Starši, posvečate čas le z zadovoljevanju otrokovih potreb ali tudi iskanju otrokove duše?

Milan Knep
2

Kako res je, kar pravi avtor Knjige modrosti v današnjem prvem berilu, da namreč ‘težko najdemo (celo) tisto, kar imamo v rokah; saj komaj dojamemo, kar je na zemlji; naše misli so bojazljive, naše sodbe nestanovitne’ (prim. Mdr 9,13–16). Če niso vedno zanesljive niti čutne zaznave, koliko teže ‘pridemo na sled duševnim in še teže duhovnim rečem’ (prim. prav tam), nadaljuje Knjiga modrosti. To, da »telo tlači dušo,« kot smo še brali v istem berilu, marsikoga pripravi do tega, da se za dušo neha zanimati, saj ima, tako misli, že s telesom preveč skrbi in nadlog.

Na pragu moderne dobe, nekje sredi 18. stol., je v krogih intelektualcev po vsej Evropi prišlo do zgodovinskega preobrata, do preloma med esenco in eksistenco, med bistvom in bivanjem, med Resnico in življenjem; filozofija, psihologija in umetnost so se omejile le še na eksistenco, na preučevanje konkretnega življenja, tega, kako se počutimo; na opisovanje fenomenov, ki se dotikajo vsakdanjega življenja. Metafizika, kot iskanje Resnice, Boga, večnega temelja vsega; kot nauk od nadnaravnem, nadčutnem, tem, kar je zunaj izkušnje; kot nauk o biti, poslednjem, nespremenljivem, absolutnem, vzroku vseh vzrokov; metafizika kot takšna je prišla na slab glas; deležna je bila vse večjega podcenjevanja in tudi zaničevanja. Vprašanje: »Kaj je resnica?«, kot je Pilat navrgel Jezusu, se med intelektualno elito ni smelo več postavljati.

 Ali ni v ozadju predvsem namera tako imenovanega novodobnega subjekta, da si materialni svet s preučevanjem podredi in ga spremeni zgolj v sredstvo za dosego svojih ciljev?

Ali je res v skladu z našo najbolj osnovno potrebo, ki je potreba po celovitem umevanju življenja, da bit, bistvo, ontološko Resnico in Boga ignoriramo, ker naj bi bila pomembna le še neposredna bivanjska realnost? Ali ni morda res, da je do opuščanja metafizičnih vprašanj prišlo predvsem zato, ker Resnice oziroma Boga ne moremo spoznavati na enak način in z enako gotovostjo kot materialnih stvari? Ali ni v ozadju tudi namera tako imenovanega novodobnega subjekta, da si materialni svet s preučevanjem podredi in ga spremeni zgolj v sredstvo za dosego svojih ciljev? Boga, ki si ga ne moremo podvreči na enak način kot tvarnih stvari, pa pusti ob strani. S pozabo Boga tudi ni več aktualno iskanje Božje volje, kar je téma današnjega prvega berila, aktualno je le še iskanje človeške volje. Odslej naj se zgodi le še naša volja in ne več Božja, kot molimo v Očenašu.

Kdor zavrže zanimanje za esenco na račun eksistence, bo sčasoma opustil tudi celostno zanimanje za dušo, za človekov najbolj notranji svet. Posledično bo opustil tudi iskanje prostranstva duha svojega sozakonca in otroka; svoje notranje bistvo bo očistil metafizike in ga reduciral na psiho. Ne bo več govoril o duši, ker je duša »sedež« tako psihičnega kot duhovnega, ampak bo raje govoril o zavednem in nezavednem. Oboje, zavedno in ne zavedno, pa naredil za predmet preučevanja v svojih ambulantah, ki naj bi z izločitvijo duhovnega nadomestile vse, kar je skozi tisočletja spadala v sfero religioznega. Duhovno razsežnost duše bo torej zavestno in predrzno ignoriral, in to z vedno manj slabe vesti, saj ta ignoranca izvira iz predhodnega ignoriranja esence na račun eksistence.

Redukcija človeka zgolj na telo in psiho –, ta naj bi bila le še nekakšen podrazred fizičnega in biološkega –, je danes zaradi splošne poplitvenosti zelo razširjeno. Vsak dan več je ponudb za krepitev telesa in uravnavabje čustev, ponudbe za krepitev duha pa so redke, in še tiste, ki so, so pogosto sinkretistične, v kup znešeno paberkovanje najrazličnejših izročil in zdravilskih praks.

Papež: dajte prednost iskanju otrokove duše

Vsem, ki se zadovoljijo s temi poenostavitvami, je tuje in odveč slediti papežu Frančišku, ki starše spodbuja naj dajo iskanju otrokove duše prednost pred katerim koli posameznim vzgojnim posegom.

Prav na začetku šolskega leta je vprašanje, kje se začne vzgoja in kaj je zanjo bistveno, še posebej zaostreno. Napetost med biti in imeti, med iskanjem otrokove duše na eni strani in zadovoljevanjem otrokovih potreb na drugi, je v teh dneh na vrhuncu. Vnaprej je jasno, da bo skrb za količino, za množico drobnih stvari, ki jih otrok potrebuje, zmagala nad skrbjo za kakovost, za neubesedljivo skrivnost, ki jo predstavlja otrokova duša. In to kljub temu, da imate starši vseskozi pred očmi prav otrokovo dušo; kljub temu, da ste veliko bolj zaskrbljeni, če se v otrokovi glavi plete kaj vam nerazumljivega, kot če mu manjka ta ali ona stvar, ki si jo želi.

Poenostavljanje, v smislu redukcije vsega ne telo in na psiho, ki naj bi bila le še nekakšen podrazred fizičnega in biološkega, je danes zaradi splošne poplitvenosti zelo razširjeno.

Starši veste, kdaj je otroku tesno v duši, čeprav vam tega ne pove. Kako mu je, razpoznavate iz njegovih skopih besed, iz pogledov in drže telesa, iz sklonjenih ramen in povešenih oči, iz čudne brezvoljnosti in neberljivih odzivov na vaša vprašanja, zanj nadležna in nepotrebna. Svoje dvome vase otrok prenaša na vas, da nihče jasno ne ve, ne vi ne on,  ali ima motiv za učenje, ali ni vsega tega, kar na začetku šolskega leta napovedujejo učitelji, preveč, ali je okolje vrstnikov, s katerimi preživi velik del dneva, zanj nevarno in ponižujoče itd.

Od znotraj se vas dotika ves ta navzkrižen preplet otrokovih bremen, čeprav o vsem tem nič konkretnega ne reče. A ne molči, ker bi vas zavračal, ker bi vas ne prenašal, kot si mogoče mislite; ne govori nepovezano –, da iz tega, kar pove, ne razberete smisla –, ker bi se hotel od vas, ki ste njegovi starši, zavestno ograditi in se rešiti vaše nadležnosti, kot se nemara bojite. Skrivnosten je zato, ker nima dostopa do samega sebe, ker ne vidi ne začetka ne konca niti klopčiča, v katerega je zapleten.

Ob tem, kar teži otroka, pa imate straši še svoj seznam težav: službenih, denarnih, zakonskih … Z vsem tem otroka nočete obremenjevati, tako si vsaj želite. A tako kot gredo otrokova bremena skozi vaše misli, čustva in utrujeno telo, tako tudi vi vse, kar vas teži, prenašate na otroka, ki vidi vaše otožne poglede, sliši vaše vzdihe, ko daste vsem okoli sebe vedeti, da imate vsega čez glavo. Tako kot vi čutite otrokovo stisko, tudi on čuti vašo; celo do te mere, da težje prenaša vašo napetost in nemoč, kot tisto, kar mu nalaga šolski sistem, zasičen z eksperimenti in novostmi.

