Številni imajo polna usta človekovih pravic, a ''jogurtna revolucija'' na Twitterju priča, da jim ni mar za tiste, ki so jim bile odtegnjene

Starejšim med nami, ki se še spominjate Miloševićevega ''rovarjenja'' v času smrtnih izdihljajev bivše države, je verjetno zelo dobro znan izraz ''jogurtna revolucija''. Izraz se je v slovenskem jeziku dobro prijel in sčasoma dobil sebi lasten pomen opisovanja populističnega nagovarjanja (naj)nižjih slojev plebsa z najbolj banalnimi in čustveno nabitimi idejami. No, svojega ''jogurtnega'' pogroma na Twitterju, ki so ga obdelali celo slovenski mainstream mediji, je bila pri nas deležna tudi poslanka SDS, Mojca Škrinjar. In to prav posebnega – tistega sadnega.

Celotne Twitter-izmenjave na tem mestu ne bomo ponavljali, povejmo le, da je poslanka na Twitterju objavila, da se med letoma 1980 in 1990 v bivši državi ni dalo dobiti sadnega jogurta oz. je bil le-ta na voljo edinole kot desert za izbrane partijce. V Twitter debato, ki se je razplamtela na spletnem omrežju, se je takoj vključil portal 24ur z naslovom, ''Laž ali slab spomin? Sadni jogurt v času Jugoslavije''. Prispevek je ugotovil, da so sadne jogurte dejansko v času Jugoslavije proizvajali tako v Vipavi pod legendarno znamko Bifidus kot tudi v Ljubljanskih mlekarnah.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Na poslanko Škrinjarjevo, ki je z nesrečno omembo v svojem prvotnem tvitu želela opozoriti na pomanjkanje dobrin v času socialistične rajnke države ter na nepravičen položaj številnih ljudi, se je vsul pogrom. Med bolj ''zanimivimi'' očitki so bili na primer taki, da širjenje takšnih laži o socializmu pomeni, da so se osamosvojitelji borili le za svoj materialni položaj. Pojavilo se je seveda cel kup izpovedi o tem, da ljudem ni ničesar manjkalo, ljudje so potovali po Evropi in po svetu (vse do ogledov Bele hiše v Washingtonu), vsega je bilo dovolj od jogurtov do kavbojk iz Trsta. Veliko ljudi pa je poslanko in njeno mnenje ščitilo, in ''jogurtna afera'' je pljusknila tudi na desno stran Twitterja.

Tako kot imajo sadni jogurti različne okuse, imamo tudi ljudje celo pahljačo mnenj. Tu naletimo na prvi kriterij, ki ga twitterska jogurtna brozga ni dosegla. Slovenci se zelo težko vživimo drug v drugega, sploh ob tako različnih izkušnjah s prejšnjo državo. In zdi se popolnoma neverjetno, da imajo številni ljudje lepe spomine tako na svinčena sedemdeseta Jugoslavije, ko se je že začenjal njen ekonomski zaton, kot tudi celo na osemdeseta, ki so ob stalni stagnaciji pripeljala do ekonomskega kolapsa in (krvavega) propada. Toda dejstvo je, da se temnih vidikov življenja v takratnih časih le redkokdo želi spominjati. Sploh, če je na prejšnjo državo čustveno navezan.
Ne samo da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.

A slovenska ''jogurtna Twitter revolucija'' v bistvu pokaže na nekaj povsem drugega. Poleg zelo težkega vživljanja drug v drugega je ''incident'' ge. Škrinjarjeve pokazal na še en globlji problem: ne samo, da se Slovenci ne moremo vživeti v mnenje druge osebe, temveč tudi ne zmoremo ali, morda bolje povedano, se nočemo vživeti v trpljenje drugega.

Enim je bilo lepo, drugim pa ...


V zadnjem slovenskem prepiru na socialnih omrežjih ni šlo za sadni oz. navadni jogurt. Poslanka se je z ''jogurti'' vključila v debato o pomanjkanju ter predvsem o pravni in politični neenakosti v Jugoslaviji. Dejstvo je, da je bil partijski kader na vseh nivojih privilegiran, številni t.i. ''sovražni'' elementi družbe pa so živeli v hudem strahu in kot žrtve izjemno hudih krivic. Ljudska ''Twitter masa'' tega ni dojela; številni so pisali, da jim nič ni manjkalo, niso imeli težav z oblastjo, pa četudi 'oče in mati niso bili v Partiji'. Številni so se pohvalili, kako so hodili k verouku, čeprav danes praga cerkve verjetno ne prestopijo več. In številni so nazadnje sebe ponosno prišteli k disidentom, ki naj bi se upirali že mnogo 'pred Janšo'.

Zdi se, da se moramo nasledniki slovenskega demokratičnega tabora sprijazniti s pomembnim dejstvom. Usodna škoda, ki jo je slovenski lažni t.i. ''mehki'' socializem oz. komunizem storil narodu, je dejstvo, da je velikemu delu ljudi omogočil udobno pozicijo v sredini. Ni bilo namreč potrebno biti prvoborec ali pa član Partije, da si prišel do osnovne socialne varnosti in udobne zaposlitve. Če si se sprijaznil z redno plačo (pa četudi nizko), varno zaposlitvijo, navidezno materialno enakostjo, je bilo povsem dovolj, da si zatisnil oči pred krivicami, ki so jih bili deležni tvoji sonarodnjaki. S tem je bilo življenje za številne ljudi na videz bolj udobno in lepše, nanj imajo lepe spomine in ne bodo si pustili, da jim na vest kljuvajo ''razni'' Pričevalci.

Med nami ni veliko ljudi, ki bi javno priznali, kot je npr. to storil dr. Ernest Petrič v intervjuju z Jožetom Možino, da so vedeli za hude krivice, ki so se dogajale predvsem vernim ljudem, pripadnikom poražene protirevolucionarne strani ter demokratično navdahnjenim posameznikom, in ki bi priznali, da so se že globoko v časih prejšnjega sistema iskreno trudili za popravo krivic. In ker obstajajo razlogi, zakaj ne moremo vsakega človeka označiti za pokončno osebo, je logično, da si naziv nesporne narodne avtoritete lahko pridobijo le redki.

A realnost, da veliko ljudi trpljenje in še danes neporavnane krivice ne bodo nikoli ganile, ni izgovor, da se nič ne naredi tako na področju spomina kot na področju poprave krivic. To absolutno ni izgovor, da bi morali zgodovino ''pustiti zgodovinarjem''. Bolečina je sicer huda, ko spremljamo kako nasprotna politična stran, ki so je že celo epidemiološko leto polna usta človekovih pravic, flagrantnih preteklih krivic ne priznava svojim številnim so-državljanom za nazaj. Če si bomo prizadevali za demokratični razvoj države, lahko nedvomno pričakujemo še kakšno uradno opravičilo s strani države, kot je to že večkrat storil Borut Pahor, a glede opravičil in sočutja na nivoju medosebnih odnosov je potrebno imeti nekoliko bolj realna pričakovanja. Če narod in v prvi vrsti oblast te medgeneracijske travme nista zmožna nasloviti in kolektivno predelati, ne moremo pričakovati, da bodo to storili ljudje sami od sebe.

Vendarle pa iz vse mržnje in negativizma, na kar nas je spomnil ''primer'' poslanke Mojce Škrinjar, lahko potegnemo nauke za prihodnost in se ne pustimo ujeti v pasti brezizhodnega nihilizma. Po eni strani nam je zgled lahko poslanka, ki je svoje stališče izrazila javno in ne nekje ''za šankom'', njeno stališče pa je bilo jasno in ne skrito v brezoblični kakofoniji napadov 'ad hominem' ter primitivizmov. Po drugi strani pa ne pozabimo, da so gradniki samostojne Slovenije številni, ki jih naši ''jogurtni Twitter revolucionarji'' bodisi niso opazili bodisi so se pretvarjali, da jih ni.

Ne pozabimo: kljub temu, da so se številni sonarodnjaki zadovoljili z nakupovanji na Ponte Rossu, smo premogli posameznike, ki 'niso pozabili', a so bili 'sposobni odpustiti' in kar je še najpomembneje, niso se zadovoljili z lažnimi jogurtnimi priboljški in so narod vodili ter povedli v samostojnost.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike