Štiriindvajset ur poglobljenega pogovora o Bogu

Jure Ferlež
6

Papež Gregorij Veliki, papež 6. stoletja, je na pobudo benediktinskih sobratov v štirih knjigah napisal delo »Pogovori« (Dialogi), v katerih pripoveduje o pomembnih italijanskih svetnikih tega stoletja. Največjo pozornost nameni svetemu Benediktu.

V drugi knjigi, ki je v celoti posvečena omenjenemu svetniku, opisuje tudi odnos med Benediktom in njegovo rodno sestro Sholastiko. Enkrat na leto sta se srečala blizu vhoda v samostan na Monte Cassinu. Dan sta namenila pogovoru o Bogu ter njuni duhovni rasti.

Papež opisuje prigodo, kako je bila nekoč Sholastika tako navdušena nad pogovorom z bratom in njegovimi sobrati, da je prosila, da bi pogovor razširili v noč, kar je bilo za Benedikta popolnoma nesprejemljivo. Kar ji ni ugodil rodni brat, ji je ugodil Bog, poroča Gregorij I.. Z jasnega se je pojavila nevihta in preprečila benediktincem, da bi se odpravili v samostan. Tako so tudi noč preživeli v duhovnih pogovorih.

To berilo, ki ga v Molitvenemu bogoslužju Cerkev ponuja v razmislek vsako leto na god sv. Sholastike, me vedno fascinira. Štiriindvajset ur poglobljenega pogovora o Bogu morda s katehezo in bogoslužjem skujem skupaj v nekaj tednih. Vsekakor sem/smo se navadil/i na močnó razredčeno površinsko govorjenje o Bogu, pa še to samo v določenih krogih.

Obiski so ostali. Novica o vstajenju in pogovori o Bogu pa so izginili.

Emavs

Velikonočni ponedeljek prinaša najdaljši odlomek Jezusovega prikazovanja po veliki noči. Dva učenca, ki ne zdržita več pod težo Jezusove tragedije v Jeruzalemu, sta na poti v Emavs. Ko se zagrenjeno in užaloščeno »vlečeta« po poti, se jima pridruži sopotnik, ki ga ne spoznata in s katerim se zapleteta v vedno bolj vznemirljiv pogovor o Bogu in njegovem načrtu odrešenja. Učenca sta tako presenetljivo dovzetna za perspektivo, ko jo odstira Jezus, da ga prosita, naj ostane z njima, ko se dan preveša v noč. Jezus temu rad ustreže.

Če se osredotočimo samo na pot v Emavs, lahko ugotovimo, da Jezus to pot gradi na skupnosti in pogovoru. Skupnost predstavlja okolje, kjer se razvije priložnost za poglobitev, razširitev, za dinamiko, ki omogoča iskanje in napredovanje. Pogovor o Bogu za »nekdanja« Jezusova učenca postaja priložnost, da zdravita ozko in samovoljno posploševanje skozi bolečo izkušnjo Jezusove smrti in napredujeta pri refleksiji dogodkov in razumevanju stvarnosti.

Velikonočni ponedeljek je tudi dandanes povezan s potjo v Emavs. Če je morda velikonočni dan bolj namenjen osebni ali družinski refleksiji Jezusovega vstajenja, pa je naslednji dan namenjen poti ali obiskom, ko veselo novico o Vstalemu želimo povedati tudi ostalim.

No. Obiski so ostali. Novica o vstajenju in pogovori o Bogu pa so izginili. Kar malce nenaravno se nam zdi, da bi velikonočne obiske začinili s pogovorom o Bogu. Morda ne vemo, kje bi začeli, kako bi nadaljevali, morda ne znamo argumentirati. Zakaj bi se lotevali bolj poglobljene diskusije, če lahko jemo, pijemo in do onemoglosti govorimo o življenju na splošno. Vendar se potem ne slepimo, da hodimo v Emavs. Pot v Emavs je vedno tudi oznanilo. Spoštljivo, prijateljsko oznanilo.

Imejmo vero, da kdorkoli se pridruži kakšni skupini in začne in vztraja pri ljubeznivem pogovoru o Bogu, v njem deluje Jezus sam. Četudi morda ne izide kot zmagovalec diskusije in pogledov, je naredil, kar je bilo potrebno narediti. Pogum! Vstali dela več, kot si upate misliti. Aleluja!

6 KOMENTARJI

  1. Kaj se mora v človeku spremeniti,da ne more prepoznati tistega s katerim se je še pred nekaj dnevi družil ?
    Ali “zboli-se mu zarola”,ali pa je to samo pravljica ?

  2. Pogovori o Bogu v družinah so danes tabu. Tudi v vernih. Je to še posledica krutega in zatiralskega komunizma? Druzba te danes izobci iz pogovora. Vcasih pa je strah odvec. Bojimo se en drugega. Martin Golob je premagal ta strah, od tu ta zavist. Mnogi župniki še med pridigo komaj kdaj izustijo besedo Jezus. Kaj šele v pogovoru, tam si raje kakšnega prižgejo in pojamrajo kako gre vse v maloro. Zamislimo se. Ali ni najino srce gorelo…

  3. “….. opisuje tudi odnos med Benediktom in njegovo rodno sestro Sholastiko. Enkrat na leto sta se srečala blizu vhoda v samostan na Monte Cassinu. Dan sta namenila pogovoru o Bogu ter njuni duhovni rasti.”
    ——————
    Verjetno jima je crknil internet.

  4. Danes so ljudje naveličani učenih pridig in so jih siti! Govorica srca je izginila in tisti župnik ki uporablja srčno govorico med pridigo, žanje velike uspehe. Dokaz je lahko število ogledov na fejstbuku. Enako je v pogovorih, pametovati o Bogu naučeno, brez kančka sočutja, govorice iz sebe, pričevanj kaj Bog dela v tvojem življenju in samokritike, hitro naleti na gluha ušesa. Mar ni tako?

  5. Biti teološko poučen brez duhovnega izkustva, spoznanj brez motrenja in izkušenj iz terena, je kot forma brez vsebine, kot osel v garaži, ki še ni avto, kot neslana juha in kot kosilo brez gostov..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime