Številni imajo polna usta človekovih pravic, a ''jogurtna revolucija'' na Twitterju priča, da jim ni mar za tiste, ki so jim bile odtegnjene
Starejšim med nami, ki se še spominjate Miloševićevega ''rovarjenja'' v času smrtnih izdihljajev bivše države, je verjetno zelo dobro znan izraz ''jogurtna revolucija''. Izraz se je v slovenskem jeziku dobro prijel in sčasoma dobil sebi lasten pomen opisovanja populističnega nagovarjanja (naj)nižjih slojev plebsa z najbolj banalnimi in čustveno nabitimi idejami. No, svojega ''jogurtnega'' pogroma na Twitterju, ki so ga obdelali celo slovenski mainstream mediji, je bila pri nas deležna tudi poslanka SDS, Mojca Škrinjar. In to prav posebnega – tistega sadnega.
Celotne Twitter-izmenjave na tem mestu ne bomo ponavljali, povejmo le, da je poslanka na Twitterju objavila, da se med letoma 1980 in 1990 v bivši državi ni dalo dobiti sadnega jogurta oz. je bil le-ta na voljo edinole kot desert za izbrane partijce. V Twitter debato, ki se je razplamtela na spletnem omrežju, se je takoj vključil portal 24ur z naslovom, ''Laž ali slab spomin? Sadni jogurt v času Jugoslavije''. Prispevek je ugotovil, da so sadne jogurte dejansko v času Jugoslavije proizvajali tako v Vipavi pod legendarno znamko Bifidus kot tudi v Ljubljanskih mlekarnah.
Na poslanko Škrinjarjevo, ki je z nesrečno omembo v svojem prvotnem tvitu želela opozoriti na pomanjkanje dobrin v času socialistične rajnke države ter na nepravičen položaj številnih ljudi, se je vsul pogrom. Med bolj ''zanimivimi'' očitki so bili na primer taki, da širjenje takšnih laži o socializmu pomeni, da so se osamosvojitelji borili le za svoj materialni položaj. Pojavilo se je seveda cel kup izpovedi o tem, da ljudem ni ničesar manjkalo, ljudje so potovali po Evropi in po svetu (vse do ogledov Bele hiše v Washingtonu), vsega je bilo dovolj od jogurtov do kavbojk iz Trsta. Veliko ljudi pa je poslanko in njeno mnenje ščitilo, in ''jogurtna afera'' je pljusknila tudi na desno stran Twitterja.
Tako kot imajo sadni jogurti različne okuse, imamo tudi ljudje celo pahljačo mnenj. Tu naletimo na prvi kriterij, ki ga twitterska jogurtna brozga ni dosegla. Slovenci se zelo težko vživimo drug v drugega, sploh ob tako različnih izkušnjah s prejšnjo državo. In zdi se popolnoma neverjetno, da imajo številni ljudje lepe spomine tako na svinčena sedemdeseta Jugoslavije, ko se je že začenjal njen ekonomski zaton, kot tudi celo na osemdeseta, ki so ob stalni stagnaciji pripeljala do ekonomskega kolapsa in (krvavega) propada. Toda dejstvo je, da se temnih vidikov življenja v takratnih časih le redkokdo želi spominjati. Sploh, če je na prejšnjo državo čustveno navezan.
A slovenska ''jogurtna Twitter revolucija'' v bistvu pokaže na nekaj povsem drugega. Poleg zelo težkega vživljanja drug v drugega je ''incident'' ge. Škrinjarjeve pokazal na še en globlji problem: ne samo, da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali, morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.
V zadnjem slovenskem prepiru na socialnih omrežjih ni šlo za sadni oz. navadni jogurt. Poslanka se je z ''jogurti'' vključila v debato o pomanjkanju ter predvsem o pravni in politični neenakosti v Jugoslaviji. Dejstvo je, da je bil partijski kader na vseh nivojih privilegiran, številni t.i. ''sovražni'' elementi družbe pa so živeli v hudem strahu in kot žrtve izjemno hudih krivic. Ljudska ''Twitter masa'' tega ni dojela; številni so pisali, da jim nič ni manjkalo, niso imeli težav z oblastjo, pa četudi 'oče in mati niso bili v Partiji'. Številni so se pohvalili, kako so hodili k verouku, čeprav danes praga cerkve verjetno ne prestopijo več. In številni so nazadnje sebe ponosno prišteli k disidentom, ki naj bi se upirali že mnogo 'pred Janšo'.
