Stereotipno nasilni očetje in o katerih oblikah nasilja ne smemo govoriti?

Milena Miklavčič
9

Minuli teden je močno zaznamovala tudi plakatna akcija imenovana Znamenja, ki je nastala v sodelovanju nevladnih organizacij Društva Ženska svetovalnica, Društva za nenasilno komunikacijo in Društva SOS telefon. Skupaj delujejo na področju preprečevanja in ustavljanja nasilja v intimno-partnerskih odnosih in družini.

Del akcije, ki naj bi ozaveščala mimoidoče, je bil tudi oglas, ki ni spravil v obrate le mene, četudi sem v teh norih časih vajena že vsega hudega, razburil je tudi druge, hkrati pa sprožil kritike, ki jih snovalci oglasa verjetno niso pričakovali.

Za kaj gre? Sporni plakat stereotipsko opredeljuje tako moški kot ženski spol. Sporoča nam, da so očetje nasilneži, mamice in otroci pa žrtve. Na enem plakatu je otrok, ki ima označeno “materino znamenje”, pod rano na licu (posledica udarca) pa je zapisano, da gre za “očetovo znamenje”. Podobno je pri fotografiji ženske s poškodovano ustnico, kjer snovalci plakata sporočajo, da gledamo “partnerjevo znamenje”.

Ste že pozabili na jeseniško deklico?

Bilo bi neprimerno, noro in neumno, če bi trdili, da med moškimi ni nasilnežev, ki z udarci, ustrahovanjem in še kakšno drugo obliko nasilja uničujejo otrokom otroštva, partnericam pa življenja. Nekateri to počnejo kot po tekočem traku: ko odidejo iz enega gnezda, ustvarijo drugega, včasih celo še v tretjem in četrtem povzročajo nemalo zla. Pa zato največkrat niso niti kaznovani.

Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

[/su_note]

Nasilje je v slovenski družini (družbi) prisotno že od vekomaj. O njem so mi veliko povedali sogovorniki, rojeni tudi konec 19. stoletja. Posebno poglavje, ki je prepleteno z veliko mero tako psihičnega kot fizičnega nasilja, sem posvetila odnosom med taščo in snaho. Žrtve so bili otroci in tudi sinčki, ki se nasilni mami niso zmogli upreti.

Nekdo je dejal, da lažje prebolimo očetove batine kot materino ignoranco in hladnost. Meni tudi, da so za večino frustracij otrok krive neodgovorne matere, ki se spentljajo z nasilneži. In potem gledajo stran, namesto da bi se umaknile na varno in zaščitile otroke. Pa ne gre za obtoževanje, še doda, ampak zgolj zato, da nasilneže poimenujemo s pravim imenom.

V enem od intervjujev je Vlasta Nusdorfer med drugim povedala: “Bila je dominantna in agresivna mati. Sin se je navzven razvijal v neagresivnega mladeniča. Bil je celo tih, miren in priden. Mati je odločala o njegovem življenju. Kasneje je začel popivati in se vdajati alkoholu, bil je razočaran, ni poznal čustev, nihče ga v otroštvu ni ljubkoval in pobožal, imel je velike primanjkljaje …”

“Mislim, da je nasilje nad moškimi eden zadnjih tabujev tega sveta,” pravi Erin Pizzey, britanska aktivistka.

Branka Grujičić, novinarka, je zapisala: “Vsaka četrta ženska se v domačem okolju sreča z nasiljem. Tudi vsak šesti moški. S to razliko, da na to, da njihove modrice, praske in ugrizi niso posledica padca po stopnicah, ampak dejanja nasilnih partnerk, ne opozarjata noben kričeč plakat in nobena medijsko podprta reklamna kampanja.”

“Mislim, da je nasilje nad moškimi eden zadnjih tabujev tega sveta,” pravi Erin Pizzey, britanska aktivistka, ki je enainsedemdesetega v Veliki Britaniji ustanovila prvo varno hišo za zlorabljene ženske in njihove otroke na svetu.

Ste že pozabili na jeseniško deklico?

V tej akciji, ki je, predvidevam, podprta z EU denarjem, bi morali spregovoriti tudi o medvrstičnem nasilju. Pa o medgeneracijskem nasilju. Pa o nasilju ulice, ki dobiva vedno bolj grozovite razsežnosti.

Najbolj preprosto je ubrati najlažjo, zelo stereotipno pot: prikazati moškega kot edinega grešnika za vse, kar se hudega v družbi dogaja. Zakaj že? S kakšnim namenom?

Zanimivo se mi je zdelo, da so se nekateri FB prijatelji čudili, češ, kako je mogoče, da mi plakat, ki nosi črno-belo sporočilo, ni blizu. Glede na to, da menda, po njihovem, ne grem v korak s časom! Če kdo, sem jaz med tistimi, ki zagovarjajo zdrav feminizem, takšen, ki ne izničuje bistva ženskega oziroma moškega poslanstva! Pomembno se mi zdi, da oba hodita skozi življenje z roko v roki. Z ramo ob rami. Enakopravna v vseh pomenih besede. Stereotipi naredijo tem odnosom več škode kot koristi.

Mar ne bi bilo – zlasti v teh norih, koronskih časih – navdihujoče, ko bi slovenska mesta in vasi preplavili plakati, ki bi sporočali: radi se imamo, skupaj smo močnejši, skupaj bomo lažje premagovali težave? Mar ne bi bili takšni plakati nekakšen zgled? Zakaj se ne bi raje identificirali z otrokom, ki je srečen v očetovem (maminem) naročju?

Nasilje rodi zgolj nasilje. Če pa o njem govorimo na napačen način, ki obenem ne dopušča dvomov, pa sploh.

Da je bilo s temi plakati nekaj hudo narobe, so menili številni, ki so se oglasili na družabnih omrežjih.

Janez: “Plakat je neposrečen, se absolutno strinjam. Me pa zanima, koliko bo imel dejansko učinka? Bo res kaka prijava več? Žal mislim, da ne. Ker vrli policaji zgolj izpolnjujejo ukaze in sledijo črki zakona, zato ne bodo zaščitili niti otroka, kaj šele prijavitelja. Ker za CSD-je ni nikoli dovolj dokazov, ker …, ker …, ker …

Ko sem živel na Jesenicah, je v sosednjem bloku živel zelo znan športnik, ki je brutalno pretepal svojo ženo, kriki in vpitje so se slišali daleč naokoli. Ne, nisem prijavil nasilja. Mene, trlico, bi tisti hrust stolkel do invalidnosti in nič se mu ne bi zgodilo. Ker je bil pač (straho) spoštovan, še zdaj ga mnogi kujejo v zvezde. V istem bloku kot oni športnik je živel tudi nek precej visok policijski inšpektor. Očitno je bil gluhonem.”

Oglasili so se tudi iz društva Door. Če jih ne poznate: njihov glavni cilj je sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve. Temu plakatu na rob so zapisali: ”Ostro obsojamo vse oblike nasilništva (!) nad otroki, ženskami in moškimi. Že eno leto opozarjamo na kažin v sodno socialnem sistemu ločitev. Molk odgovornih očitno spodbuja novo, tokrat plakatno nasilje.”

Marko Pavlišič je bil na tviterju še ostrejši: “Ampak morda bi se tale (feministična) kreativka zamislila nad splošno demonizacijo očetov, ki definitivno ne pripomore k enaki obravnavi spolov. Zasluži si rdeč karton in prekinitev sodelovanja za javni denar za kakšni dve leti.”

Igorja pa zanima, kako bi bil videti plakat, če bi trpinčen otrok živel z dvema mamama ali z dvema očetoma.