V dušo spustite kakovost

Kaj lahko tu sploh naredimo? Iz vsakdanjega ritma ne moremo izstopiti, kot to naredi marsikdo, ki se zanemari, izgubili službo in se znajde na socialnem obrobju. Iz vsakdanjega ritma tudi ne smemo izstopiti, saj Jezus vsem, ne le odraslim, ampak tudi otrokom, govori, naj vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za njim. Na vsakdanje izzive, otrokove, zakonske in službene, moramo odgovarjati; s talenti, ki so nam podarjeni, moramo trgovati. Neodzivnost in še manj neodgovornost, počasnost in lenobnost, niso rešitev.

Vse nas, tudi starše in otroke, nosi neprekinjen tok vznemirjenj in nalog; dražljaji pritiskajo z vseh strani. Nanje se odzivamo predvsem na dva načina: tako, da v duhu odgovornosti kar največ stvari kar najhitreje postorimo; in tako, da se izzivov otepamo, in to sproti, vsakega posebej, ker vsak posebej zaboli, zbega, razjezi. Na izzive včasih odreagiramo podobno kot udarjamo po nadležnih komarjih, ki nenadoma priletijo in nas pičijo. Takšna obramba pred mrčesom je, kot vsi vemo, neučinkovita, deluje le sistemska zaščita. A zanimivo, proti komarjem, pred njihovimi posameznimi piki, se znamo celostno zavarovati; na okna nadenemo komarnike, v vtičnice pa namestimo razne vložke. Tudi za zaščito pred naključnimi psihičnimi dražljaji, ki nas pikajo v dušo, kot nas pikajo komarji v telo, naj bi našli preventivno in celostno rešitev, da ne bomo zbegano obračali pogleda zdaj sem zdaj tja, da z jezika ne bodo uhajajo pikre in jezljive, otožne in zamerljive besede na vsakogar, ki bo slučajno prišel mimo.

Če naj najdemo pot do otrokove duše, da bi mu bili opora v samem središču njegove biti, in ne le opora pri posameznih potrebah, ki jih ima v šoli, v skrbi za higieno, prostočasne aktivnosti ipd., moramo kot starši najprej zase najti celovit odgovor; priti torej do takšnem stanja v lastni duši, da nas ne bo vsak posamezen neprijeten dražljaj iztiril, razjezil in postal vir malodušja.

Morda je najbolje, da povem, kako sam vzpostavljam stanje v duši, da nisem preveč odvisen od zunanjih dražljajev; da na vsak pik, ki me zadane, ne odreagiram stihijsko in malodušno. Svojo dušo skušam večkrat na dan napolniti s čisto kakovostjo, ne z množico prijetnih doživetij in informacij. Ta čista kakovost, ki ni merljiva, ki ni v množici posameznosti, je obnavljanje zaupanja, da lahko v mojem življenju tukaj in sedaj deluje Božja milost. Je izpodrivanje vsiljivega snovanja mojega uma, da bi vse niti življenja vzel v svoje roke, in vse, kar se mi dogaja, sam usmerjal in nadzoroval.

Gotovost v duši se mi obnavlja, ko mi milost vrača upanje, ko mi vera utrjuje zaupanje, da se lahko izvlečem s pomočjo Božje milosti. Nočem se izgubljati v dvomu, ali se bo to res zgodilo ali ne, ali se bo zgodilo ta hip ali naslednji dan. To so sami količinski vidiki, ki se ne morejo končati drugače kot z malodušjem. Nasprotje temu pa je upanje, da lahko od Boga pričakujem vse, kar zares potrebujem. Seveda pridejo dnevi, ko je moje zaupanje v delovanje milosti šibko. Temna stran v meni še vedno ohranja nekaj moči, da me obrača k sebi, namesto k Bogu, k svojim rešitvam in ne Božjim. A iz prepričanja želim biti na liniji sv. Pavla, ki je zase dejal: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

2 KOMENTARJI

  1. Dobro izhodišče. Temeljno povedano v naslovu, kaj uničuje to civilizacijo in verjetno vsako doslej izginulo ali vsaj razrušeno, ki jo včasih izkopavajo, a se nič ne naučijo, ker prevladajo razvajenci in požrešneži s nasilnimi geni. Hvala vam.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime