Ste proti beguncem, istospolnim, šeškate otroke? Sram vas bodi!

Rok Čakš
0

Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse, kar je v osrednjih medijih podpisano z zlatimi črkami ter trikrat podčrtano, tudi absolutna resnica.

To je eno najpomembnejših spoznanj, do katerega so Slovenci prišli v minulem letu in to predvsem po zaslugi osrednjih medijev samih. Ti so namreč svoje občestvo prav neokusno podcenjevali, ko so jim prikrivali del resnice ob migrantski krizi in kasneje ob referendumu o zakonski zvezi.

Načrtno zavajanje, da gre zgolj za humanitarno in ne tudi varnostno situacijo (ker so se pač ustrašili pregovorne slovenske »ksenofobije«), je povzročilo nevaren odboj v svet Facebook resnic, ki jim sedaj ljudje zaupajo bolj kot sporočilom osrednjih medijev.

Kako tudi ne, ko pa so jim še pred letom dni ugledni strokovnjaki, komentatorji in aktivisti preko ekranov vcepljali moralne nauke, da je verjeti v infiltracijo teroristov med migrante nekaj sprevrženega, nehumanega in družbeno nesprejemljivega, sedaj pa so dobili potrditev tistega, kar so po zdravi pameti sklepali že sami; da so islamski teroristi dodobra izkoristili odprte meje v naš svet in se sedaj veselo razstreljujejo po Evropi, čez Sotlo in Kolpo pa so se neopazno valili tokovi trgovine z orožjem, človeškimi organi in še čim.

Kritična distanca do medijskega poročanja je sicer lastnost, ki jo je treba pohvaliti, a zapasti v drugo skrajnost nekritičnega vsrkavanja spletnih resnic je za demokratični sistem lahko zelo nevarno, kar se kaže z vzponom levega in desnega populističnega ekstremizma.

Ljudje osrednje medije vse bolj vidijo kot orodje manipulacije v rokah izbranih, od naroda odtujenih družbenih elit, ki si lastijo pravico nad odločanjem o tem, kaj je prav in kaj narobe. In ta ocena na žalost ni daleč od resnice.

Ljudje osrednje medije vse bolj vidijo kot orodje manipulacije v rokah izbranih, od naroda odtujenih družbenih elit, ki si lastijo pravico nad odločanjem o tem, kaj je prav in kaj narobe. In ta ocena na žalost ni daleč od resnice.

Osnova: priznavanje legitimnosti mnenja sogovornika

Slednje lepo ilustrira medijska obravnava stališč različno razmišljujočih ljudi ob nekaterih aktualnih tematikah, ki so razburjala minulo leto.

Raznovrstnost mnenj je v demokratični družbi spoštovana pravica, katere bistvo je priznavanje legitimnosti stališč drugače mislečega sogovornika v razpravi. To je nujen predpogoj za enakovreden dialog, ki ne zaide v (moralno, intelektualno …) pokroviteljstvo ali celo žaljenje.

Tega v Sloveniji močno primanjkuje in to ne le v primerih retoričnih spopadov med politiki. Pravzaprav se odrekanje legitimnosti stališč drugače mislečim pri nas zlorablja kot orodje vsiljevanja svojega prepričanja domnevno inferiornim ljudskim množicam.

Slednje se je v Sloveniji minulo leto zgodilo vsaj na treh področjih. Gre za metodo ustvarjanja občutka krivde in sramu, z namenom ljudi pasivizirati in preprečiti javno izražanje njihovih stališč.

Vas je kaj sram?

Ob prvem migrantskem valu lanskega septembra so nas tako želeli prepričati, da je prihod beguncev edino pravilno in sprejemljivo dojemati s humanitarnega vidika. Človek z drugačnim javnim stališčem je tvegal označitev z nestrpnežem in ksenofobom.

Podobno je bilo ob referendumu o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kjer je bil glas proti javno stigmatiziran kot kratenje človekovih pravic istospolno usmerjenih, torej »ranljive družbene manjšine«.

In navsezadnje, ob nedavnih razpravah glede fizičnega kaznovanja otrok je vsak, ki razume vzgojno problematiko širše od zakonske prepovedi tovrstne kazni, lahko hitro ožigosan za potencialnega nasilneža nad otroki.

So torej nasprotniki beguncev, istospolnih in zakonske regulative vzgojnih metod nestrpneži, kratilci človekovih pravic in kriminalci?

Najprej, ne gre za »nasprotnike« omenjenih skupin, kot jim premišljeno podtikajo, ampak imajo zgolj različne poglede na poskuse agresivnega vsiljevanja družbenih sprememb. Prav tako niso kršilci človekovih pravic, saj je tako presodilo celo Ustavno sodišče. Še manj so družinski nasilneži, saj kontroliran udarec po ritki pomeni zgolj drugačen (kvečjemu predsodoben) pristop k vzgoji in ne nasilja nad otrokom.

In kar je bistveno, skepsa glede (zgolj) humanitarnega slikanja migrantske krize se je izkazala kot treznejša in verodostojnejša od sprejemanja migrantov brez meja. Dvotretjinska večina na referendumu je podala nedvoumno, legitimno in legalno družbeno sporočilo o mejah zahtev istospolnih. Ter navsezadnje, ne glede na to ali fizični vzgojni ukrep smatramo za preživet pristop k vzgoji ali ne, je kriminalizacija potega za »tasladke« primerljiva s trditvijo, da je kozarec vina pri kosilu manifestacija alkoholizma v družini.

Ko jagenjčki ne obmolknejo …

Zato, če ste se našli v kateri od stigmatiziranih skupin, naj vas ne bo sram ali nerodno javno izraziti svojega mnenja. Prav vaš molk in prepuščanje odločitev drugim je namreč najbolj zaželena posledica uporabe te prepričevalne metode.

Ljudje s pokončnimi stališči so namreč največji trn v peti sodobne plehke, trivialne, skomercializirane družbe, saj so nedovzetni za množično medijsko manipulacijo, s pomočjo katere se ta hrani in regenerira.

Dokler se večina pod pritiskom družbeno sprejemljivega ukloni, elita ostale ignorira in se z njimi ne obremenjuje. Skrbeti ji začenja šele, ko število pokončnežev močno naraste.

Stališča avtorja so njegova lastna in ne odražajo nujno stališč medija ali njegovega izdajatelja. 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime