Ste pismeni v "družbeni pravičnosti" in novoreku ameriških univerz?

Urban Šifrar
Univerza Columbia (New York, ZDA) Foto: depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK
V prešnjem članku na to temo smo pisali o ozadjih dogajanja na ameriških kampusih, kjer izobraževanje vse bolj nadomešča indoktrinacija: povzeli smo razlago prof. Asherja o tem, kako slabe so ameriške fakultete, ki vzgajajo učitelje in univerzitetne uslužbence, in pisali o njihovem zlatem pravilu, ki pravi, da ne šteje namen dejanja ali besede, ampak le njun vpliv oz. posledica.

S pomočjo takšne logike cenzura (točno določenih ljudi) dobiva vse večje mesto v ameriškem visokem šolstvu. Kako jo, konkretno, doživlja študentka z Univerze v Virginiji Emma Camp, ki je svojo izkušnjo popisala za NY Times?

“Pritajeni glasovi in nelagodni pogledi narekujejo toliko pogovorov na kampusu […] Na univerzo sem šla, da bi se učila od profesorjev in kolegov. Pričakovala sem okolje, ki podpira intelektualno različnost in ostro razhajanje. Namesto tega je bila moja izkušnja kolidža zaznamovana s strogim ideološkim konformizmom. Študentje vseh političnih prepričanj se držijo nazaj – v razrednih razpravah, prijateljskih pogovorih, na družabnih omrežjih –, da ne bi rekli tistega, kar zares mislimo.”

Campova poudari, da se ne boji – niti ostre – kritike, a ko se kritiziranje spremeni v javno sramotenje, se učenje s tem zaduši. V zapisu navaja tudi besede profesorjev, s katerimi je govorila in so opazili podobno dogajanje. Profesor sociologije Brad Wilcox je denimo prepričan, da za samocenzuro študentov stojita dva glavna razloga: prvič, ti se bojijo, da bi jih njihovi kolegi zato izpostavili na družabnih omrežjih, in drugič, prevladujoča sporočila, ki jih slišijo od fakultete, nadzornikov in uslužbencev, so progresivna – zato čutijo implicitni pritisk, sprejeti ta sporočila v pogovorih in debatah.

Takšno ozračje pa ne utesnjuje samo konservativcev – kot je Emmin kolega, ki pravi, da je večkrat neposredno lagal o svojih prepričanjih, da bi se izognil prepiru (včasih na zabavi, spet drugič na vaji zbora ali v razredu) –, ampak tudi progresivce, ki izrazijo nestrinjanje s politično korektnim mnenjem svojega profesorja ali koga drugega. Študija iz leta 2021, ki je vključevala 37.000 študentov s 159 kolidžev, je ugotovila, da se 80 % študentov občasno samo-cenzurira, 48 % pa se jih čuti nelagodno glede izražanja svojih mnenj o kontroverznih temah v učilnici.

In rešitev? Po mnenju avtorice ni dovolj, da spodbujamo študente k pogumnejšemu izražanju mnenj. Na univerzah samih je, da ustvarijo kulturo, ki bo cenila ideološko raznolikost, da se nehajo na nerazumne pobude študentov odrekati kontroverznim govornikom (obstajajo že celi seznami popolnoma neproblematičnih profesorjev, ki so bili na tak način odpovedani), da ukinejo restriktivne zakonike o govoru in “skupine za odziv na predsodke”, ki ideološki konflikt obravnavajo kot nekaj nenormalnega, itd.

Strinjanje z ideološkimi definicijami o "družbeni pravičnosti"  kot pogoj za vpis


Kot smo že pisali, ključnega krivca za to, da je prišlo do takšne sklepčnosti v mnenjih univerzitetnih upravnikov in drugih uslužbencev, prof. dr. Lyell Asher vidi v obupnih akademskih standardih in enoumni ideološkosti ameriških pedagoških fakultet – da so na tako slabem glasu upravičeno, so potrdile tudi mnoge študije. Za ponazoritev, kako hitro se akademska kultura v ZDA spreminja, je Asher izbral študijsko področje o pravičnosti.

Pred dobrim desetletjem, leta 2009, so bila predavanja profesorja s Harvarda Michaela Sandela o pravici pretvorjena v televizijsko serijo. Prebila so se na splet in s svojo mešanico predavanja in razprave o moralnih in družbenih problemih dosegla velikanski uspeh – še posebej v vzhodni Aziji, kjer so nekatere kitajske univerze denimo celo začele uvajati nove predmete na podlagi Sandelovega. Ključen ni bil toliko format predavanja kot dejstvo, da je bil predmet zvezdniškega profesorja z ene najboljših univerz na svetu naenkrat prosto dostopen vsem.

Če danes, desetletje kasneje, na kampusu slišite besedo pravičnost, se skoraj gotovo navezuje na “družbeno pravičnost”, pravi Asher, in to ne družbeno pravičnost v smislu intelektualne tradicije, akademskega pojma ali teme za razpravo (kot npr. v Sandelovih predavanjih). Ne – danes družbena pravičnost pomeni nekaj, pri čemer ni več vprašanj, ki bi morala biti odgovorjena, ampak nekaj, v čemer se moramo izvežbati – oz. nas morajo t. i. eksperti v družbeni pravičnosti na podoben način, kot bi nas učili pripravljanja sestankov na Zoomu.

“Predispozicija za družbeno pravičnost” – z drugimi besedami: strinjanje z določenimi ideološkimi definicijami – je v mnogih šolah za učitelje celo pogoj za vpis. Nič čudnega torej, da ima vse skupaj prosto pot v ameriško visoko šolstvo in družbo kot celoto.

Svet progresivcev, kot profesor Asher ponazori z esejem ene izmed njih, deli ljudi na tiste, ki družbeno pravičnost prakticirajo, in tiste, ki se ji upirajo – na tiste, ki so v družbeni pravičnosti pismeni, in tiste, ki se pismenosti upirajo. In kaj takšna pismenost pomeni? Najprej, da poznamo prenovljene definicije besed – npr. rasizma, ki ga lahko izvajajo le belci nad drugimi rasami, medtem ko denimo črnci rasistični ne morejo biti, saj jim umanjka “institucionalna moč”, ki predsodke spremeni v rasizem.

Takšna pismenost v “novoreku” našega sveta je naravnost iz Orwellovega romana 1984, opozarja Asher in se sprašuje, kaj je slabše: prepričanje, da “zatirane skupine” potrebujejo brezpogojno podporo in potrditev, predpostavka, da so vsi posamezniki iz teh skupin enakega mnenja, kot bi bili nekakšne čredne živali, ali pa morda tista najprivlačnejša reč pri “pismenosti v družbeni pravičnosti”: da namreč ne zahteva nobenega branja.

Za razliko od Sandelovega predmeta o pravičnosti tu ni nobene potrebe po branju Aristotela, Kanta ali npr. o genocidih, ki so jih v 20. stoletju izvajali prvaki družbene pravičnosti, kot so Lenin, Stalin ali Mao. Ne – “pismenost v družbeni pravičnosti”, kot jo zahteva današnja kultura, je dobesedno pretkano zakamuflirana nepismenost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Moralni propad Harvarda in ideologija prebujenja na univerzah
  • 01. 01. 2024
V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023