9 KOMENTARJI

  1. Mama nas je otroke sistematično in dnevno pretepala z raznimi pripomočki in je bila v svoji histerični agresivnosti sposobna zlomiti marsikater pripomoček za “pretepanje” na kaki 4 do 9let stari ritki… Praker, kuhalnica…

    S svojim nasiljem ni nikoli prenehala, ko z udarci niveč ničesar dosegla, je pač zamenjala obliko nasilništva. Izsiljevanje, psihoteror…. Vsi, vključno z očetom, smo se je zelo bali.

    Vsa okolica jo pozna kot najbolj altruistično, dobrohotno, ponižno osebnost. Njena neverjetna sposobnost dvojnega, popolnoma nasprotnega vedenja, je dejansko zanimiv fenomen in dejansko kaže na zelo premišljema dejanja. Očitno se je vedno zelo dobro zavedala, kak obraz je potrebno kazati pred javnostjo.

    Malo za info in hvala Milena za ta članek.

  2. Vsako nasilje dejanje zla.
    Stara modrost pa pravi, da palica novo mašo poje. Kje je sedaj meja?
    Kaj pa psihično nasilje, kjer najbrž pripadnice “nežnega” spola prednjačijo?
    Težko najdeš bolj nasilne ljudi kot so nekateri pripadniki LGTB “religije” in histerične borke za pravice žensk. So to postali zaradi preveč nasilja nad njimi, ali pa ni bilo palice doma, da jih usmeri v nenasilna dejanja.

  3. Odličen prispevek, hvala!

    Pri nas doma ni bilo nasilja, hvala Bogu, tudi dajanja v nič ne, zato ne razumem feminist, ki si na vsak način prizadevajo za dominacijo nad moşkim. Zakaj pa? Kot je zapisala avtorica, hoditi z ramo ob rami, ne pa eno obliko dominacije, ki je tudi svojevrstna agresivnost, zamenjevati z drugo. Sem odločno proti stigmatiziranju moških kot (izključnih) nasilnežev. To preprosto ne drži in tudi ni korektno v javnost plasirati takšne stereotipe. Jih pa, na žalost, redijo, gojijo in z njimi indoktrinirajo znane slovenske feministične univerzitetne profesorice, ki imajo pri tem pač ideološko agendo, statistike in dejstva pa jih ne zanimajo. Žensko nasilje pri tem perfidno maskirajo v polje neobstoječega, da bi tako lažje odprle pot družbenemu primatu in dominaciji žensk nad moškimi. To početje sicer ni nič novega, je pa v svoji manipulativnostni srži precej priskutno.

  4. Še en primer ideološkega obravnavanja moških in žensk. Ko jim ne paše, smo partnerji. Tokrat jim je pa ustrezalo in so napisali na plakate, da smo moški nasilneži. Hvala. Družinski očetje si bomo še naprej prizadevali za nenasilno vzgojo brez ideološke navlake. In to skupaj z našimi ženami. Ker midva želiva oba delite najina znamenja svojim otrokom. In to znamenja ljubezni, spoštovanja in odgovornosti. In predlagal bi, da te NVO organizacije kdaj pripravijo tudi kakšne pozitivne plakate. Le ti imajo bistveno večji učinek kot negativni.

  5. Te teme so dobro loteva tudi dokumentarni film “The Red Pill”. Feministka Cassie Jaye se je podala v gnezdo gibanja za pravice moških v ZDA (Mans Rights Movement)… V Sloveniji filma seveda ne bo mogoče videti, a si ga je vredno pogledati. Prepovedali so ga tudi v nekaterih drugih državah. Na IMDBju pa ima oceno 8,2. O njem bi lahko kaj napisali vsaj na Domovini.
    http://theredpillmovie.com/

    p.s. Zakaj naslov “The red pill”? – Odgovor je v filmu Matrica (Matrix)

  6. Mogoče še krščanski pogled na odnose v družini:
    – mati je brezpogojna ljubezen in
    – oče skrbi za moralo in je zato pogojna ljubezen.

    In ne pozabimo, čim bolj izpolnjujemo Stvarnikova navodila, tem boljše življenje imamo. Zato ne čakajmo zadnje ure našega življenja, da se spreobrnemo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime