Štirje evroposlanci pozabljajo, da Borut Pahor sam ne bo zmogel rešiti napete politične situacije

Petega maja so se štirje evropski poslanci, Milan Brglez, Franc Bogovič, Ljudmila Novak in Tanja Fajon z javnim pismom obrnili na Predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja z izrazi ''velike zaskrbljenosti nad psihosocialno situacijo ter splošnim družbenim ozračjem v Sloveniji, ki se je med pandemijo covid-19 dodatno poslabšalo.'' Pismo je prvi bolj sredinski poziv po predhodnem pozivu k družbenemu premirju in k sodelovanju, ki ga je 3. februarja letos poslala skupina 38 uglednih posameznikov.

V Sloveniji smo skupaj s sestankom 24. februarja pri predsedniku Pahorju samo v pol leta imeli tri pobude po umiritvi političnih strasti v državi. Pismo evropskih poslancev namreč delno pojasnjuje situacijo v državi, ko urgira, da ''se premalo in ne dovolj odkrito pogovarjamo o verbalni nestrpnosti'' ter da ''o grožnjah posameznikom, njihovim družinam, mazanju fasad, spodbujanju nestrpnosti proti verskim skupnostim … premalo razpravljamo, predvsem pa še nismo sprejeli nobenih ukrepov.''

Pismo poslancev ima dodano vrednost, ker je poziv preko politične sredine in ker združuje dva poslanca evropskih socialistov ter dva poslanca evropske ljudske stranke. A visoko stopnjo nezaupanja med slovenskimi politiki, tudi tistimi v Bruslju, močneje izkazuje dejstvo, da pisma ni podpisala preostala četverica slovenskih evro parlamentarcev.

Nedvomno je pri vzdržanih presodila ocena, da je bilo delovanje nekaterih podpisnikov tega pisma v času epidemije v nasprotju z izraženo skrbjo; torej, da so neiskreni. Nedvomno to drži za Tanjo Fajon, ki že ves čas epidemije na domačem parketu ne priliva samo olja ampak tudi kerozin na politični ogenj v domovini. Pa tudi Ljudmila Novak, ki se s pismom prikazuje kot oseba dialoga, je v domovini v preteklosti morda prevečkrat izkazala držo, ki je poglabljala nerazumevanje in nezaupanje.

Po drugi strani se zdi, da so pri ostalih nepodpisnikih pretehtale domače politične zamere. Na eni strani imamo popolnoma radikalizirano LMŠ, ki kar ne more preboleti izgube oblasti in na drugi strani SDS, ki po surovih celoletnih napadih na Janševo vlado in na celotno stranko z nezaupanjem zre na celotni levi politični pol.

A ob vseh treh pobudah nenazadnje v oči bode dejstvo, da kar dve vključujeta predsednika države, Boruta Pahorja. Slednji se za umiritev situacije veliko trudi že odkar je nastopil svoj prvi predsedniški mandat, tudi med epidemijo se je, kot je bilo že omenjeno politično angažiral. Ampak zdi se, da velik del radikalizirane civilne družbe in družbenih skupin želi pridno nalagati polena na kres slovenske politike, ki bi ga radi spremenili v grmado. Ko pa jim ogenj uteče izpod nadzora, bi radi, da sredinski Pahor na hitro pogasi zadeve. In to isti Pahor, ki ga praktično polovica političnega prostora ne prenaša.

Učinka pomiritvenih pisem in pobud ni pričakovati, če slovenski politični, pa tudi medijski prostor ne bo prenehal z javnim podžiganjem nestrpnosti.

Toda učinka pomiritvenih pisem in pobud ni pričakovati, če slovenski politični, pa tudi medijski prostor ne bo prenehal z javnim podžiganjem nestrpnosti. V tem je velik del neiskrenosti, saj izpade, da si želijo po pilatovsko umiti roke, češ, mi za ''grožnje posameznikom, njihovim družinam, mazanje fasad'' nismo odgovorni.

Skupno vprašanje nekakšnih takšnih ''spravnih'' pozivov je vedno isto, namreč 'Kako bi se v Sloveniji lahko začeli pogovarjati?'. Toda kaj, ko do pogovora v Sloveniji sploh ne pridemo. Dejstvo je, da smo v Sloveniji imeli nastavke za medijsko histerizacijo že krepko pred koronavirusno epidemijo. Praktično mafijska razdelitev vpliva po posameznih družbenih podsistemih ter še posebej na področju deljenja proračunskih sredstev je zagotovila, da v Sloveniji politiko dojemamo kot boj za biti in ne biti. Ko pa je posredi takšno dojemanje realnosti, so grožnje, ustrahovanja, uničevanje imovine in pozivi k linču logična človeška reakcija osebe, ki se čuti življenjsko ogrožena.

Povsem jasno je, da bosta družbena histerizacija in latentna družbena agresivnost z nami ostali še kar nekaj časa. Po epidemiološki preizkušnji bo namreč sledilo obdobje okrevanja, ki ga bodo spremljali pokoronski travmatični simptomi na vseh področjih, od ekonomije pa vse tja do duševnega zdravja. Prav tako je jasno, da niti predsednik države Borut Pahor niti varuh človekovih pravic ali pa npr. predsednik SAZU - ja nimajo čarobne paličice, s katero bi zamahnili in pričarali novo slovensko harmonijo.

V Platonovi votlini

Zdi se, kot da za Slovence v tem trenutku velja prispodoba Platonove votline. V tej prispodobi Platon opisuje človeka, ki že od rojstva živi v votlini in ki meni, da je to okolje vse kar obstaja. V njej gleda sence, ki so odsev ognja in jih zamenja za resničnost. Ko tak človek najde pot iz votline, je le-ta najprej težka, saj ga zaslepi blišč zunanjega sonca. Ko pa uspešno zapusti podzemni svet, je njegova naloga, da se v votlino vrne in iz nje popelje svoje sotrpine, vendar naleti na odpor.

Platonova votlina zelo lepo opisuje trenutno slovensko vzporedno realnost. Stene votline so tabuji v slovenskem javnem diskurzu, ogenj v votlini so slovenski mediji in sence na stenah votline so slovenska lažna realnost. Glede na trenutno stanje v državi vse kaže na to, da veliko Slovencev prave realnosti izven slovenske votline ne pozna oz. noče poznati. Zato bo tisti del javnosti in politike, ki mu resnično gre za dialog, omogočanje pogovora in soočanja mnenj ter za to, da so ljudje slišani, moral sam pljuniti v roke.

Najboljša pot iz te vsiljene slovenske platonovske votline je ta, da nasprotniku pomagamo, da spregleda. In podobno kot pri Platonu, bi bila za številne ljudi že sama možnost dialoga oz. že sama pluralna razprava velik šok. Nedvomno bodo številni, ki bi si želeli za vsako ceno ostati v slovenski votlini, reagirali z agresijo do sprememb, čemur smo bili priča v določenem delu medijev in civilne družbe skozi celotno zadnje leto.

Zagotovilo pluralnosti je v tem, da naše sodržavljane opomnimo, da v slovenski družbi obstaja pahljača legitimnih in relevantnih mnenj.

A potencialna nagrada za gradnjo dialoga je lahko velika. Po Platonu človek, ki enkrat pride iz votline, nikoli več ne more sprejeti njene teme za resničnost. Zagotovilo pluralnosti je namreč ravno v tem, da naše sodržavljane opomnimo, da v slovenski družbi obstaja pahljača legitimnih in relevantnih mnenj. Seveda pa mora biti dialog pametno odmerjen; iti se dialoškost z vsakim agresivnežem, prenapetežem in histerikom, ki jih pri nas tako v državnem zboru kot v civilni družbi ne manjka, lahko pomeni brezciljno trošenje energije in tratenje časa, ki nam ga nato zmanjka za konstruktivne in plodne pogovore.

Pa vendarle: v 21. stoletju imamo v slovenski javnosti na voljo vso tehnološko infrastrukturo, da postavimo pestro in zanimivo mrežo medijev, dogodkov, orodij, ki bi služila izmenjavi in razširjanju različnih mnenj. Največja napaka, ki bi jo naredili, je, da iz užaljenosti kopiramo delovanje mainstream medijev. Dejstvo je, da so bila alternativna mnenja na RTV Slovenija, Pop TV, nacionalnem radiu ter v časopisju dolga leta cenzurirana in neuravnoteženo predstavljena. In prav zato se moramo upreti skušnjavi po kreaciji, t.i. ''naših'' blogov, spletnih strani, podcastov in Youtube kanalov. Za dober dialog namreč sploh ni potrebno iskanje neskončnih skupnih stičišč. Že spoštljiva in vključujoča raven komunikacije je velikokrat dovolj za izmenjavo mnenj in medsebojno obogatitev.

Ravno pogumno soočenje mnenj nam lahko omogoči, da s svojimi idejami navdušimo še druge ter s tem premaknemo javno mnenje v neko pozitivno smer, kamor si vsi želimo. In navsezadnje s spodbujanjem kulture dialoga lahko tudi Boruta Pahorja razbremenimo tega, da bi vso odgovornost družbenega mediatorja moral nositi sam.