Zdi se, da se moramo nasledniki slovenskega demokratičnega tabora sprijazniti s pomembnim dejstvom. Usodna škoda, ki jo je slovenski lažni t.i. ''mehki'' socializem oz. komunizem storil narodu, je dejstvo, da je velikemu delu ljudi omogočil udobno pozicijo v sredini. Ni bilo namreč potrebno biti prvoborec ali pa član Partije, da si prišel do osnovne socialne varnosti in udobne zaposlitve. Če si se sprijaznil z redno plačo (pa četudi nizko), varno zaposlitvijo, navidezno materialno enakostjo, je bilo povsem dovolj, da si zatisnil oči pred krivicami, ki so jih bili deležni tvoji sonarodnjaki. S tem je bilo življenje za številne ljudi na videz bolj udobno in lepše, nanj imajo lepe spomine in ne bodo si pustili, da jim na vest kljuvajo ''razni'' Pričevalci.
Med nami ni veliko ljudi, ki bi javno priznali, kot je npr. to storil dr. Ernest Petrič v intervjuju z Jožetom Možino, da so vedeli za hude krivice, ki so se dogajale predvsem vernim ljudem, pripadnikom poražene protirevolucionarne strani ter demokratično navdahnjenim posameznikom, in ki bi priznali, da so se že globoko v časih prejšnjega sistema iskreno trudili za popravo krivic. In ker obstajajo razlogi, zakaj ne moremo vsakega človeka označiti za pokončno osebo, je logično, da si naziv nesporne narodne avtoritete lahko pridobijo le redki.
A realnost, da veliko ljudi trpljenje in še danes neporavnane krivice ne bodo nikoli ganile, ni izgovor, da se nič ne naredi tako na področju spomina kot na področju poprave krivic. To absolutno ni izgovor, da bi morali zgodovino ''pustiti zgodovinarjem''. Bolečina je sicer huda, ko spremljamo kako nasprotna politična stran, ki so je že celo epidemiološko leto polna usta človekovih pravic, flagrantnih preteklih krivic ne priznava svojim številnim so-državljanom za nazaj. Če si bomo prizadevali za demokratični razvoj države, lahko nedvomno pričakujemo še kakšno uradno opravičilo s strani države, kot je to že večkrat storil Borut Pahor, a glede opravičil in sočutja na nivoju medosebnih odnosov je potrebno imeti nekoliko bolj realna pričakovanja. Če narod in v prvi vrsti oblast te medgeneracijske travme nista zmožna nasloviti in kolektivno predelati, ne moremo pričakovati, da bodo to storili ljudje sami od sebe.
Vendarle pa iz vse mržnje in negativizma, na kar nas je spomnil ''primer'' poslanke Mojce Škrinjar, lahko potegnemo nauke za prihodnost in se ne pustimo ujeti v pasti brezizhodnega nihilizma. Po eni strani nam je zgled lahko poslanka, ki je svoje stališče izrazila javno in ne nekje ''za šankom'', njeno stališče pa je bilo jasno in ne skrito v brezoblični kakofoniji napadov 'ad hominem' ter primitivizmov. Po drugi strani pa ne pozabimo, da so gradniki samostojne Slovenije številni, ki jih naši ''jogurtni Twitter revolucionarji'' bodisi niso opazili bodisi so se pretvarjali, da jih ni.
Ne pozabimo: kljub temu, da so se številni sonarodnjaki zadovoljili z nakupovanji na Ponte Rossu, smo premogli posameznike, ki 'niso pozabili', a so bili 'sposobni odpustiti' in kar je še najpomembneje, niso se zadovoljili z lažnimi jogurtnimi priboljški in so narod vodili ter povedli v samostojnost.
