Starejšim med nami, ki se še spominjate Miloševićevega ”rovarjenja” v času smrtnih izdihljajev bivše države, je verjetno zelo dobro znan izraz ”jogurtna revolucija”. Izraz se je v slovenskem jeziku dobro prijel in sčasoma dobil sebi lasten pomen opisovanja populističnega nagovarjanja (naj)nižjih slojev plebsa z najbolj banalnimi in čustveno nabitimi idejami. No, svojega ”jogurtnega” pogroma na Twitterju, ki so ga obdelali celo slovenski mainstream mediji, je bila pri nas deležna tudi poslanka SDS, Mojca Škrinjar. In to prav posebnega – tistega sadnega.

Celotne Twitter-izmenjave na tem mestu ne bomo ponavljali, povejmo le, da je poslanka na Twitterju objavila, da se med letoma 1980 in 1990 v bivši državi ni dalo dobiti sadnega jogurta oz. je bil le-ta na voljo edinole kot desert za izbrane partijce. V Twitter debato, ki se je razplamtela na spletnem omrežju, se je takoj vključil portal 24ur z naslovom, ”Laž ali slab spomin? Sadni jogurt v času Jugoslavije”. Prispevek je ugotovil, da so sadne jogurte dejansko v času Jugoslavije proizvajali tako v Vipavi pod legendarno znamko Bifidus kot tudi v Ljubljanskih mlekarnah.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Na poslanko Škrinjarjevo, ki je z nesrečno omembo v svojem prvotnem tvitu želela opozoriti na pomanjkanje dobrin v času socialistične rajnke države ter na nepravičen položaj številnih ljudi, se je vsul pogrom. Med bolj ”zanimivimi” očitki so bili na primer taki, da širjenje takšnih laži o socializmu pomeni, da so se osamosvojitelji borili le za svoj materialni položaj. Pojavilo se je seveda cel kup izpovedi o tem, da ljudem ni ničesar manjkalo, ljudje so potovali po Evropi in po svetu (vse do ogledov Bele hiše v Washingtonu), vsega je bilo dovolj od jogurtov do kavbojk iz Trsta. Veliko ljudi pa je poslanko in njeno mnenje ščitilo, in ”jogurtna afera” je pljusknila tudi na desno stran Twitterja.

Tako kot imajo sadni jogurti različne okuse, imamo tudi ljudje celo pahljačo mnenj. Tu naletimo na prvi kriterij, ki ga twitterska jogurtna brozga ni dosegla. Slovenci se zelo težko vživimo drug v drugega, sploh ob tako različnih izkušnjah s prejšnjo državo. In zdi se popolnoma neverjetno, da imajo številni ljudje lepe spomine tako na svinčena sedemdeseta Jugoslavije, ko se je že začenjal njen ekonomski zaton, kot tudi celo na osemdeseta, ki so ob stalni stagnaciji pripeljala do ekonomskega kolapsa in (krvavega) propada. Toda dejstvo je, da se temnih vidikov življenja v takratnih časih le redkokdo želi spominjati. Sploh, če je na prejšnjo državo čustveno navezan.

Ne samo da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.

A slovenska ”jogurtna Twitter revolucija” v bistvu pokaže na nekaj povsem drugega. Poleg zelo težkega vživljanja drug v drugega je ”incident” ge. Škrinjarjeve pokazal na še en globlji problem: ne samo, da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali, morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.

Enim je bilo lepo, drugim pa …

V zadnjem slovenskem prepiru na socialnih omrežjih ni šlo za sadni oz. navadni jogurt. Poslanka se je z ”jogurti” vključila v debato o pomanjkanju ter predvsem o pravni in politični neenakosti v Jugoslaviji. Dejstvo je, da je bil partijski kader na vseh nivojih privilegiran, številni t.i. ”sovražni” elementi družbe pa so živeli v hudem strahu in kot žrtve izjemno hudih krivic. Ljudska ”Twitter masa” tega ni dojela; številni so pisali, da jim nič ni manjkalo, niso imeli težav z oblastjo, pa četudi ‘oče in mati niso bili v Partiji’. Številni so se pohvalili, kako so hodili k verouku, čeprav danes praga cerkve verjetno ne prestopijo več. In številni so nazadnje sebe ponosno prišteli k disidentom, ki naj bi se upirali že mnogo ‘pred Janšo’.

