Štirje razmisleki ob nedavnih požigih cerkva in skrunitvah svetih podob

V minulih dneh so skrunjenja krščanskih svetih podob ter požigi cerkva na žalost zopet postali aktualna tema. A na še večjo žalost očitno ne dovolj aktualna, da bi si zaslužila odzive mnenjskih voditeljev in pozornost v osrednjem medijskem toku. Ob branju tistih nekaj člankov, ki dogajanju vendarle namenijo potrebno pozornost, sem zapisal nekaj raznolikih in samostojnih kratkih razmislekov.

1. 
   

   Pozabljena umetnost posploševanja

   
   

V luči poudarjanja pomena pravične in individualizirane obravnave posameznikov v javnem diskurzu smo se v Evropi odvadili stare umetnosti posploševanja na podlagi pripadnosti tej ali oni skupini. Posploševanje je smatrano za greh zoper unikatnost vsakega posameznika. Danes na primer ni več spodobno reči, da muslimani v Evropi predstavljajo kulturno grožnjo krščanstvu - saj naj bi s tem kar na vrat na nos vsem muslimanom pripisali neko lastnost - pa če to zanje drži ali ne. V želji, da ne bi s posploševanjem razumevanja politične situacije preveč poenostavili in da ne bi storili sile unikatnosti posameznikov, pa smo dosegli ravno obratno.



Naše razumevanje smo namreč še bolj osiromašili, saj smo namesto kompleksne slike z več kulturnimi skupinami in opazovanjem srečevanj med njimi dobili popreproščeno sliko sveta z eno samo kulturno skupino - človeštvom, oziroma, če želite, s kar 7 milijardami kulturnih skupin - vsemi posamezniki. Zato danes sploh ne smemo reči denimo: “Nekateri muslimani zažigajo cerkve”, pač pa lahko rečemo le, da to počnejo “nekateri posamezniki”. Ha!

Dar svobode je bil podarjen kot možnost, da med dobrim in slabim izberemo dobro, ne pa kot možnost, da med eno in drugo možnostjo izberemo katerokoli.

2.  Sanje o jalovi, a popolni svobodi

“Šele ko se bomo znebili vseh pritiskov tradicije, družbenih norm in konvencij, bomo zares svobodni.” Tako se glasi prikrita premisa “napredne” evropske agende. V oziru na to miselnost so požigi cerkva in drugih simbolov, ki izžarevajo moralno avtoritativnost, povsem razumljivi.

Problem je, da takšna miselnost pozablja, da je bil dar svobode podarjen kot možnost, da med dobrim in slabim izberemo dobro, ne pa kot možnost, da med eno in drugo možnostjo izberemo katerokoli. Če svobodo dojemamo kot osvobojenost od vseh tradicij in norm, svoboda ni več svoboda za dobro in kot taka edinstveno orodje, ki daje človeku posebno dostojanstvo, pač pa postane možnost svobodne izbire banalna in brez vrednosti.

3.  Oskrunjenega Boga se ne da oskruniti

K razmisleku me je izzval tudi pogled na fotografijo oskrunjenega Kristusovega kipa. Ob gledanju sem imel vtis, da ne gledam nič drugega kot - fotografijo Kristusovega kipa. Kakor je edina ura, ki se ne more pokvariti, pokvarjena ura, tako je edina podoba, ki se je ne da oskruniti, oskrunjena podoba. Križani in prebodeni Kristus je na poseben način oskrunjeni Kristus. In vendar ravno ta podoba na tolikih koncih sveta zapolnjuje naš vsakdan.

Zato je za nasprotnike Cerkve "smola" s krščanstvom ta, da ga je skoraj nemogoče umazati. Osrednji simbol krščanstva je namreč scela razrvan že v osnovi. Častimo oskrunjeno podobo. Oskrunjenega Boga. Kakorkoli iznakazimo oziroma iznakazijo Kristusovo podobo, bomo/bodo vedno zgolj dodajali pomen in intenzivnost prvotni upodobitvi, ki je vselej že nepopolna, ranjena. Zato je takorekoč nemogoče ločiti med oskrunjeno in med neoskrunjeno podobo Križanega ali Vstalega.

4. Živeti v napetosti

Kljub temu, da smo svoje prostore sami obdali s to nepopolno, izmaličeno podobo, nas to nikakor ne sme uspavati, da bi ob dodatnem maličenju svetih podob ostajali leni. Ravno ta napetost med postavljanjem oskrunjenih podob in skrunjenjem postavljenih podob zahteva od nas posebno zbranost.

Kaj pa, če gre pri naši, evropski pasivnosti za perverzno napačno branje krščanstva? Če smo v poveličevanju ranjenega in neskončno šibkega Boga začeli verjeti, da si ta Bog (in ob njem nastala kultura) v svoji bednosti zares ne zasluži obrambe? Da si zasluži skrunjenje? Kaj, če smo začeli verjeti, da so rane na našem Bogu znak njegovega poraza? Kaj, če smo izgubili sposobnost krščanskega življenja v paradoksu - sposobnost, da poveličujemo majhno in da slavimo zasramovano?

Kaj, če ne gre le za to, da smo Evropejci ob zažigih Cerkva začuda neodzivni, pač pa tudi za to, da to neodzivnost vidimo kot izraz naše plemenite odprtosti. Morda nismo sposobni prepoznati, da je za poveličevanje šibkega potrebna moč, ne pa - šibkost?