Ste srečen človek?

Nikoli me še nihče ni vprašal, ali sem srečen človek. Hvala Bogu! Imam vtis, da bi namesto enoumnega odgovora: da oziroma ne, vso stvar nekoliko zapletel in se skušal izvleči z vsem znanim mašilom: odvisno, odvisno, kako gledaš. In ker besede odvisno za izmotavanje ne maram, bi pač našel kaj drugega.

Kaj mislite, kako je na to vprašanje odgovorila Milada Kalezić, filmska in gledališka igralka, velika pričevalka za Kristusa, letošnja prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in dobitnica Borštnikovega prstana oktobra 2011, najprestižnejše slovenske nagrade za igralske dosežke. Milada Kalezić ob tem vprašanju, ko je prejela priznanje, ni bila niti malo v zadregi. Nasmejala se je in odgovorila: »Ja, jaz sem srečen človek!«. Kdo, ki zelo malo razume, kaj je sreča, bi naivno dodal: 'Tudi jaz bi bil srečen, če bi prejel Borštnikov prstan in Glazerjevo nagrado in s tem potrditev za vse desetletne poklicne napore in uspehe; še kako srečen, če bi me na naslovnicah ovekovečili tako rekoč vsi mediji in si želeli imeti z menoj intervju.'

Toda pozor, ali je Milada Kalezić postala srečna oseba na dan podelitve nagrade? Ali pa je bila srečna že prej? In še drugače: ali bi bila srečna tudi, če nagrade ne bi prejela? Kdor jo je v zadnjih letih poslušal, mu je bilo jasno, da njena sreča in nagrada za življenjsko delo nista notranje povezana. Milada Kalezić je bila srečna oseba, preden je dobila najvišje priznanje, in je srečna sedaj, ko na krilih te nagrade vsem, ki jo želijo slišati, kliče: »Verujte evangeliju! Bog vas ljubi.«

Na letošnjo veliko soboto, 26. marca, je literarni kritik Peter Rak za časopis Delo opravil z Milado Kalezić izjemen pogovor, v katerem je lahko pronicljivo opisala svoj pogled na sodobno gledališče, slovensko katolištvo in predvsem svoje življenje iz vere.

Pogojno srečni ...

Ljudje smo največkrat srečni pogojno. Pravimo, da bomo srečni šele takrat, ko bodo izpolnjeni pogoji za srečo. Ko bomo, denimo, imeli tako stanovanje, kot si ga želimo; ko nam bodo ljudje dali ustrezno priznanje za tisto, kar smo pomembnega storili za podjetje ali lokalno skupnost; ko bomo imeli dovolj denarja, da si bomo privoščili, kar si privoščijo tisti, po katerih se zgledujemo; ko bo naš sozakonec spet zablestel v mladostnem sijaju in se bomo vanj znova lahko zaljubili ipd.

Natančna in iskrena analiza omenjenih pogojev bi pokazala, da v njih ni pravega logičnega in časovnega zaporedja, ker je izpolnitev pogojev odvisna od širšega konteksta, ki ga niti ne razumemo, kaj šele obvladamo. In česar sledi, da sreče po poti izpolnitve pogojev sploh ne moremo doseči.

Takoj, ko se nad pogojevano srečo zamislimo, uvidimo, da je v tako razmišljanje vgrajena »sistemska« napaka. Prepoznamo jo lahko s pomočjo izkušnje apostolov, o kateri nam danes govorijo Apostolska dela.

Osrečevala jih je pripadnost vstalemu

Sv. Luka, pisec Apostolskih del, je zapisal, da so apostoli napolnili ves Jeruzalem s svojim naukom. Ljudje so jim očitno prisluhnili in jim množično sledili, saj so se naenkrat dale krstiti cele skupine ljudi, na binkošti kar tri tisoč hkrati. In to tistim apostolom, za katere so Judovski voditelji rekli, da so zelo preprosti in neuki.

Nauk, s katerim so apostoli navduševali množice, seveda ni bil kakšna pregledna odrešenjska teologija, ampak bolj izpoved njihove pripadnosti Vstalemu Jezusu. Ljudje so videli, da jih ta pripadnost Vstalemu osrečuje, jim daje krila, moč, upanje in pogum.

V nastopu apostolov se je razodevala ista božja moč, ki je nekaj dni pred tem obudila Jezusa od mrtvih. Ta moč pa je bila odsev tiste moči, ki se je razodela ob stvarjenju sveta. Kar z drugo besedo pomeni, da so ljudje v bližini apostolov čutili, da se po njihovi besedi dogaja nek temeljni preobrat sveta in njegove zgodovine, zato so s krstom hoteli postati del te zgodbe.

