Ste prezaposleni ali se vam enostavno ne da? Spišemo vam seminarsko, diplomsko ali magistrsko nalogo.

Vir foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Komentar s FB: »Milena, to se je dogajalo in se bo dogajalo. Jaz sem recimo poleg svoje (resne diplome) napisal še štiri malo daljše seminarske za takratne visokošolske programe ... in dobro zaslužil.«

Pride kakšen zoprn dan, ko me dobra volja mine. Te dni sem se prav nemarno spotaknila ob letak, na katerem neka Alenka obljublja, da vam bo v treh tednih spisala diplomsko nalogo, in sicer po vseh normativih in standardih, ki jih določa fakulteta. Pa da že vnaprej povem: podjetnica Alenka me ne moti toliko, kot me motijo odjemalci njenih uslug! Si predstavljate, da so med njimi učitelji vaših otrok, farmacevtke, socialne delavke, graditelji cest, nebotičnikov, bodoči predsedniki države?!

Dvomim, da je Alojz Rebula že kdaj slišal za Alenko, ki proti ustreznemu plačilu poskrbi za vašo diplomo, vseeno pa je nekoč vzkliknil: »Slovenija nikoli ni imela toliko diplomirancev in tako malo intelektualcev.«

Kako preroško!

Še v času moje mladosti smo imeli v razredu enega ali dva odličnjaka, trije ali štirje so bili prav dobri, nekaj je bilo dobrih in zadostnih, vsakič pa so trije ali štirje razred tudi ponavljali. A smo se trudili! Če ne drugje pa v Alpini za tekočim trakom!

Danes je vse drugače! Med učenci prevladujejo odličnjaki, komaj kdo je prav dober. Tisti, ki so dobri, so, rečeno bolj za hec kot zares, v sramoto šoli, mestu in občini.

Človek bi pričakoval, da bodo ob takšni odličnosti pridnost, vztrajnost, želja po znanju, dokazovanje lastnih sposobnosti, udejanjani na slehernem koraku v življenju! Žal se to ne dogaja, vsaj pri vseh ne.
Danes med učenci prevladujejo odličnjaki, komaj kdo je prav dober ... a na fakultetah profesorji tarnajo, da je med študentarijo preveč funkcionalno na pol pismenih, nerazgledanih, preveč takšnih, ki imajo težave pri pisnem in ustnem oblikovanju svojih misli.

Doživljenjsko brezposelni in nezaposlivi


Že na fakultetah profesorji tarnajo, da je mladina danes razvajena, nezainteresirana, da iščejo krivine, da je med študentarijo preveč funkcionalno na pol pismenih, nerazgledanih, preveč takšnih, ki imajo težave pri pisnem in ustnem oblikovanju svojih misli.

Žal pa se dogajajo še hujše reči: na XX fakulteti celo nekateri zaposleni niso vedeli, kaj točno je meningitis in kaj meniskus. Pa bi morali.

Ne vem sicer, če na tole mesto sodijo besede specialista za krvne bolezni, Sama Zvera z Oddelka za hematologijo Kliničnega centra Ljubljana, ki si želi, da bi zdravniki na primarni ravni znali bolje interpretirati nepravilnosti in posebnosti v krvni sliki. Vseeno sem jih zapisala.

»Trenutno mladi nimajo znanja, s katerim bi parni stroj prihodnosti – računalnik – izkoriščali v prihodnosti. Zato bodo vedno bolj ekonomsko, sociološko ali kako drugače deprivilegirani v primerjavi s tujimi vrstniki,« opozarja vodja delovne skupine strokovnjakov, ki so preverjali vključenost vsebin računalništva in informatike v pouk, dr. Andrej Brodnik z ljubljanske fakultete za računalništvo in informatiko v članku, ki ga je za Delo napisala Sandra Handžič.

Matjaž Marussig, iz društva Bravo, ki skrbi za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami, pa pravi:»Otroke učimo po sistemu, ki je star približno 200 let. Naredili so ga zato, da so izdelovali bogaboječe otroke, oziroma ljudi, kasneje pa zato, da so izdelovali pridne pa tihe delavce za stroje. Problem je v tem, da danes strojev ni več, sistem je ostal isti, šolski birokratski sistem po domače povedano uzurpira otroke, jih predela in izvrže kot doživljenjsko brezposelne in nezaposljive.«

So potemtakem različne ''Alenke'' zgolj našle tržno nišo za svojo poslovno žilico, zgrajeno na praktičnih izkušnjah, s katerimi so mnogim pomagale najprej z inštrukcijami, potem pri seminarskih nalogah, diplomska naloga pa je bila le pika na i pri tistih, ki se jim ni dalo in ki imajo denar, da lahko plačajo tudi nekaj kilogramov znanja?

Niso edini ...


Bilo pa bi krivično in nepošteno, če bi se obregali le ob ''Alenke'' in njihove ''odjemalce'' 21. stoletja.

Ko sem zbirala zgodbe za svoji dve knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem naletela na gospo, ki mi je brez zadrege povedala, v kakšnih okoliščinah se je leta 1948 poročila z moškim, ki je bil sicer direktor kmetijske zadruge, a nepismen. V njegovem imenu je končala srednjo tehnično šolo, kasneje tudi nekaj političnih seminarjev, ki so nepismenemu zagotovili višjo izobrazbo.

Odkrito in brez dlake na jeziku pa mi je zaupala še zgodbo sestrične, ki je bila tajnica pri družbeno-političnem delavcu, ki je pisal tudi knjige. V bistvu jih je pisala ona, a te skrivnosti ni smela nikoli izdati.

Živimo v času, ko se ne ve več dobro, kdo pije in kdo plača. Kaj je prigarano in kaj kupljeno. Kaj je pošteno in kaj prigoljufano. Kaj je prav in kaj narobe. Morda bi bilo dobro vzeti v roke knjigo Slovenska poštenost (1995), akademika Antona Trstenjaka, velikega znanstvenika in človeka. V njej razčlenjuje etične lastnosti slovenskega človeka skozi zgodovino in jih poveže v poštenosti, zanj najvišji moralni kategoriji, višji od morale same.

Ste prebrali komentar?

V zadnjem letu dni ste petmilijonkrat odprli in prebrali naše strani. Za delovanje Domovine ne potrebujemo 5 milijonov evrov, niti 500 tisoč, niti 50 tisočakov. Za tekoče leto potrebujemo zgolj pol te vsote.

Manjka nam še nekaj tisoč evrov. Vsako nakazilo šteje, prosimo prispevajte
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike