Ste pismeni v “družbeni pravičnosti” in novoreku ameriških univerz?

Univerza Columbia (New York, ZDA) Foto: depositphotos.com

V prešnjem članku na to temo smo pisali o ozadjih dogajanja na ameriških kampusih, kjer izobraževanje vse bolj nadomešča indoktrinacija: povzeli smo razlago prof. Asherja o tem, kako slabe so ameriške fakultete, ki vzgajajo učitelje in univerzitetne uslužbence, in pisali o njihovem zlatem pravilu, ki pravi, da ne šteje namen dejanja ali besede, ampak le njun vpliv oz. posledica.

S pomočjo takšne logike cenzura (točno določenih ljudi) dobiva vse večje mesto v ameriškem visokem šolstvu. Kako jo, konkretno, doživlja študentka z Univerze v Virginiji Emma Camp, ki je svojo izkušnjo popisala za NY Times?

Pritajeni glasovi in nelagodni pogledi narekujejo toliko pogovorov na kampusu […] Na univerzo sem šla, da bi se učila od profesorjev in kolegov. Pričakovala sem okolje, ki podpira intelektualno različnost in ostro razhajanje. Namesto tega je bila moja izkušnja kolidža zaznamovana s strogim ideološkim konformizmom. Študentje vseh političnih prepričanj se držijo nazaj – v razrednih razpravah, prijateljskih pogovorih, na družabnih omrežjih –, da ne bi rekli tistega, kar zares mislimo.”

Campova poudari, da se ne boji – niti ostre – kritike, a ko se kritiziranje spremeni v javno sramotenje, se učenje s tem zaduši. V zapisu navaja tudi besede profesorjev, s katerimi je govorila in so opazili podobno dogajanje. Profesor sociologije Brad Wilcox je denimo prepričan, da za samocenzuro študentov stojita dva glavna razloga: prvič, ti se bojijo, da bi jih njihovi kolegi zato izpostavili na družabnih omrežjih, in drugič, prevladujoča sporočila, ki jih slišijo od fakultete, nadzornikov in uslužbencev, so progresivna – zato čutijo implicitni pritisk, sprejeti ta sporočila v pogovorih in debatah.

Takšno ozračje pa ne utesnjuje samo konservativcev – kot je Emmin kolega, ki pravi, da je večkrat neposredno lagal o svojih prepričanjih, da bi se izognil prepiru (včasih na zabavi, spet drugič na vaji zbora ali v razredu) –, ampak tudi progresivce, ki izrazijo nestrinjanje s politično korektnim mnenjem svojega profesorja ali koga drugega. Študija iz leta 2021, ki je vključevala 37.000 študentov s 159 kolidžev, je ugotovila, da se 80 % študentov občasno samo-cenzurira, 48 % pa se jih čuti nelagodno glede izražanja svojih mnenj o kontroverznih temah v učilnici.

In rešitev? Po mnenju avtorice ni dovolj, da spodbujamo študente k pogumnejšemu izražanju mnenj. Na univerzah samih je, da ustvarijo kulturo, ki bo cenila ideološko raznolikost, da se nehajo na nerazumne pobude študentov odrekati kontroverznim govornikom (obstajajo že celi seznami popolnoma neproblematičnih profesorjev, ki so bili na tak način odpovedani), da ukinejo restriktivne zakonike o govoru in “skupine za odziv na predsodke”, ki ideološki konflikt obravnavajo kot nekaj nenormalnega, itd.

Strinjanje z ideološkimi definicijami o “družbeni pravičnosti”  kot pogoj za vpis

Kot smo že pisali, ključnega krivca za to, da je prišlo do takšne sklepčnosti v mnenjih univerzitetnih upravnikov in drugih uslužbencev, prof. dr. Lyell Asher vidi v obupnih akademskih standardih in enoumni ideološkosti ameriških pedagoških fakultet – da so na tako slabem glasu upravičeno, so potrdile tudi mnoge študije. Za ponazoritev, kako hitro se akademska kultura v ZDA spreminja, je Asher izbral študijsko področje o pravičnosti.

Pred dobrim desetletjem, leta 2009, so bila predavanja profesorja s Harvarda Michaela Sandela o pravici pretvorjena v televizijsko serijo. Prebila so se na splet in s svojo mešanico predavanja in razprave o moralnih in družbenih problemih dosegla velikanski uspeh – še posebej v vzhodni Aziji, kjer so nekatere kitajske univerze denimo celo začele uvajati nove predmete na podlagi Sandelovega. Ključen ni bil toliko format predavanja kot dejstvo, da je bil predmet zvezdniškega profesorja z ene najboljših univerz na svetu naenkrat prosto dostopen vsem.

Če danes, desetletje kasneje, na kampusu slišite besedo pravičnost, se skoraj gotovo navezuje na “družbeno pravičnost”, pravi Asher, in to ne družbeno pravičnost v smislu intelektualne tradicije, akademskega pojma ali teme za razpravo (kot npr. v Sandelovih predavanjih). Ne – danes družbena pravičnost pomeni nekaj, pri čemer ni več vprašanj, ki bi morala biti odgovorjena, ampak nekaj, v čemer se moramo izvežbati – oz. nas morajo t. i. eksperti v družbeni pravičnosti na podoben način, kot bi nas učili pripravljanja sestankov na Zoomu.

“Predispozicija za družbeno pravičnost” – z drugimi besedami: strinjanje z določenimi ideološkimi definicijami – je v mnogih šolah za učitelje celo pogoj za vpis. Nič čudnega torej, da ima vse skupaj prosto pot v ameriško visoko šolstvo in družbo kot celoto.

Svet progresivcev, kot profesor Asher ponazori z esejem ene izmed njih, deli ljudi na tiste, ki družbeno pravičnost prakticirajo, in tiste, ki se ji upirajo – na tiste, ki so v družbeni pravičnosti pismeni, in tiste, ki se pismenosti upirajo. In kaj takšna pismenost pomeni? Najprej, da poznamo prenovljene definicije besed – npr. rasizma, ki ga lahko izvajajo le belci nad drugimi rasami, medtem ko denimo črnci rasistični ne morejo biti, saj jim umanjka “institucionalna moč”, ki predsodke spremeni v rasizem.

Takšna pismenost v “novoreku” našega sveta je naravnost iz Orwellovega romana 1984, opozarja Asher in se sprašuje, kaj je slabše: prepričanje, da “zatirane skupine” potrebujejo brezpogojno podporo in potrditev, predpostavka, da so vsi posamezniki iz teh skupin enakega mnenja, kot bi bili nekakšne čredne živali, ali pa morda tista najprivlačnejša reč pri “pismenosti v družbeni pravičnosti”: da namreč ne zahteva nobenega branja.

Za razliko od Sandelovega predmeta o pravičnosti tu ni nobene potrebe po branju Aristotela, Kanta ali npr. o genocidih, ki so jih v 20. stoletju izvajali prvaki družbene pravičnosti, kot so Lenin, Stalin ali Mao. Ne – “pismenost v družbeni pravičnosti”, kot jo zahteva današnja kultura, je dobesedno pretkano zakamuflirana nepismenost.

8 komentarjev

  1. To, kar se dogaja v Ameriki je izven polja zdrave pameti. Kot da bi se kdo norčeval iz ljudi in se šel z njimi socialne eksperimente, ki naj pokažejo, kako daleč se ljudje pustijo imeti za norca.

    Problem pa je, da se ti socialni eksperimenti oziroma ideološko pranje možganov v absurdnih smereh širi tudi v Evropo in tudi v Slovenijo.

    Tudi pri nas se gremo črkarske pravde o spolu besed, kot da imajo lahko besede biološki spol, in tudi pri nas se gremo uniseks stranišča in podobne ideološke konstrukte, ki zanikajo razlike med spoloma. Tudi pri nas skušamo narediti moške in ženske enake, ne enakopravne, čeprav nas je narava naredila različne, a kljub temu ali nemara prav zato kompatibilne.
    Tudi pri nas se širi ideologija LGTB+.
    Tudi pri nas se širijo ideje Antife, ki se zavzema za novo komunistično revolucijo.
    Navsezadnje je Slavoj Žižek, novodobni ameriški revolucionar, naše gore list.

    • Toda idejni in ideološki kaos, ki se poraja v Ameriki, ni slučajen. Gre za načrtno poneumljanje ljudi, za načrtno razvrednotenje vsega, kar konstituira družbo z namenom narediti idejno/ideološko povsem dezorientiranega in zmedenega človeka, ki ne bo več sam v stanju presojati, kaj je prav in kaj ni, kaj je koristno in kaj ni, kaj je smiselno in kaj ni, in bo kot tak ubogljiv objekt tistih, ki manipulirajo z ljudmi na globalni ravni…

      • Vzemimo kot primer načrtnega poneumljanja ljudi moške transseksualce, ki nastopajo v ženskih športnih discplinah.

        Nek transseksualec je v Ameriki skoraj ubil žensko nasprotnico v boksarskem dvoboju. Ne zato, ker je tako dober, ampak zato, ker je moški in ima več mišic kot ženske.

        Transseksualci podirajo rekorde v različnih ženskih disciplinah – ker so moški. Toda nobeno nacionalno ali medanrodno športno združenje ne odločno zahteva prepoved nastopanja moških transseksualcev v ženskih discplinah. Ne protestirajo niti feministke, niti same ženske športnice, ki bi nastope, kjer bi bile soočene z moško konkurenco, lahko preprosto bojkotirale. Naj nastopajo transseksualci sami!

        Zakaj je tako? Zato, ker si nihče več ne upa razmišljati avtonomno po lastni presoji in politično korektno sledi temu, kar zahtevjo avtoritete.

        Drug primer: pandemija. Kljub temu, da so različni strokovnjaki z dolgoletnimi karierami in strokovnimi ter znanstvenimi referencami opozarjali na različna dejstva v zvezi s kovidom, kot na primer,
        – da to ni tako nevarna bolezen, kot je trdila uradna, stroka,
        – da je smrtnost nižja kot kažejo potvorjeni uradni rezultatati (kar je Velika Britanija celo priznala),
        – da obstajajo učinkovita zdravila za kovid,
        – da mRNA cepiva niso niti učinkovita niti varna itd. itn.
        sta uradna stroka in politika zatrli vsakršen disonanten glas, vsakršno strokovno in laično razpravo o pandemiji, ljudje pa so večinsko sklonili glavo in se podredili uradni narativi.

        Tretji primer: vojna v Ukrajini. Vsak nepristranski opazovalec lahko vidi dejstva, ki dokazujejo, da je bila ta vojna izzvana
        – s tridesetletnim širjenjem Nato držav proti mejam Rusije,
        – s postavljanjem vojaške infrastrukture v bližini meja Rusije,
        – z instaliranjem raket z jedrskimi konicami, uperjenimi proti Rusiji (ne proti Putinu!)
        – z izzivanjem Nata s preleti letal v neposredni bližini ruskega zračnega prostora in
        – konkretno v Ukrajini s pučem, ki ga je leta 2014 izvedla Amerika prek neonacističnih plačancev, ki je odnesel legalno in demokratično izvoljenega predsednika, namesto njega pa je Amerika postavila sebi lojalno marionetno vlado, ki je sprožila represalije zoper rusko prebivlastvo in državljansko vojno, ki še vedno traja… Samo v Donbasu je še pred vojno v osmih letih umrlo 14 tisoč ljudi.

        Uradna propaganda pa govori samo o poblaznelem Putinu, pri čemer je Zahod sprejel sankcije zoper Rusijo, ki ne bodo teple samo ruskega prebivlastva, ampak praktično ves svet.

        Toda malokdo na Zahodu si upa povzdigniti svoj glas in še tisti samotni glasovi so glas vpijočega v puščavi… Ampak, tudi ta glas se sliši …
        Ne nazadnje Zahod ni ves svet, Vzhod in globalni Jug pa vidita to, česar Zahod uradno noče in ne sme videti…

      • Kogar zanima, kako deluje cenzura oziroma blokiranje celega medija na youtube, naj si pogleda spodnji video, v katerem indijska TV Wion obrazloži blokado tega medija na youtubu, ker so objavili del govora ruskega zunanjega ministra Lavrova, pri čemer so isti govor objavile različne druge zahodne medijske hiše – brez posledic.