Zdi se, da se moramo nasledniki slovenskega demokratičnega tabora sprijazniti s pomembnim dejstvom. Usodna škoda, ki jo je slovenski lažni t.i. ”mehki” socializem oz. komunizem storil narodu, je dejstvo, da je velikemu delu ljudi omogočil udobno pozicijo v sredini. Ni bilo namreč potrebno biti prvoborec ali pa član Partije, da si prišel do osnovne socialne varnosti in udobne zaposlitve. Če si se sprijaznil z redno plačo (pa četudi nizko), varno zaposlitvijo, navidezno materialno enakostjo, je bilo povsem dovolj, da si zatisnil oči pred krivicami, ki so jih bili deležni tvoji sonarodnjaki. S tem je bilo življenje za številne ljudi na videz bolj udobno in lepše, nanj imajo lepe spomine in ne bodo si pustili, da jim na vest kljuvajo ”razni” Pričevalci.

Med nami ni veliko ljudi, ki bi javno priznali, kot je npr. to storil dr. Ernest Petrič v intervjuju z Jožetom Možino, da so vedeli za hude krivice, ki so se dogajale predvsem vernim ljudem, pripadnikom poražene protirevolucionarne strani ter demokratično navdahnjenim posameznikom, in ki bi priznali, da so se že globoko v časih prejšnjega sistema iskreno trudili za popravo krivic. In ker obstajajo razlogi, zakaj ne moremo vsakega človeka označiti za pokončno osebo, je logično, da si naziv nesporne narodne avtoritete lahko pridobijo le redki.

A realnost, da veliko ljudi trpljenje in še danes neporavnane krivice ne bodo nikoli ganile, ni izgovor, da se nič ne naredi tako na področju spomina kot na področju poprave krivic. To absolutno ni izgovor, da bi morali zgodovino ”pustiti zgodovinarjem”. Bolečina je sicer huda, ko spremljamo kako nasprotna politična stran, ki so je že celo epidemiološko leto polna usta človekovih pravic, flagrantnih preteklih krivic ne priznava svojim številnim so-državljanom za nazaj. Če si bomo prizadevali za demokratični razvoj države, lahko nedvomno pričakujemo še kakšno uradno opravičilo s strani države, kot je to že večkrat storil Borut Pahor, a glede opravičil in sočutja na nivoju medosebnih odnosov je potrebno imeti nekoliko bolj realna pričakovanja. Če narod in v prvi vrsti oblast te medgeneracijske travme nista zmožna nasloviti in kolektivno predelati, ne moremo pričakovati, da bodo to storili ljudje sami od sebe.

Vendarle pa iz vse mržnje in negativizma, na kar nas je spomnil ”primer” poslanke Mojce Škrinjar, lahko potegnemo nauke za prihodnost in se ne pustimo ujeti v pasti brezizhodnega nihilizma. Po eni strani nam je zgled lahko poslanka, ki je svoje stališče izrazila javno in ne nekje ”za šankom”, njeno stališče pa je bilo jasno in ne skrito v brezoblični kakofoniji napadov ‘ad hominem’ ter primitivizmov. Po drugi strani pa ne pozabimo, da so gradniki samostojne Slovenije številni, ki jih naši ”jogurtni Twitter revolucionarji” bodisi niso opazili bodisi so se pretvarjali, da jih ni.

Ne pozabimo: kljub temu, da so se številni sonarodnjaki zadovoljili z nakupovanji na Ponte Rossu, smo premogli posameznike, ki ‘niso pozabili’, a so bili ‘sposobni odpustiti’ in kar je še najpomembneje, niso se zadovoljili z lažnimi jogurtnimi priboljški in so narod vodili ter povedli v samostojnost.

54 KOMENTARJI

  1. SDS kader in njihovi podporniki bi tudi danes radi bili privilegiran! V čem je razlika? Sicer pa, v 80.-ih letih sem preživljal najstniška leta in ne spomnim se, da kdaj v trgovini ne bi mogel kupiti sadnega jogurta!

    • Majhen zdrs poslanke SDS ni bistven. Vse od 1945 do 1952 so bile za vse blago karte, trgovine prazne, v praznih izložbah slike diktatorje, ali pa plehke parole. V 70-tih je manjkalo vsega potrebnega za gradnjo: cement, železo, inštalacijski material. Kasneje kurilno olje in premog, sledile so omejitve vožnje na parne oz neparne dneve. V drugi polovici 80-tih so bile omejitve nakupov sladkorja, olja, pralnih sredstev kave. Omejitve prehodov meje z obveznim pologom, ti depozitom. V drugih republikah so bile že spet uvedene živilske karte. Ljudje, ki so kaj prihranili so bili prisiljeni kupovati tuje valute od preprodajalcev, za kar je bila predvidena visoka kazen. Dinar je pri večjih vsotah izgubil vlogo, v obtoku so bile marke, dolarji, franki, šilingi in celo neugledna italijanska lira. Krona ti poti v socializem je bil l 1987, še pod komunistično vlado Mikulića, sprejet zakon o delniških družbah. Predvideno je bilo, da se direktorji in ozek sloj komunistične elite polasti vse t i družbene lastnine.