Celotne Twitter-izmenjave na tem mestu ne bomo ponavljali, povejmo le, da je poslanka na Twitterju objavila, da se med letoma 1980 in 1990 v bivši državi ni dalo dobiti sadnega jogurta oz. je bil le-ta na voljo edinole kot desert za izbrane partijce. V Twitter debato, ki se je razplamtela na spletnem omrežju, se je takoj vključil portal 24ur z naslovom, ''Laž ali slab spomin? Sadni jogurt v času Jugoslavije''. Prispevek je ugotovil, da so sadne jogurte dejansko v času Jugoslavije proizvajali tako v Vipavi pod legendarno znamko Bifidus kot tudi v Ljubljanskih mlekarnah.
Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.
Na poslanko Škrinjarjevo, ki je z nesrečno omembo v svojem prvotnem tvitu želela opozoriti na pomanjkanje dobrin v času socialistične rajnke države ter na nepravičen položaj številnih ljudi, se je vsul pogrom. Med bolj ''zanimivimi'' očitki so bili na primer taki, da širjenje takšnih laži o socializmu pomeni, da so se osamosvojitelji borili le za svoj materialni položaj. Pojavilo se je seveda cel kup izpovedi o tem, da ljudem ni ničesar manjkalo, ljudje so potovali po Evropi in po svetu (vse do ogledov Bele hiše v Washingtonu), vsega je bilo dovolj od jogurtov do kavbojk iz Trsta. Veliko ljudi pa je poslanko in njeno mnenje ščitilo, in ''jogurtna afera'' je pljusknila tudi na desno stran Twitterja.
Tako kot imajo sadni jogurti različne okuse, imamo tudi ljudje celo pahljačo mnenj. Tu naletimo na prvi kriterij, ki ga twitterska jogurtna brozga ni dosegla. Slovenci se zelo težko vživimo drug v drugega, sploh ob tako različnih izkušnjah s prejšnjo državo. In zdi se popolnoma neverjetno, da imajo številni ljudje lepe spomine tako na svinčena sedemdeseta Jugoslavije, ko se je že začenjal njen ekonomski zaton, kot tudi celo na osemdeseta, ki so ob stalni stagnaciji pripeljala do ekonomskega kolapsa in (krvavega) propada. Toda dejstvo je, da se temnih vidikov življenja v takratnih časih le redkokdo želi spominjati. Sploh, če je na prejšnjo državo čustveno navezan.
Ne samo da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.
A slovenska ''jogurtna Twitter revolucija'' v bistvu pokaže na nekaj povsem drugega. Poleg zelo težkega vživljanja drug v drugega je ''incident'' ge. Škrinjarjeve pokazal na še en globlji problem: ne samo, da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali, morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.
Enim je bilo lepo, drugim pa ...
V zadnjem slovenskem prepiru na socialnih omrežjih ni šlo za sadni oz. navadni jogurt. Poslanka se je z ''jogurti'' vključila v debato o pomanjkanju ter predvsem o pravni in politični neenakosti v Jugoslaviji. Dejstvo je, da je bil partijski kader na vseh nivojih privilegiran, številni t.i. ''sovražni'' elementi družbe pa so živeli v hudem strahu in kot žrtve izjemno hudih krivic. Ljudska ''Twitter masa'' tega ni dojela; številni so pisali, da jim nič ni manjkalo, niso imeli težav z oblastjo, pa četudi 'oče in mati niso bili v Partiji'. Številni so se pohvalili, kako so hodili k verouku, čeprav danes praga cerkve verjetno ne prestopijo več. In številni so nazadnje sebe ponosno prišteli k disidentom, ki naj bi se upirali že mnogo 'pred Janšo'.
Zdi se, da se moramo nasledniki slovenskega demokratičnega tabora sprijazniti s pomembnim dejstvom. Usodna škoda, ki jo je slovenski lažni t.i. ''mehki'' socializem oz. komunizem storil narodu, je dejstvo, da je velikemu delu ljudi omogočil udobno pozicijo v sredini. Ni bilo namreč potrebno biti prvoborec ali pa član Partije, da si prišel do osnovne socialne varnosti in udobne zaposlitve. Če si se sprijaznil z redno plačo (pa četudi nizko), varno zaposlitvijo, navidezno materialno enakostjo, je bilo povsem dovolj, da si zatisnil oči pred krivicami, ki so jih bili deležni tvoji sonarodnjaki. S tem je bilo življenje za številne ljudi na videz bolj udobno in lepše, nanj imajo lepe spomine in ne bodo si pustili, da jim na vest kljuvajo ''razni'' Pričevalci.
Med nami ni veliko ljudi, ki bi javno priznali, kot je npr. to storil dr. Ernest Petrič v intervjuju z Jožetom Možino, da so vedeli za hude krivice, ki so se dogajale predvsem vernim ljudem, pripadnikom poražene protirevolucionarne strani ter demokratično navdahnjenim posameznikom, in ki bi priznali, da so se že globoko v časih prejšnjega sistema iskreno trudili za popravo krivic. In ker obstajajo razlogi, zakaj ne moremo vsakega človeka označiti za pokončno osebo, je logično, da si naziv nesporne narodne avtoritete lahko pridobijo le redki.
A realnost, da veliko ljudi trpljenje in še danes neporavnane krivice ne bodo nikoli ganile, ni izgovor, da se nič ne naredi tako na področju spomina kot na področju poprave krivic. To absolutno ni izgovor, da bi morali zgodovino ''pustiti zgodovinarjem''. Bolečina je sicer huda, ko spremljamo kako nasprotna politična stran, ki so je že celo epidemiološko leto polna usta človekovih pravic, flagrantnih preteklih krivic ne priznava svojim številnim so-državljanom za nazaj. Če si bomo prizadevali za demokratični razvoj države, lahko nedvomno pričakujemo še kakšno uradno opravičilo s strani države, kot je to že večkrat storil Borut Pahor, a glede opravičil in sočutja na nivoju medosebnih odnosov je potrebno imeti nekoliko bolj realna pričakovanja. Če narod in v prvi vrsti oblast te medgeneracijske travme nista zmožna nasloviti in kolektivno predelati, ne moremo pričakovati, da bodo to storili ljudje sami od sebe.
Vendarle pa iz vse mržnje in negativizma, na kar nas je spomnil ''primer'' poslanke Mojce Škrinjar, lahko potegnemo nauke za prihodnost in se ne pustimo ujeti v pasti brezizhodnega nihilizma. Po eni strani nam je zgled lahko poslanka, ki je svoje stališče izrazila javno in ne nekje ''za šankom'', njeno stališče pa je bilo jasno in ne skrito v brezoblični kakofoniji napadov 'ad hominem' ter primitivizmov. Po drugi strani pa ne pozabimo, da so gradniki samostojne Slovenije številni, ki jih naši ''jogurtni Twitter revolucionarji'' bodisi niso opazili bodisi so se pretvarjali, da jih ni.
Ne pozabimo: kljub temu, da so se številni sonarodnjaki zadovoljili z nakupovanji na Ponte Rossu, smo premogli posameznike, ki 'niso pozabili', a so bili 'sposobni odpustiti' in kar je še najpomembneje, niso se zadovoljili z lažnimi jogurtnimi priboljški in so narod vodili ter povedli v samostojnost.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
29 komentarjev
Friderik
Ekonomsko "zgodovino" Juge je najbolje povzel Omega (beri zgoraj). In še bi se dalo naštevati jugoslovanske ekonomske posebnosti kako je bilo in kako ni bilo. Če hoče kdo primerjavo med jugoslovanskim ekonomskim modelom in avstrijskim v istem času, naj se potrudi. Le zakaj smo hodili po razne dobrine v Avstrijo ali Italijo? Le zakaj smo na črno ( s t.im. šticungo) kupovali marke in šilinge? In zakaj nam danes ni treba?
Juga je ekonomsko propadla. Prav tako je propadel socialistični model gospodarstva povsod po svetu . Vključno s Kitajsko. Če ne bi propadel, bi verjetno še danes živeli v tej državi. Vsi smo se čutili ogoljufane. Zaradi "denarja" smo se skregali in postali "nacionalisti", ker smo mislili, da nam bo tako bolje. In nismo se motili. Vsem nam gre sedaj bolje.
Da so v enopartijskih režimih povsod po svetu eni priviligirani in drugi ne je dejstvo. Saj je to bistvo enopartijskega sistema. V ustavi je pisalo, da je partija avantgarda delavskega razreda. Torej nad razred. Od države do države je bilo pač odvisno kako dosledno so uresničevali to svojo avantgardno vlogo. Res je bilo v Jugi vse bolj milo, kot na primer v Romuniji, a bilo je. Le zakaj je 3 miljone jugosov arbajtalo v Nemčiji, Švedskem, Avstriji itd, pri kapitalistih? Da bi bolje zaslužili, a ne? In večina jih je zaslužek pošiljalo domov, da bi domači bolje živeli. Kot danes kubanska emigracija pošilja denar na Kubo svojim staršem in sorodnikom, da lahko ti v posebnih trgovinah za devize kupijo kaj "ekstra".
Čez, recimo , 30 let ne bo več nobenega jugonostalgika. Matilda bo opravila svoj posel. In zgodovinopisje bo pač napisalo tisto, kar bo našlo v dokumentih o tem ideološkem in ekonomskem eksperimentu časa do 1990. Pa če se še toliko zaklinjamo, da so sadni jogurti bili na razpolago vsemu prebivalstvu.
Kraševka
Friderik Zelo dobro se povedali.
Kaj pa vem
Iz svojega otroštva se spomnim(sem l.55),da je bil v nedeljo za zajtrk kdaj pa kdaj kakav,kot posebna slaščica,kakšen jogurt sem si lahko privoščila šele ko sem imela svojo plačo,starši mi ga niso mogli kupiti,otroških dodatkov za nas ni bilo,čeprav nas je bilo 5.Tega niso bili deležni niti bratovi otroci,ker je bil pač kmet,prvi otrok se mu je rodil l.79.Ostali smo si našli službe v okoliških tovarnah.V šolo smo hodili(obuti v "batovce")3km peš,nekaj jih je imelo še daljšo pot.V Trbovljah,kjer sem nekaj časa živela, tega niso mogli verjeti.Oni so imeli obute "snežke"v spominu pa jim je ostalo kot smešno,ker so bile vse enake.Sita vrana lačni ne verjame.Za plin sem čakala 2 dni v vrsti,prvi dan na številko,drugi dan na plin.Kakšna Violeta ali Nataša S. s tem najbrž nista imeli težav.Sadje je bilo zelo drago in moja družina si ga je težko privoščila.Imela sem to za samoumevno in zaradi tega nisem bila nesrečna,zavist pač ni moja lastnost.Da se danes vse to zanikuje,pa ni prav!Naštela sem le nekaj primerov,bilo pa jih je še mnogo.
Kraševka
Sem starejša od vas. In v mojem otroštvu še ni bilo jogurta niti hladilnikov. Pa tudi PLINA nismo rabili, ker smo doma imeli le štedilnik na drva. Plinski štedilnik sem videla le pri teti v Trstu in se mi je zdel pravi čudež. K nam so prilšli plinski kuhalnihi po letu 1960. Ko sem šla na obisk k sorodnikom v Trst, sem mi je zdelo, da me že od daleč poznajo, od kod prihajam - in to po čevljih in obleki. Tam so bili za najmanj 20 "let naprej" po vsem.
lavrict
Tkole je.....dokler je Tito vzdrževal iluzijo zmožnosti plačila in najema dolgov, je bila stvar zame kot otroka super. Ko smo šli s poniji na Kolezijo se kopat,smo si v trgovini ob Lovcu kupili ananas. Starša sta bila tur vodnika in iz Prage smo dobili vse, razen kavbojk in Brooklyn čigumijev. In nutelle. Ko pa se je stari z eno nogo spravil pod rušo in se je prikazal B Mikulič in M Planinc....pa je bilo konec z ananasom. Kakaošečerna tablica, če si imel srečo. Trst hvalaBogu ni bil naš in tam smo dobili precej. Se kdo spomni, da je bila nekaj časa omejena nabava kruha? Še nikoli ga nismo kupili toliko hahahhaha. Zaupanje v Jugo kot v kugo. Ali pa recimo običaja, ki je potem trajal kako desetletje, da si na obiske prinesel kavo? Komunizem je bil totalitarna morilska jeba, tudi za tiste, ki njene morilnosti nismo doživeli v živo, smo pa zlorabljeni stali v ravnih vrstah s plavimi kapicami na glavi in sighajlali kake bedarije, obenem pa stali na 700 množičnih grobiščih.
Jože Kržič
No, bom čisto apolitičen in ideološko neobremenjen: Prvič sem v socializmu banane zagledal v četrtem letniku gimnazije, morje (pa še to ne slovensko - paradoksalno, zdaj pa živim ob njem!) pa na maturitetnem izletu. Vseeno je bilo lepo - ker smo bili mladi.
Jože Kržič
P.S. Pač zato, ker sem bil kulaški sin.
Hribarjev Rafko
Ja, kulaški ali kmečki sin... Delavski otroci so dobivali socialno podporo, za nas kmečke jo ni bilo, saj imamo njive in gozd... Dve leti in pol smo redili bika, od prodaje do plačila je minilo pol leta, v času inflacije. Do konca nefer časi! Na morje smo hodili po en dan (EN DAN!!!) skoraj vsako leto. Ni blo ne cajta, ne dnarja. Ne lažem. Žal! No, sosedje so se takrat na Jadranski otok preselili za 3 tedne, vsako poletje... Ja, kulaki smo jo fasal...
Kraševka
To je res. Banane sem, kot otrok jedla le pri teti v Trstu, ker v trgovinah Jugoslavije, se jih ni dobilo. Pa še mnogo drugega ne. Tudi na morje nismo hodili. Sirer so delavci dobili karte K-15, kjer se je 1xletno -povratno vožnjo po celi Jugoslaviji (avtobus, vlak, ladja, letalo) plačalo - mislim, da le 30%). Pa vendar si moji starši še tega niso privoščili. Šli so le do sorodnikov v Novo Gorico, Koper in Piran. Po Reformi leta 1965, pa so tudi karte K-15, bile ukinjene.
Marija Perko
Ljudje, ki hvalijo življenje v prejšnjem režimu pozabljajo, da so bili takrat mladi in da je mladost že sama po sebi čas, ko te življenje kakršnokoli že je, razganja.Sama nisem bila nikoli lačna, a kakšnega visokega štandarda pa tudi nismo imeli doma. Bolj mi je manjkal občutek , da sem v šoli enakovredna sošolcem, kar pa ne morem reči, da je bilo tako. Ker sem imela verno sorodstvo, so mi mnoge učiteljice dale jasno vedeti, da sem drugorazredna.Nemalo krivic sem doživela s strani tovarišic, ki so direktno iz gmajne prišle za kateder, brez ustrezne izobrazbe, pa z zelo revolucionarno nastrojeno redovalnico.Res je tudi, da te "politike" v gimnaziji nisem več občutila, ker je bil profesorski zbor na mnogo višjem kulturnem nivoju. Kot družina smo bili deležni udbovskega nadzora, teti so fanta zaklali partizani, tudi drugih krutih zgodb je bilo veliko.Zame je osamosvojitev Slovenije odrešitev na vseh nivojih.Osebno sem poznala mnoge Demosovce in jih omam za junake.Nedemosova stran je izključno pristavila svoj lonček, po sili razmer, prave domoljubne energije pa ni bilo in JE NI! Poglejte kaj se danes dogaja! Poglejte kaj vse se podtika pomladancem, pa ni preprosto nič od tega res! Če še vedno nekateri sanjajo o Jugoslaviji, naj upoštevajo tudi dejstvo, da se je Juga ekonomsko sesula v prah.Odgovorijo naj, ali so leta 88 ,89, 90 zvozili mesec z dinarji ali markami!! Moževa plača je tisti čas za šestčlansko družino zadoščala za deset dni.Fiat 101 smo po nekaj letih varčevanja kupili z markami. ŽIVELA SVOBODNA SLOVENIJA! ŽIVELA DEMOKRACIJA! Seveda z željo, da se ljudje odrečejo socialističnim blodnjam in sprejmejo sistem, ki bo ljudi nagrajeval po dejanskih sposobnostih in zaslugah, brez "knjižic".Pozdravljam podjetne mlade ljudi, visoko izobražene in jim iz srca privoščim tudi finančni štandard! Uzakonila pa bi minimalno pokojnino 700 Evr z današnjim dnem za vse, ki jim socializem ni privoščil, da bi vplačevali večje prispevke! Mislim, da so upokojenci v Avstriji danes vsi po vrsti gospe in gospodje.Zakaj že!!???
Teodor
Tehnično gledano so sadni jogurti bili v trgovinah. Vendar naša družina si jih ni mogla privoščiti, moja starša sta bila delavca. Prvič sem sadni jogurt jedel nekje v devedesetih. Pravzaprav kakršnikoli jogut iz trgovine. Se pa spominjam da partijcem nakup ni bil težava. Poslanka ima torej prav.
Kraševka
Res je.
IgorP
Teodor Lažeš bolj hitro kak pes vodo pije! Tudi pri meni oba delavca, trije otroci se izšolali na višjih šolah, tako da.......
IgorP
SDS kader in njihovi podporniki bi tudi danes radi bili privilegiran! V čem je razlika? Sicer pa, v 80.-ih letih sem preživljal najstniška leta in ne spomnim se, da kdaj v trgovini ne bi mogel kupiti sadnega jogurta!
romanos1
Igor,brezvezni komentar,sicer je pa jogurt kupovala mama!Res moraš vse obračati?Torej,nimaš pojma kako je bilo !
omega
Majhen zdrs poslanke SDS ni bistven. Vse od 1945 do 1952 so bile za vse blago karte, trgovine prazne, v praznih izložbah slike diktatorje, ali pa plehke parole. V 70-tih je manjkalo vsega potrebnega za gradnjo: cement, železo, inštalacijski material. Kasneje kurilno olje in premog, sledile so omejitve vožnje na parne oz neparne dneve. V drugi polovici 80-tih so bile omejitve nakupov sladkorja, olja, pralnih sredstev kave. Omejitve prehodov meje z obveznim pologom, ti depozitom. V drugih republikah so bile že spet uvedene živilske karte. Ljudje, ki so kaj prihranili so bili prisiljeni kupovati tuje valute od preprodajalcev, za kar je bila predvidena visoka kazen. Dinar je pri večjih vsotah izgubil vlogo, v obtoku so bile marke, dolarji, franki, šilingi in celo neugledna italijanska lira. Krona ti poti v socializem je bil l 1987, še pod komunistično vlado Mikulića, sprejet zakon o delniških družbah. Predvideno je bilo, da se direktorji in ozek sloj komunistične elite polasti vse t i družbene lastnine.
Marija Perko
SDS kader privilegirani danes!? Pa od kod Igorju ta očala s pokvarjeno dioptrijo!? Pa kaj je s tem človekom narobe!?? Dajte no priznat, da stranka, ki se bori za pravno državo ne more hkrati zagovarjati privilegijev!? Pokažite mi enega samega SDS tajkuna!! Pa tajkunov imamo kar nekaj!!? Igor bi lahko kaj razložil o pojavu Jankovič in podobni, čisto slučajno VSI LEVI!! Popravite me, če se motim!
Franci
Igor, ti si spremeni ime v jogurtar, ko se ukvarjaš s temi jogurti. Bistvo zgodbe je - komunizem ni bil tako idealen, kot pravijo. In če nočeš videti, da so mnogi tudi trpeli v tem sistemu, pač nimaš empatije.
Franci
Pa tudi osnovnih stvari je občasno primanjkovalo.
Kraševka
omega Kako dobro ste predstavili ZGODOVINSKA dejstva, katere smo, danes starejši, od blizu videli in tudi OBČUTILI. To je res bila tista "Titova svoboda" - v kateri je peščica uživala "Nebesa", svi ostali pa so trdo delali, malo zaslužili, počitnikovali nič, pozneje pa v šotorih in prikolicah. Posebno kmetje, KART ki jih omenjat, niso dobili. Tako, da so morali zaposlenim delavcem dati pridelke, da so jim potem oni dali karte za olje in sladkor. Inflacija pa je bila v Jugoslaviji res tako velika, da če si prihranil del plače, je to v enem letu vse zgubilo na vrednosti. Ljudje so reševali to tako, da so vsak mesec del plače menjali v Zahodne valute, kjer je deloval KAPITALIZEM. da so si ohranili vrednost prihranka od plače. Sicer bi ostali siromaki. Tako, da so si množično reševali eksistenco, prav s pomočjo kapitalističnih sosednjih držav. Doma pa hvalili Tita. In NEVEDNI še danes to počno.
STAJERKA2021
Igor, Igor, manjkalo je osnovnih dobrin. Ni bilo pralnega praška, ne mehčalca. Ni bilo dovolj kruha - bil je samo do desetih zjutraj. Ni bilo mesa. Za svinjske polovičke so se ljudje pretepali Ni bilo kave. Ni bilo čokolade. Ni bilo goriva. Vozilo se je "par - ne par" na registrskih tablicah. Ampak, imetniki partijskih knjižic so imeli bone, neomejene količine in niso imeli problema ne z gorivom ne z plačilom. Pri nakupu avtomobila nisi mogel izbirati barve. Bile so tudi posebne trgovine za "partijske knjižice", kjer ni manjkalo nič. Še denarja niso potrebovali, samo bone. Pravovernim se je kupovala ozimnica, plačevalo ogrevanje, najemnine... brezplačna letovanja... kdo se ne bi boril, da pridejo ti časi nazaj? Tisti, s "partijskimi knjižicami". Pa še marsičesa ni bilo - za vse - seveda. "Partijska knjižica" je imela V S E .
IgorP
Jaz sem si ga pa v srednji šoli za malico sam kupoval!
IgorP
Kraševka Naj te spomnim, da je bil konec 60.-ih in v začetku 70.-ih dinar več vreden kot šiling!
IgorP
Franci Tudi danes jih mnogo trpi! Kje je vaša empatija?
slovenc sm
Živijo Igor. Sam se jogurtov ne spomnim, ker smo imeli doma manjšo kmetijo in smo jogrte delali kar doma iz mleka. Se pa spomnim, da sem čakal v vrsti za prašek, kavo, ipd. Pa par-nepar za bencin, pa stalno smo menjali valute, ....
STAJERKA2021
Dopolnjujem. Samo dvakrat letno smo lahko šli v tujino. Potem si dobil žig v potni list in si moral izhod plačati. Golfa si lahko kupil za 50 kg kave. Vsi so švercali, ki so seveda to lahko. To so bili časi.... V osemdesetih letih se je na mejah streljajo, če bi hotel kdo prebegniti. Na naše državljane seveda, ki so imeli poln kufer takih "nebes". Sedaj tiste, ki vdirajo k nam še hranimo in ujčkamo. Levica, seveda. "Partijske knjižice" so lahko hodile v tujino neomejeno, seveda, po vse tisto, kar je pri nas manjkalo. Verjemite, sem starejša, manjkalo pa je ogromno. Si mogoče levica želi takšne čase nazaj?
Miha
A ti to resno?
Kugy
Izobrazbo smo res dobili. Se pa vidi nivo te izobrazbe, predvsem v komentarjih ljudstva na različnih forumih, da ne govorim o eliti. Pravijo, da današnji mladež zamuja učno leto. Mi smo zamudili celotno obdobje, če se primerjam ali izpostavim naše uboge zamejce na Koroškem. Zato smo imeli štalo v Yugi in jo imamo še danes, še posebej z takoimenovano zastonj izobrazbo. .
IgorP
contra Seveda in to prekleto resno!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.