        Wion je bil sicer po sedmih dneh po številnih pritožbah deblokiran, toda Damoklejev meč jim še vedno visi nad glavo – tako kot tudi vsem drugim, ki niso dovolj pokorni Velikemu bratu…
        https://www.youtube.com/watch?v=WQ7vy2JxH0U&t=324s

      • Dodaten primer nategovanja ljudi: Bruslej se je z Bidenom dogovoril, da bo Amerika dobavljala Evropi utekočinjen plin, ki je seveda nekajkrat dražji od ruskega. Koliko, mislim da živ krst še ne ve.

        Evropa na bi potrebovala ca 15 milijard m3 plina letno, ena ladja pa ga lahko prepelje 266.000 m3. Izračun pokaže, da bi za prevoz te količine plina potrebovali ca 56.000 prevozov letno, se pravi ca 150 na dan.

        Vzemimo, da bi samo polovico plina uvozili iz Amerike, bi to dalo 75 prevozov čez Atlantik dnevno.
        Je to sploh izvedljivo? Kajti za pretovor utekočinjenega plina so potrebni posebni terminali, ki jih ni.
        Samo pridobitev dovoljenj za izgradnjo tovrstnih terminalov traja več let, prav tako gradnja. Se pravi, da če danes EU začne s pripravami za gradnjo teh terminaloov, bo do le-ti na voljo šele čez morda 5 do 10 in več let. In kolikšna bi bila cena tega plina? Mislim, da tega še nihče ne ve.

        Da bi z diplomacijo končali vojno v Ukrajini, to pač ne. Tudi če vsi crknemo od lakote, samo, da bo Rusija kaznovana.

        Leyenova, Biden, Stoltenberg, Janša … pejte se solit!

  2. Zakaj Amerika?
    Doma imamo dovolj Amerike!
    Dve leti razsajajo protesti.
    Protestniki so v glavnem študentje, univerzitetni profesorji in njihovi produkti.
    Normalnim državljanom, ki se ukvarjajo in ubadajo z vsakdanjimi rečmi in težavami še na misel ne pride, da bi tratili čas na protestih. Živijo vsakdanje življenje. So ljudstvo, pa tega ne povdarjajo.
    Na protestih pa so protestniki, ki odstopajo od normale in čutijo potrebo, da se pozivajo na to, da so ljudstvo.
    Imajo nenavadne manire in želje, ki odstopajo od normalnosti, vsaj za tiste, ki so ljudstvo, resnično ljudstvo. Zato pa protestniki morajo povdarjati da so ljudstvo, ker le tako menijo, da bodo pretentali pravo ljudstvo.
    Problem tega ljudstva pa so univerzitetni profesorji.
    Očitno jim ni dovolj, da poneumljejo svoje študente in iz njih ustvarjajo nezaposljivi škart, ki prej ali slej pristne na proračunskih jaslih. Njihove ambiciji so večje, dejansko se želijo znesti nad pravim ljudstvom in menijo, da so protesti tiste tribune iz katere bodo lahko poneumljale ljudstvo.
    Kljub vsemu, protesti kažejo, da je ljudstva malo. Niti za en trga ga ni.
    K sreči to kaže, da še nismo Amerika. Smo pa na najboljši poti, da postanemo, če tega ne bomo preprečili.
    Demokracija ima svoje meje. Če jih prekoračimo, preidemo v anarhijo, da pa se krog sklene, anarhiji sledi diktatura. Ta se nam lahko zgodi, če zmaga ljdstvo na kolesih.

  3. Kot v “starih dobrih časih” v Sovjetski zvezi. Čez kakšno desetletje se bo našel predsedniški kandidat, ki bo govoril o “glasnosti” in “perestrojki”. Kakšen nov Gorbačev in po tem kakšen nov Jelcin (občasno malce nažgan), ki bo s tanki napadel zabarikadirane woke kongresnike v Kongresu.
    Skratka, brez šale, Ameriki se je odpeljalo. Ni pomoči.

Komentiraj