      • omega
        Kako dobro ste predstavili ZGODOVINSKA dejstva, katere smo, danes starejši, od blizu videli in tudi OBČUTILI.

        To je res bila tista “Titova svoboda” – v kateri je peščica uživala “Nebesa”, svi ostali pa so trdo delali, malo zaslužili, počitnikovali nič, pozneje pa v šotorih in prikolicah.

        Posebno kmetje, KART ki jih omenjat, niso dobili. Tako, da so morali zaposlenim delavcem dati pridelke, da so jim potem oni dali karte za olje in sladkor.

        Inflacija pa je bila v Jugoslaviji res tako velika, da če si prihranil del plače, je to v enem letu vse zgubilo na vrednosti. Ljudje so reševali to tako, da so vsak mesec del plače menjali v Zahodne valute, kjer je deloval KAPITALIZEM. da so si ohranili vrednost prihranka od plače. Sicer bi ostali siromaki.
        Tako, da so si množično reševali eksistenco, prav s pomočjo kapitalističnih sosednjih držav. Doma pa hvalili Tita. In NEVEDNI še danes to počno.

      • omega in Kraševka, tako je treba, resn8co je treba govorit. Komunajzerska deca so živela v svojih razkošnih mehurčkih. Ostali pa v revščini in strahu. Sram naj jih bo, lažnivce, ki trdijo drugače.

    • SDS kader privilegirani danes!? Pa od kod Igorju ta očala s pokvarjeno dioptrijo!? Pa kaj je s tem človekom narobe!??
      Dajte no priznat, da stranka, ki se bori za pravno državo ne more hkrati zagovarjati privilegijev!? Pokažite mi enega samega SDS tajkuna!! Pa tajkunov imamo kar nekaj!!? Igor bi lahko kaj razložil o pojavu Jankovič in podobni, čisto slučajno VSI LEVI!! Popravite me, če se motim!

    • Igor, ti si spremeni ime v jogurtar, ko se ukvarjaš s temi jogurti.

      Bistvo zgodbe je – komunizem ni bil tako idealen, kot pravijo. In če nočeš videti, da so mnogi tudi trpeli v tem sistemu, pač nimaš empatije.

    • Juga je bila tako super, da je od tega mega uspeha hirala in na koncu bankrotirala, ker ni bila sposobna vračati niti obresti od kreditov, ki so jo držali v umetni komi. Amen.

      • Ameriških kreditov, ki so poganjali Jugo dokler je šlo. Narod s krampi in lačen, Tito in njdgova kasta, Novi razred, pa na jahtah, s kubankami in najdražjim šampanjcem. Kdor se ni strinjal, je bil vabljen na Goli otok – edini otok, ki so ga nekateri kdajkoli videli! Toliko o smrdljivem, zločinskem socializmu in njegovih krvavih morilskih rokah na titoistični, ter krvavih žuljih in pomanjkanju na delavski strani!

    • Igor, Igor, manjkalo je osnovnih dobrin.

      Ni bilo pralnega praška, ne mehčalca.
      Ni bilo dovolj kruha – bil je samo do desetih zjutraj.
      Ni bilo mesa. Za svinjske polovičke so se ljudje pretepali
      Ni bilo kave.
      Ni bilo čokolade.
      Ni bilo goriva. Vozilo se je “par – ne par” na registrskih tablicah. Ampak, imetniki partijskih knjižic so imeli bone, neomejene količine in niso imeli problema ne z gorivom ne z plačilom.
      Pri nakupu avtomobila nisi mogel izbirati barve.

      Bile so tudi posebne trgovine za “partijske knjižice”, kjer ni manjkalo nič. Še denarja niso potrebovali, samo bone. Pravovernim se je kupovala ozimnica, plačevalo ogrevanje, najemnine… brezplačna letovanja… kdo se ne bi boril, da pridejo ti časi nazaj? Tisti, s “partijskimi knjižicami”.

      Pa še marsičesa ni bilo – za vse – seveda. “Partijska knjižica” je imela V S E .

      • Dopolnjujem.
        Samo dvakrat letno smo lahko šli v tujino. Potem si dobil žig v potni list in si moral izhod plačati. Golfa si lahko kupil za 50 kg kave. Vsi so švercali, ki so seveda to lahko. To so bili časi….
        V osemdesetih letih se je na mejah streljajo, če bi hotel kdo prebegniti. Na naše državljane seveda, ki so imeli poln kufer takih “nebes”. Sedaj tiste, ki vdirajo k nam še hranimo in ujčkamo. Levica, seveda.
        “Partijske knjižice” so lahko hodile v tujino neomejeno, seveda, po vse tisto, kar je pri nas manjkalo. Verjemite, sem starejša, manjkalo pa je ogromno. Si mogoče levica želi takšne čase nazaj?

    • Živijo Igor. Sam se jogurtov ne spomnim, ker smo imeli doma manjšo kmetijo in smo jogrte delali kar doma iz mleka. Se pa spomnim, da sem čakal v vrsti za prašek, kavo, ipd. Pa par-nepar za bencin, pa stalno smo menjali valute, ….

      • Slovencsm
        Preživeli pa smo, težavam navkljub pridobili izobrazbo, tudi tisti, ki sedaj najbolj pljuvajo po njej(Janša, Kangler, Hojs, Zver, Gorenak….), so režim izkoristili sebi v prid! Ko boste začeli pljuvati tudi po njih, boste verodostojni, drugače pa samo slepi kimavci tem razpihovalcem sovraštva! Od režima v Jugoslaviji nisem imel niti kančka koristi, razen štipendije v srednji in višji šoli kot otrok ajznponarja in čistilke v šoli!

      • Izobrazbo smo res dobili. Se pa vidi nivo te izobrazbe, predvsem v komentarjih ljudstva na različnih forumih, da ne govorim o eliti. Pravijo, da današnji mladež zamuja učno leto. Mi smo zamudili celotno obdobje, če se primerjam ali izpostavim naše uboge zamejce na Koroškem. Zato smo imeli štalo v Yugi in jo imamo še danes, še posebej z takoimenovano zastonj izobrazbo. .

  2. V tem primeru ne gre za nobeno mržnjo, temveč norčevanje iz poslankinih izjav. Pater Gržan pravi da se iz oblastnikov moramo norčevatgi, še posebej, kadar govorijo neumnosti.

    Če bi poslanka izjavila, da so mnogim bile kršene človekove pravice, potem se iz njene izjave ne bi norčevali (ali vsaj ne v tolikšnem številu). Če pa nas v to, da ni bilo dadnih jogurotv (kar je laž) prepričuje poslanka, ki je v takratnem rećimu imela celo vodilno funkcijo v šolstvu, potem se je iz tega treba norčevati.

    Tole zagovarjanje naših naumnoszti za vsako ceno je pa čisti komunizem. Sram vas bodi.

  3. Tehnično gledano so sadni jogurti bili v trgovinah. Vendar naša družina si jih ni mogla privoščiti, moja starša sta bila delavca. Prvič sem sadni jogurt jedel nekje v devedesetih. Pravzaprav kakršnikoli jogut iz trgovine. Se pa spominjam da partijcem nakup ni bil težava. Poslanka ima torej prav.

    • Teodor, delavske družine smo v glavnem živeli v luknjah, v propadajočih podružbljenih hišah pregnanuh i pobitih ljudi, pogosto brez kopalnice in primernega ogrevanja, da o tem, da so nas v eno ali dve sobe nagnetli kot podgane niti ne govorim.. Kopalnica je bila luksuz. Partijci čisto drugače. Naša petčlanska družina, oče, mati i trije otroci, smo vsi spali v eni sobi, dduga je bila kuhinja, enako ves tedanji proletariat, katerih ozroke, če jih niso mogli vzddževati, je država odvzela in jih dala v rejo in sirotnišnice. Komunajzerji pa z obceznim vikendom na morju in planinah, trije sošolci iz takšnih partijskuh družin so živeli v petsobnih stanovanjih, četudi je šlo za tričlanske družine, živo se tudi spomnim, kako so po garažah skrivali alfa romee, medtem ko si narod niti fičota ni mogel privoščiti. Stric, ki je bil v partiji, je živel enako razkošno. Ne bom pozabila, kako so v trgovini nadirale trgovke, če si hotel dva hlebca kruha namesto enega, kajti bilo je splošno pomanjkanje. Pa par in nepar, časi povsem praznih trgovinskih polic, ničvrednega dinarja… Delavske družine smo jedle mast in kduh, sadkarije pa le v obliki margarine, poyute s sladkorjem, saj je tudi marmelada bila luksuz – o kakšnem jogurtu torej blebečejo levaki? Tako kot vi sem ga prvič okusila v 90.ih, navadnega in sadnega. Laž je tudi, da je bilo vsega. Ko so nas spustili čez mejo, smo kot norci kupovali riž, kavo, pomaranče in banane – in jih tudi švercali – kajti tega živeža v komunizmu ni bilo. Oni, ki so na Pona Rossi kupovali drugačno robo ze vedo, od kod jim de ar. Socialustični lumpenproletariat je oblačila za celo družino lahko nakupil le dvakrat na leto, tako da se je zaprosil kredit, u njom pa nabavili bodisi zimska bodisi letna oblačila. Mit o prijaznem socializmu je velika laž. Njim je bili fajn, veseli ostali pa smo źiveli v revščini, pomanjkanju in večnem strahu pred državo. K verouku se je hodilo skrivaj, tudi k maši se je hodilo skrivaj in se o tem ni z nikomer govorilo, da nas ne bi ovadili. Božič pa je režim (Jože Smole) dovolil praznovati sele od leta 1987 naprej. Ta folk laže tako kot Židan o tradicionalnem slivenskem zajtrku: medu in madlu na kruhu. Očitno so komunajzerski privilegiranci jedli to. Mi pa mast in cuker. Laž je resnično brezsmrtna duša komunizma. Laž pa je v tem, da smo vsi živeli lepo. V resnici pa so lepo živeli samo partijski privilegiranci in njim se toži po zastojnskih privilegijuh, podarjenih hišah, vikendih in stanovanjih, valda, to hočejo za vsako ceno nazaj… SDSjeva poslanka je povedala resnico. Žal ni bil spodrsljaj.

      • Bravo, gospa Ula, o tem moramo pisat!
        Lahko dodam le to, da je pri nas občasno majkalo tudi cukra in putra. Pa to, da smo ljudje v višjih legah – na rob odrinjenega slovenskega podeželja, zaradi nečiščenih cest, ostajali odrezani od sveta tudi po več mesecev skupaj in to še v šestdesetih letih. Cesto do mesta nam je aprila dokončno preplužilo sonce. Rojstvo, bolezen ali smrt so šli svojo naravno pot. Male vaške trgovinice so premogle le nekaj najbolj osnovnih živil, saj pozimi ni bilo dostave, jogurt pa je morala vsaka družina ustvariti sama. V mestu smo poslušali žaljivke, da smo “zarukani pauri”, a ti zarukanci bi po starih modrostih, znanjih o preživetju in iznajdljivosti, danes dali v koš marskaterega doktorja znanosti.
        Otroci priviligirancev pa se, čeprav danes že ostareli, še vedno obnašajo tako kot Barbike in Keni.

      • Tudi jaz se tega spomnim. Pa tudi 4 leta star stati ob 5tih zjutraj stati v vrsti pred trgovino, ko se odpre ob 8mih če je še kaj ostalo…..

  4. Ljudje, ki hvalijo življenje v prejšnjem režimu pozabljajo, da so bili takrat mladi in da je mladost že sama po sebi čas, ko te življenje kakršnokoli že je, razganja.Sama nisem bila nikoli lačna, a kakšnega visokega štandarda pa tudi nismo imeli doma. Bolj mi je manjkal občutek , da sem v šoli enakovredna sošolcem, kar pa ne morem reči, da je bilo tako. Ker sem imela verno sorodstvo, so mi mnoge učiteljice dale jasno vedeti, da sem drugorazredna.Nemalo krivic sem doživela s strani tovarišic, ki so direktno iz gmajne prišle za kateder, brez ustrezne izobrazbe, pa z zelo revolucionarno nastrojeno redovalnico.Res je tudi, da te “politike” v gimnaziji nisem več občutila, ker je bil profesorski zbor na mnogo višjem kulturnem nivoju. Kot družina smo bili deležni udbovskega nadzora, teti so fanta zaklali partizani, tudi drugih krutih zgodb je bilo veliko.Zame je osamosvojitev Slovenije odrešitev na vseh nivojih.Osebno sem poznala mnoge Demosovce in jih omam za junake.Nedemosova stran je izključno pristavila svoj lonček, po sili razmer, prave domoljubne energije pa ni bilo in JE NI! Poglejte kaj se danes dogaja! Poglejte kaj vse se podtika pomladancem, pa ni preprosto nič od tega res! Če še vedno nekateri sanjajo o Jugoslaviji, naj upoštevajo tudi dejstvo, da se je Juga ekonomsko sesula v prah.Odgovorijo naj, ali so leta 88 ,89, 90 zvozili mesec z dinarji ali markami!! Moževa plača je tisti čas za šestčlansko družino zadoščala za deset dni.Fiat 101 smo po nekaj letih varčevanja kupili z markami. ŽIVELA SVOBODNA SLOVENIJA! ŽIVELA DEMOKRACIJA! Seveda z željo, da se ljudje odrečejo socialističnim blodnjam in sprejmejo sistem, ki bo ljudi nagrajeval po dejanskih sposobnostih in zaslugah, brez “knjižic”.Pozdravljam podjetne mlade ljudi, visoko izobražene in jim iz srca privoščim tudi finančni štandard! Uzakonila pa bi minimalno pokojnino 700 Evr z današnjim dnem za vse, ki jim socializem ni privoščil, da bi vplačevali večje prispevke! Mislim, da so upokojenci v Avstriji danes vsi po vrsti gospe in gospodje.Zakaj že!!???

    • Shalotka, imam enake izkušnje iz mladosti, tudi s šikaniranjem rdečih tovarišic nas otrok iz vernih družin, družinskih članov s strani udbe…
      Smo pa imelu srečo le v tem, da se je kasneje eden od stricev povzpel visoko v komunistične stdukture, kjer je imel velik vpliv in moč odličanja, tako da so nam kasneje dali mir. V ranem otroštvu pa doma nenehne racije, premetačine sred noči, zasliševanja nas otrok, ali je ata kaj rekel proti Titu, ali ima pištolo, iskalu so tudi prepovedano literaturo… Torkarjevo Umiranje na obroke je babica skrila v peč med pepel… Ja, zelo lepo nam je bilo, saj vidite…

  5. No, bom čisto apolitičen in ideološko neobremenjen: Prvič sem v socializmu banane zagledal v četrtem letniku gimnazije, morje (pa še to ne slovensko – paradoksalno, zdaj pa živim ob njem!) pa na maturitetnem izletu. Vseeno je bilo lepo – ker smo bili mladi.

      • Ja, kulaški ali kmečki sin…
        Delavski otroci so dobivali socialno podporo, za nas kmečke jo ni bilo, saj imamo njive in gozd…
        Dve leti in pol smo redili bika, od prodaje do plačila je minilo pol leta, v času inflacije. Do konca nefer časi!
        Na morje smo hodili po en dan (EN DAN!!!) skoraj vsako leto. Ni blo ne cajta, ne dnarja. Ne lažem. Žal!
        No, sosedje so se takrat na Jadranski otok preselili za 3 tedne, vsako poletje…

        Ja, kulaki smo jo fasal…

    • To je res. Banane sem, kot otrok jedla le pri teti v Trstu, ker v trgovinah Jugoslavije, se jih ni dobilo. Pa še mnogo drugega ne. Tudi na morje nismo hodili.

      Sirer so delavci dobili karte K-15, kjer se je 1xletno -povratno vožnjo po celi Jugoslaviji (avtobus, vlak, ladja, letalo) plačalo – mislim, da le 30%). Pa vendar si moji starši še tega niso privoščili. Šli so le do sorodnikov v Novo Gorico, Koper in Piran. Po Reformi leta 1965, pa so tudi karte K-15, bile ukinjene.

      • Hribarjev Rafko: delavski otroci nismo prejemali socialnih podpor, o tem prvič sl8šim. So pa obema staršema redno, to je bil kot nekakšen davek, odtegovali za izgradnjo stanovanjskega fonda, v katerem za nas ni bilo nikoli prostora, in za nekakšno “amortizacijo”. Nekje še hranim materine plačilne liste iz tistega časa. Za delavke in kmečke otroke je bil samo harać in nič drugega. Na kmetih se je morda nekoliko bolje jedlo, če se je pridelalo, mi mestni smo bili odvisni od (praznih) trgovin, imel pa ni noben kaj dosti več od gole revščine. To je bilo obdobje, ko tudi pridelati nisi smel dosti (razen s partijsko knjižico), sicer si takoj postal kulak, če si s krvavimi žulji zidal hišo, je veljalo “Imaš kuću, vrati stan” – a samo za nas nepartijske, partijci so dobivali ne le hiše in stanovanja, temveč tudi po dva vikenda, v hribih in na morju. Neenakopravnost in diskriminacija, da te kap. Pa smo menda živeli v brezrazredni družbi, v kateri je veljala, pazite, DIKTATURA proletariata… Za kozlat. Režim je sam sebe priznaval za diktaturo. Vsaj o tem niso lagali. Seveda pa proletariat s to diktaturo ni imel nič, samo sklonjene hrbte za bič. Sadeže diktature pa so ubirali oni, rdeči, ki so bili večno enakopravnejši med “enakopravnimi”. Fuj, kako nagnusen sistem je bil to.

  6. Kapodistrias, na morje preko Rdečega križa so hodili v glavnem otroci iz partijskih družin, ostalu ga tudi nismo videlu, ne slovenskega ne hrvaškega. Vse je temeljilo na tem ali si bil v partiji ali ne. Lačna res nisem bila nikoli, rss pa je, da smo meso jedli le v nedeljo, pa še to, ker je ata poleg redne službe še vsak dan po deset ur fušal, sosedovi otročaji še tega niso imeli in je mati pogosto nahranila še njih, pri nas je bila hiša vedno polna in delili smo vsak, še tako skromen obrok. Spomnim se, da je bilo v sosedstvu veliko otrok, ki so dejansko bili zelo lačni, mnogi pa tudi zanemarjeni, sploh, če je bil doma še alkoholizem.

  7. Tkole je…..dokler je Tito vzdrževal iluzijo zmožnosti plačila in najema dolgov, je bila stvar zame kot otroka super. Ko smo šli s poniji na Kolezijo se kopat,smo si v trgovini ob Lovcu kupili ananas. Starša sta bila tur vodnika in iz Prage smo dobili vse, razen kavbojk in Brooklyn čigumijev. In nutelle. Ko pa se je stari z eno nogo spravil pod rušo in se je prikazal B Mikulič in M Planinc….pa je bilo konec z ananasom. Kakaošečerna tablica, če si imel srečo. Trst hvalaBogu ni bil naš in tam smo dobili precej. Se kdo spomni, da je bila nekaj časa omejena nabava kruha? Še nikoli ga nismo kupili toliko hahahhaha. Zaupanje v Jugo kot v kugo. Ali pa recimo običaja, ki je potem trajal kako desetletje, da si na obiske prinesel kavo? Komunizem je bil totalitarna morilska jeba, tudi za tiste, ki njene morilnosti nismo doživeli v živo, smo pa zlorabljeni stali v ravnih vrstah s plavimi kapicami na glavi in sighajlali kake bedarije, obenem pa stali na 700 množičnih grobiščih.

  8. Iz svojega otroštva se spomnim(sem l.55),da je bil v nedeljo za zajtrk kdaj pa kdaj kakav,kot posebna slaščica,kakšen jogurt sem si lahko privoščila šele ko sem imela svojo plačo,starši mi ga niso mogli kupiti,otroških dodatkov za nas ni bilo,čeprav nas je bilo 5.Tega niso bili deležni niti bratovi otroci,ker je bil pač kmet,prvi otrok se mu je rodil l.79.Ostali smo si našli službe v okoliških tovarnah.V šolo smo hodili(obuti v “batovce”)3km peš,nekaj jih je imelo še daljšo pot.V Trbovljah,kjer sem nekaj časa živela, tega niso mogli verjeti.Oni so imeli obute “snežke”v spominu pa jim je ostalo kot smešno,ker so bile vse enake.Sita vrana lačni ne verjame.Za plin sem čakala 2 dni v vrsti,prvi dan na številko,drugi dan na plin.Kakšna Violeta ali Nataša S. s tem najbrž nista imeli težav.Sadje je bilo zelo drago in moja družina si ga je težko privoščila.Imela sem to za samoumevno in zaradi tega nisem bila nesrečna,zavist pač ni moja lastnost.Da se danes vse to zanikuje,pa ni prav!Naštela sem le nekaj primerov,bilo pa jih je še mnogo.

    • Sem starejša od vas. In v mojem otroštvu še ni bilo jogurta niti hladilnikov. Pa tudi PLINA nismo rabili, ker smo doma imeli le štedilnik na drva.
      Plinski štedilnik sem videla le pri teti v Trstu in se mi je zdel pravi čudež.
      K nam so prilšli plinski kuhalnihi po letu 1960.
      Ko sem šla na obisk k sorodnikom v Trst, sem mi je zdelo, da me že od daleč poznajo, od kod prihajam – in to po čevljih in obleki. Tam so bili za najmanj 20 “let naprej” po vsem.

  9. Jugoslavija je bila vojaška diktatura, v kateri se je praktično vse resurse porabilo za gradnjo bunkerjev in izdelavo orožja. Prebivalci smo bili ujeti v delovnem taborišču in smo lahko delali le v socialističnih kolhozih. Vsaka privatna pobuda je bila v kali zatrta, pa naj je šlo za podjetništvo ali kmetijske dejavnosti (dovoljene so bile le male obrti, če si plačal “varščino” občinskim komunistom). Vse cene so bile dirigirane, tiskarna na Topčideru pa je delala 24 ur na dan, in s tiskanjem denarja razvrednotila včerajšnje delo, oziroma plačilo zanj. Iz tistih, ki so hodili v Trst po nakupih, so se Italijani delali norca, govorili so da za ničvreden denar lahko dobijo le ničvredno robo. Jugoslavija je bila prežeta s švrcerji in prekupčevalci, ki so po komunističnih zvezah prišli do blaga in tujih valut, po katerih smo vsi hlepeli, da bi ohranili vsaj nekaj prislužene vrednost denarja. Prebivalci so množično odhajali na delo v kapitalistično Evropo, da bi prehranili svoje družine, saj je Tito potreboval neizmerne vsote denarja za bunkerje, orožje in luksuz komunistične vrhuške. Nazadnje je Tito nategnil še USA s prodajo “vesoljskega” programa, potem pa je bilo konec in Tita in Jugoslavije. USA niso prebolele svinjskega natega malega Joža in so sesule SFRJ. In sedaj bi nam KUL-ocvi obudili mrtve nacionalsocialistične ideje, da bi nam zopet vse pobrali in nam dobrine delili na karte in bone.

