi.
Najbolj normalno je, da je vsa Evropa računala in verjela v pogodbo in pogodbene količine. Tega ni bilo moč predvideti in to je konec zgodbe. Lahko pa bi se zgodil drugačen scenarij, da bi AstreZeneca korektno dobavila pogodbene količine, Slovenija pa bi naročila še na primer milijon Pfizerja, ki naj bi bil po informacijah iz medijev okoli desetkrat dražji. Le kdo bi prevzel tako tveganje? V tem primeru bi šele letelo perje, korupcija, zapravljanje davkoplačevalskega denarja, nesposobnost in kar je še podobnih zmerljivk.
O naročenih količinah cepiv, ki se pojavljajo v medijih, bi spet lahko rekli, da gre za težave z osnovnošolsko matematiko. Slovencev je približno dva milijona, glede na objave vseh vrst tračev, teorij zarote in protivladnih manifestov, bi se lahko cepilo največ 70 % populacije. Če gre za dva odmerka na osebo, bi torej potrebovali precej manj kot tri milijone odmerkov.
Najbolj normalno je, da je vsa Evropa računala in verjela v pogodbo in pogodbene količine. Tega ni bilo moč predvideti in to je konec zgodbe.
Nismo posebej posebni
V Sloveniji v primerjavi z drugimi državami v resnici vse poteka bolj ali manj podobno kot drugod po Evropi, nič takega se ne dogaja. Zdravje je občutljiva tema in za vsakega izmed nas velika vrednota. Manipulacije na to temo se mi zdijo zelo sporne in zlonamerne. Na eni strani poslušamo, kako je vlada v boju s pandemijo neučinkovita, po drugi strani pa nas moti zapiranje šol, vrtcev, restavracij, policijska ura, hitri testi, običajne reakcije na cepljenje in še in še.
Večina evropskih držav ima podobne ukrepe kot mi, le da se izvajajo precej strožje, kazni za kršitelje so konkretne, brez politizacije in brez popustov. Pri nas pa celo državni mediji odkrito podpirajo vsako, še tako banalno pobudo protivladnih protestov. Vedno bolj je seveda jasno, da je ves scenarij namenjen enemu samemu cilju, diskreditaciji vlade in ohranjanju privilegijev pri črpanju državnega denarja. Kot državljana te države in kot podjetnika me skrbi za prihodnost. Kaj se bo zgodilo po koroni, ali bo dovolj optimizma za zagon gospodarstva?
Svet se definitivno spreminja in to bi nas moralo skrbeti. Ali se bo ta in naslednja vlada spet ukvarjala v glavnem sama s sabo in z delitvijo našega denarja? V gospodarstvu nam je vsem jasno, da Dedek Mraz ne obstaja, da bomo morali sami poskrbeti zase in za svoj posel, če želimo preživeti. Jasno je, da se bo potrebno prilagoditi, poiskati nove možnosti in nove izzive. To bi morala biti tudi primarna skrb države, da postane bolj vitka, da razbije monopole in nudi boljše pogoje za gospodarjenje. Tako to počnejo vse države, ki se zavedajo, da denar ne raste v Bruslju in da ga mora nekdo zaslužiti, da lahko država deluje.
Nujno bo sledilo vprašanje, ali res potrebujemo armado družbenopolitičnih delavcev, nevladnih organizacij, agencij in podobnih. Občutek je, da je večina energije v tej družbi namenjena ohranjanju zadovoljstva privilegiranih skupin. In še en osebni občutek, da te privilegirane skupine niso nič kaj naklonjene niti samostojni državi, niti demokraciji, niti napredku Slovenije. Njihova logika seže samo do delitve državnega denarja, seveda najprej njim, ki imajo pridobljene in nedotakljive pravice. Da bi sami sebe ukinjali, ne gre pričakovati. Imajo pa ogromno časa in sredstev, da lahko ščitijo svoje pridobljene pozicije.
Avtor prispevka je Anton Kobal, direktor podjetja Codognotto d.o.o. iz Ajdovščine
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
6 komentarjev
Kugy
Peter hvala za izčrpne informacije o Švici.
Žal Švica ne meji s Slovenijo tako, da na 2/3 lahko kar pozabimo. Tudi Slovenijo ni kanton Ticino, čeprav bi na lego, ki jo ima lahko bila.
Krivi so naši voditelji in interesi velikih okoli nas, ki so vedno dosegle razdor med nami, pobrali 2/3 in še razvrednotili našo bogato tradicijo še iz Karantanjskih časov. Če bi se zgodovinski dogodki drugače zasukali bi lahko bili mi Švica. Ob tem si dovolim omeniti Goriške grofe, ki so kar petsto let čuvali naš prostor tako pred Italjansko govorečimi kot Nemško. Njihov propad je bil tudi naš. Od takrat naprej so nas potiskali na vse strani. Večjo priliko smo zamudili ob koncu prve vojne. Nasi veleumi iz Ljubljane so zavrnili generala Brojeviča, ki je bil pripravljen zavarovati novo državo na narodno slovenskih in delno hvaških ozemljih do Krajne. Seveda so obveščevalne službe velikih in ideja Yužnih Slovanov opravila svoje. Drugič smo zamudili po drugi vojni, ko nismo enotno kot v kantonu Ticino nagnali infiltrirane komuniste že v NOB . Posledice so bile v vseh primerih zelo hude.
Zato je razmišlanje, da bi se lahko vrnili k prvobitnosti nasih prednikov, ki so navdahnili celo Ameriško ustavo malo verjetna.
Bi pa lahko na tej osnovi začeli spreminjati našo družbo in jo mogoče z leti le preobrazili v Švici podobno mentaliteto.
Drugace misleci
Dokler bodo povabila »stop sovraštvu« (lahko bi napisali tudi nestrpnosti, primitivizmu, vanadlizmu…), razumljena kot da so namenjena samo onim drugim, mi smo pa oh in sploh OK, do takrat gre za prazne floskule brez vsebine.
Sicer pa se mi zdi članek zelo nekonsistenten. Poglejmo samo oba poudarka.
»Mediji so samo orodje politikantov, ki ustvarjajo paralelno realnost, morda samo zato, da zameglijo resnične probleme te družbe.« S tem se bosta strinjala tako bralec Mladine, kot bralec Demokracije. Samo različne medije bosta imela v mislih.
Žal se izkaže, da so mediji iz ozvezdja SDS na področju ustvarjanja paralelne realnosti dominantni. Vendar to verjetno niso mediji, ki jih ima v mislih avtor. Katere medije ima avtor v mislih pa se da zaključiti iz drugega poudarka:
»Najbolj normalno je, da je vsa Evropa računala in verjela v pogodbo in pogodbene količine. Tega ni bilo moč predvideti in to je konec zgodbe.« Tu gre seveda za zavajanje. Samo tri države tega niso predvidele: Slovenija, Slovaška in Bolgarija.
Kdo seje sovraštvo?
Jože Kržič
Ja, le kdo neki - slovenski levičarji! Dokaz: dvodnevna interpelacija. Eno samo njihovo lajanje. Odurno!
romanos1
Najboljši in najbolj resnični je zadnji odstavek!
Marija Perko
Dober članek.Tako je res stanje pri nas, a kje je ključ do rešitev?!Včerajšnji masaker nad Simonitijem je izvajala opozicija! Zelo čustveno so se lotili zadeve in vtis je bil, da resnično branijo privilegije, ker argumentov ni bilo ali pa so bili lažni! Nevladne organizacije bi bilo potrebno temeljito prevetriti! Tudi tega se minister loteva v rokavicah. Ko bi držabljani vedeli kako so mnoge od teh organizacij same sebi namen, bi protestirali! Pa požirajo ogromne denarje in še norčujejo se iz delovnih ljudi!( Imam podatke iz prve roke Mesto žensk!!) Za ureditev teh stvari bi potrebovali precej bolj desne vlade, saj ne verjamem, da se večinsko narod strinja s takim stanjem. Levičarji pa evidentno v tem bazenu lovijo!! Nataša Sukič, npr.,ki najde umetnika dobesedno v vsakem narkomanu!
STAJERKA2021
Shalotka, se strinjam. Po tej farsi od interpelacije nad ministrom g. Simonitijem, tudi vsi državljani vemo, kako se je denar podarjal političnim aktivistom, zvestim levemu polu. Po moje, so si levičarji s temi nastopi nastrelili obe koleni. Toliko medijskega prostora na RTV ne bi desnica dobila v desetih letih, no, sedaj pa smo slišali marsikaj tehtnega. Levica, levica, bolje bi bilo, če bi bili tiho. Res pa je, da ima levica ogromno časa za nagajanje, pa denarja očitno tudi, da lahko vzdržuje vse proteste in tiskanje plakatov. Nobena stranka, ki nima poravnanih dolgov za nazaj (kar jih SD nima, saj dolguje vsaj 1 milijon €), ne bi smela sodelovati na volitvah. To je prvi pogoj! JJ so faširali zaradi posojila, ki ga je vrnil, svoje dolgove pa SD - kot da jih ni. Postavlja se vprašanje, komu so dolžni, da ne rabijo denarja vračati in kaj morajo za ta odpisani dolg tudi n a r e d i t i .
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.