Vstali Jezus je stvari vzel v svoje roke, in to dobesedno. Apostoli in prvi kristjani so postali njegovo orodje, nosilci duhovne sile, ki je osvajala. Niso jih zadržala niti močno zastražena vrata ječe, kjer so bili zaprti.

Orodje v božjih rokah

Na mestu je vprašanje: ali so bili apostoli zadovoljni s »statusom« oziroma z dostojanstvom, da so božje orodje? Ali drugače: ali je lahko človek, ki postane orodje za širjenje božje slave, božjega odpuščanja in božje ljubezni, tudi srečen človek? Ali ni tako, da nihče od nas noče biti inštrumentaliziran, torej uporabljen za cilje podjetja, politične stranke, ali za cilje svojih znancev in prijateljev? Vsak, kdor nas hoče imeti za orodje svojih interesov, ogroža naše človeško dostojanstvo, nas iz osebe spreminja v stvar, ki jo izkorišča, čeprav jo plačuje in vzdržuje, podobno kot stroj, ki ga vzdržujemo, dokler prinaša zaželene rezultate.

Če evangelij apostolov ne bi osrečeval in jim dajal neizpodbitne gotovosti, da se trudijo za pravo stvar, ne bi nikogar prepričali.

Ni treba biti zelo globok, da uvidimo razliko, kako je z našim dostojanstvom takrat, ko smo orodje v človeških rokah, in takrat, ko smo orodje v božjih rokah. Kadar nas imajo za orodje ljudje, smo dejansko izkoriščani in ponižani, kadar nas ima za orodje Bog, nam je s tem dodeljeno najvišje dostojanstvo.

Apostoli so bili veseli, pravi Luka, da so smeli, in da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. To nas navaja na misel, da so apostoli takrat, ko so Jeruzalem napolnili s svojim naukom, dejansko ljudi napolnjevali s tem, kar jih je osrečevalo in na novo utemeljevalo. Če evangelij apostolov ne bi osrečeval in jim dajal neizpodbitne gotovosti, da se trudijo za pravo stvar, ne bi nikogar prepričali.

Milada Kalezić je bila v svojih javnih nastopih prepričljiva, ker je bilo vsakomur, ki jo je slišal, jasno, da jo želja – leteti nad mestom in oznanjati Boga ljubezni – osrečuje.

V službi Božje ljubezni

Milada Kalezić je bila v svojih javnih nastopih prepričljiva, ker je bilo vsakomur, ki jo je slišal, jasno, da jo želja – leteti nad mestom in oznanjati Boga ljubezni – osrečuje. Postavila se je v službo Božje ljubezni.

Toda v službo Boga je lahko vstopila šele potem, ko je Bogu omogočila, da je rešil najprej njo samo. Ogromno je pretrpela. Ko je bila stara 34 let, se ji je življenje začelo ustavljati. Ni mogla več živeti, čutila je, da je telo bolno, da hrane ne predela več, da ne more več delati, ker je bila na vajah za gledališko predstavo zaradi pomirjeval povsem nezbrana in neprisebna.

Edino, na kar se je lahko naslonila, je bilo neizmerno hrepenenje, da bi živela, da ne bi propadla. V letih iskanja rešitve in boja za preživetje, je spoznala, da ne obstaja nič človeškega, kar bi jo lahko potegnilo iz brezna, da se po vseh obiskih zdravnikov in terapijah pogreza vedno globlje.

V enem od intervjujev je rekla, da je bila notranje mrtva. V njej ni bilo več življenje, samo še hrepenenje po rešitvi. Kot apostoli: na veliki petek so bili uničeni, zlomljeni, deprimirani. Miladi Kalezić je ostal samo še klic: 'Bog, usmili se me, reši me!'

Na robu prepada se znajde vsakdo izmed nas

Če dobro pomislimo, ugotovimo, da na takšen rob ni prišla samo ona, pač pa na rob prepada pride nekega dne vsak izmed nas bodisi zaradi bolezni ali smrti ljubljene osebe bodisi zaradi finančne ali ljubezenske polomije. Isto resnico je z izjemnim pesniškim talentom zapisal avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke.

V prevodu Kajetana Koviča beremo:

Vsi padamo. Ta roka, te oči.
Vsem je zapisan padec: neizbežno.
A Eden je, ki neizmerno nežno
to večno padanje v rokah drži.

Ta Eden je – saj vemo kdo: vstali Gospod, ki tudi mene sprašuje: »Ali me ljubiš?« Ko mu bom lahko odgovoril: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim«, bo moja duša napolnjena s srečo in veseljem, kakršnega svet ne pozna.

Obšla nas bo neustavljiva želja, da bi vsem do konca časov govorili: »Zaupajte Gospodu, on vas ljubi.«