  10. Ekonomsko “zgodovino” Juge je najbolje povzel Omega (beri zgoraj). In še bi se dalo naštevati jugoslovanske ekonomske posebnosti kako je bilo in kako ni bilo. Če hoče kdo primerjavo med jugoslovanskim ekonomskim modelom in avstrijskim v istem času, naj se potrudi. Le zakaj smo hodili po razne dobrine v Avstrijo ali Italijo? Le zakaj smo na črno ( s t.im. šticungo) kupovali marke in šilinge? In zakaj nam danes ni treba?

    Juga je ekonomsko propadla. Prav tako je propadel socialistični model gospodarstva povsod po svetu . Vključno s Kitajsko. Če ne bi propadel, bi verjetno še danes živeli v tej državi. Vsi smo se čutili ogoljufane. Zaradi “denarja” smo se skregali in postali “nacionalisti”, ker smo mislili, da nam bo tako bolje. In nismo se motili. Vsem nam gre sedaj bolje.
    Da so v enopartijskih režimih povsod po svetu eni priviligirani in drugi ne je dejstvo. Saj je to bistvo enopartijskega sistema. V ustavi je pisalo, da je partija avantgarda delavskega razreda. Torej nad razred. Od države do države je bilo pač odvisno kako dosledno so uresničevali to svojo avantgardno vlogo. Res je bilo v Jugi vse bolj milo, kot na primer v Romuniji, a bilo je. Le zakaj je 3 miljone jugosov arbajtalo v Nemčiji, Švedskem, Avstriji itd, pri kapitalistih? Da bi bolje zaslužili, a ne? In večina jih je zaslužek pošiljalo domov, da bi domači bolje živeli. Kot danes kubanska emigracija pošilja denar na Kubo svojim staršem in sorodnikom, da lahko ti v posebnih trgovinah za devize kupijo kaj “ekstra”.

    Čez, recimo , 30 let ne bo več nobenega jugonostalgika. Matilda bo opravila svoj posel. In zgodovinopisje bo pač napisalo tisto, kar bo našlo v dokumentih o tem ideološkem in ekonomskem eksperimentu časa do 1990. Pa če se še toliko zaklinjamo, da so sadni jogurti bili na razpolago vsemu prebivalstvu.

  11. Saj smo tudi moje sestre in jaz končale fakultete, a je bilo treba ves čas študija delati. Tako da ne bluzite, Igor. Oče in mati sta bila oba zaposlena, vendar oče po delavniku ni prihajal domov ob dveh popoldne, kot nekateri ostali starši, ki niso bili del socialističnega lumpenproletariata, temveč ob 10 zvečer – in tako vse moje otroštvo in mladost. S fušem je zaslužil dvakrat več kot z redno plačo. Ti trije dohodki pa vendar niso zadoščali za noben luksuz, še za počitnice na morju ne. Pač nismo bili lačni, lahko smo kupovali knjige in hodili v kino, si ob nedeljah razen mesa privoščili tudi precej drage ribe iz ribarnice, ob koncu tedna smo zidali hišo, sami, brez delavcev razen prijatelja zidarja, to pa je tudi vse. Večina otročajev v soseščini in šoli so nas imeli za premožno družino, pa to sploh nismo bili. Ker je mati pač vselej skuhala več, da so lahko jedli tudi sosedovi otročaji, ki so bili doma pogosto lačni, in ker je stric, ki je živel v italijanskem Trstu, za nas otroke velikokrat prinesel ta boljše kavbojke, Rifle in kakšno boljšo italijansko znamko za obleči. A brez stricev tega ne bi bilo. Hkrati pa jih je bilo tistih nekaj partijskih izbrancev v soseščini in njihovih otrok, v razredu smo imeli tri iz takšnih družin, na razpolago enormno razkošje. Ne le s prostornimi, razkošnimi stanovanji, o katerih je povprečen socialistični otročaj lahko le sanjal, pozimi so si privoščili počitnice in smučanja smučanja na Kranjski gori ali podobno, kakopak podarjene s strani partije, kjer jim za elektriko in drugo porabo ni bilo treba plačevati računov, pa obvezni vikendi in/ali prikolice na morju, spet partijsko lastniški, spet zanje vse zastonj. Njihov status dobro poznam, ker je oče tem veljakom in njihovim partijskim znancem pokrival strehe na razkošnih vikendih, od Bleda, Portoroža, Pohorja, Martuljka do Kranjske gore, Lošinja itd. So si ga izbrali za tako rekoč hišnega izvajalca. Zato dobro vem, kako so živeli in mi ne serjite z lažmi. Tudi stric, eden od visokih partijskih funkcionarjev, je tako živel. Le da kot intelektualec in univerzitetni profesor ni pozabil, da je izšel iz siromašnega podeželja in svojih otrok ni vzgajal v napuhu, hvala bogu. Pa očeta je zaščitil, da ga niso ubili na kakšnem Golem otoku. Ni treba lagat Igor, nimamo vsi spomina zlate ribice.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime