Stop sovraštvu

Sprašujem se, kaj je vendar šlo narobe v tej državi, da smo končali v razmerah skrajnih napetosti med ljudmi, kakor da gre za vojno stanje, ko je realnost izmaličena do te mere, da je neprepoznavna.

Ugotavljam, da gre v večini primerov za teater t.i. influencerjev, ki ustvarjajo dogodke in usmerjajo javno mnenje po potrebah kapitalskih vplivnežev iz ozadja. V resnici se ne dogaja čisto nič pretresljivega, vsaj ne tega, kar je deležno velike medijske pozornosti. Državljani smo hočeš nočeš talci medijske mašinerije s preračunanim učinkom. Vsak glas razuma in tolerance tukaj odpove in je zatrt, ker so vložki vplivnežev previsoki, da bi sebi dopustili kakšno alternativo.

Veliko je praznega govorjenja o strpnosti in dobronamernosti, pa je vse, kar počnejo mediji, prav nasprotje tega. Mediji so samo orodje politikantov, ki ustvarjajo paralelno realnost, morda samo zato, da  zameglijo resnične probleme te družbe.


Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.




Mediji so samo orodje politikantov, ki ustvarjajo paralelno realnost, morda samo zato, da  zameglijo resnične probleme te družbe.

Tak velik medijski dogodek je trenutno nepravočasna nabava cepiv. Za kaj pravzaprav gre?  Preprosto samo za to, da se je pomembnežem zazdelo, da iz tega lahko napravijo velik antijanša projekt. Zanimivo je, kako orkestrirano vsa stvar deluje. Deležniki prav tekmujejo, kdo bo nedogodek bolj dramatično opisal in spravil v širši kontekst ter verjetno tako požel odobravanje režiserjev. Projekt ima več ponovitev v medijih, o njem govorijo politiki, politologi in dežurni mnenjski voditelji, ki ne zamudijo priložnosti popljuvati vlado.


Državljani tako dobimo dozo nestrpnosti in sovraštva. Evidentno je, da je pri naročilu mogoče šlo samo za napačno poslovno odločitev. Glede na informacije iz medijev je Evropa vložila ogromna sredstva v razvoj cepiva AstreZenece in temu primerno dobila zagotovljeno nižjo ceno in boljše pogoje dobave. Verjetno pogodba ni bila dovolj zavezujoča ali pa skušnjava po zaslužku prevelika. Odgovorni v AstraZeneca so spoznali, da je pogodbena cena nekajkrat nižja od tržne in si seveda želijo zaslužiti. To bi bil najbolj verjeten scenarij in četudi ne drži, cepiva pač ne dobavljajo, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi.

Najbolj normalno je, da je vsa  Evropa računala in verjela v pogodbo in pogodbene količine. Tega ni bilo moč predvideti in to je konec zgodbe. Lahko pa bi se zgodil drugačen scenarij,  da bi AstreZeneca korektno dobavila pogodbene količine, Slovenija pa bi naročila še na primer milijon Pfizerja, ki naj bi bil po informacijah iz medijev okoli desetkrat dražji. Le kdo bi prevzel tako tveganje? V tem primeru bi šele letelo perje, korupcija, zapravljanje davkoplačevalskega denarja, nesposobnost in kar je še podobnih zmerljivk.

O naročenih količinah cepiv, ki se pojavljajo v medijih, bi spet lahko rekli, da  gre za težave z osnovnošolsko matematiko. Slovencev je približno dva milijona, glede na objave vseh vrst tračev, teorij zarote in protivladnih manifestov, bi se lahko cepilo največ 70 % populacije.  Če gre za dva odmerka na osebo, bi torej potrebovali precej manj kot  tri milijone odmerkov.
Najbolj normalno je, da je vsa  Evropa računala in verjela v pogodbo in pogodbene količine. Tega ni bilo moč predvideti in to je konec zgodbe.

Nismo posebej posebni


V Sloveniji v primerjavi z drugimi državami v resnici vse poteka bolj ali manj podobno kot drugod po Evropi, nič takega se ne dogaja. Zdravje je občutljiva tema in za vsakega izmed nas velika vrednota. Manipulacije na to temo se mi zdijo zelo sporne in zlonamerne. Na eni strani poslušamo, kako je vlada v boju s pandemijo neučinkovita, po drugi strani pa nas moti zapiranje šol, vrtcev, restavracij, policijska ura, hitri testi, običajne reakcije na cepljenje in še in še.

Večina evropskih držav ima podobne ukrepe kot mi, le da se izvajajo precej strožje, kazni za kršitelje so konkretne, brez politizacije in brez popustov. Pri nas pa celo državni mediji  odkrito podpirajo vsako, še tako banalno pobudo protivladnih protestov. Vedno bolj je seveda jasno, da je ves scenarij namenjen enemu samemu cilju, diskreditaciji vlade in ohranjanju privilegijev pri črpanju državnega denarja. Kot državljana te države in kot podjetnika me skrbi za prihodnost. Kaj se bo zgodilo po koroni, ali bo dovolj optimizma za zagon gospodarstva?

Svet se definitivno spreminja in to bi nas moralo skrbeti. Ali se bo ta in naslednja vlada spet ukvarjala v glavnem sama s sabo in z delitvijo našega denarja? V gospodarstvu nam je vsem jasno, da Dedek Mraz ne obstaja, da bomo morali sami poskrbeti zase in za svoj posel, če želimo preživeti. Jasno je, da se bo potrebno prilagoditi, poiskati nove možnosti in nove izzive. To bi morala biti  tudi primarna skrb države, da postane bolj vitka, da razbije monopole in nudi boljše pogoje za gospodarjenje. Tako to počnejo vse države, ki se zavedajo, da denar ne raste v Bruslju in da ga mora nekdo zaslužiti, da lahko država deluje.

Nujno bo sledilo vprašanje, ali res potrebujemo armado družbenopolitičnih delavcev, nevladnih organizacij, agencij in podobnih. Občutek je, da je večina energije v tej družbi namenjena ohranjanju zadovoljstva privilegiranih skupin. In še en osebni občutek, da te privilegirane skupine niso nič kaj naklonjene niti samostojni državi, niti demokraciji, niti napredku Slovenije. Njihova logika seže samo do delitve državnega denarja, seveda najprej njim, ki imajo pridobljene in nedotakljive pravice. Da bi sami sebe ukinjali, ne gre pričakovati. Imajo pa ogromno časa in sredstev, da lahko ščitijo svoje pridobljene pozicije.

Avtor prispevka je Anton Kobal, direktor podjetja Codognotto d.o.o. iz Ajdovščine




Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike