Starši in odrasli otroci: kako torej prerezati popkovino

Preteklo nedeljo smo se posvetili vprašanju odnosa med starši in njihovimi odraslimi otroki. Ugotovili smo, da starše nenehno skrbi, kako je z družinami njihovih otrok, s težavami, ki jih imajo v zakonu in pri vzgoji. Bojijo se, da bi naporna in negotova služba slabo vplivala na njihovo zdravje. Z otroki delijo negotovost stanovanjskega vprašanja, nizkih dohodkov ipd.

Rekli smo, da je takšna skrb staršev za njihove odrasle otroke nekaj običajnega in samoumevnega, izraz njihove starševske ljubezni. In če je to tako jasno, zakaj je potem v odnosih med starši in njihovimi odraslimi otroki toliko zadreg? Vprašanja se nismo lotili pod moralnim vidikom, da bi iskali krivca, ali so za konfliktne odnose bolj krivi starši ali otroci. Kajti moralne sodbe navadno nimajo drugega učinka, kot prelaganje krivde na drugega ter medsebojno obtoževanje in očitanje.

Problem smo hoteli predvsem razumeti, zato smo namesto moralne presoje podali psihološko in duhovno mrežo mehanizmov, s katerimi so prepleteni odnosi med starši in otroki. Med drugim smo se spraševali, zakaj tisto, kar imajo starši za izraz ljubezni do otrok, dobi obliko, ki ni lastna ljubezni, ampak izrazom prevelike zaskrbljenosti zanje.

Rešitev?

Če je bil preteklo nedeljo naš cilj kar najbolj jasno opisati strukturo zapletenega razmerja med starši in otroki, želimo danes poiskati izhod iz tega nezdravega razmerja, ki nas tako pogosto rani in jezi. Ali lahko starši nervozno zaskrbljenost, ki izhaja iz njihove ljubezni do otrok, tako preoblikujejo, da za otroke ne bo več moteča? Da bo torej otrok občutil, kako starši  prenašajo nanj predvsem svoj mir in ljubezen, ne pa vročičnih izrazov zaskrbljenosti, ki jih otrok seveda ne more in noče prenašati.

Tisočletne izkušnje kažejo, da je ta problem za mnoge starše nerešljiv. Starši, tako se zdi, ne morejo iz svoje kože. Kajti kar boli otroka, boli njih. Ali je potemtakem sploh možno, da starši svoje boleče zaskrbljenosti za otroka ne bi pokazali tako, da ga ne bi prizadeli? Ali je mogoče, da otroka ne bi bolelo, ker je solidaren z bolečino staršev zaradi njihove prevelike skrbi zanj, in zaradi občutka krivde, ker jih dela zaskrbljene; predvsem pa, da otroka ne bi jezilo, ker praviloma ni kriv, da so starši panični zaradi njega, ampak so prestrašeni tudi zato, ker ne znajo biti starši. Ali je trditev, da so starši panični, ker ne znajo biti starši, sploh točna? Ali ni morda celo krivična? Več kot očitno se vrtimo v začaranem krogu. Prav je, da si pred nadaljevanjem to priznamo.

Ali je mogoče ta krog razpreti, tako da bi se starši rešili paničnega strahu, kaj vse negativnega bi moglo doleteti njihove otroke? Ali lahko starši in otroci kdaj tako zaživijo svoje avtonomno življenje, da ne bi bili talci drug drugega; da bi se imeli radi, čutili drug drugega, in bi hkrati drug drugemu omogočali neodvisnost?

Tako kot za vsa naša eksistencialna vprašanja, imamo tudi pri iskanju rešitve za pričujočo problematiko na voljo dve poti. Prva je psihološka, druga pa psihološko-duhovna. Psihološki model nekateri strnejo v pojem čuječnost, ki je v razumskem premisleku o tem, kaj se nam dogaja, nadalje v iskanju stika s svojo notranjostjo ter v ozaveščanju čustev, volje in različnih notranjih vzgibov.

Čuječnost

Starši in otroci, ki čuječnosti ne prakticirajo, in ti so v večini, za vedno ostanejo čustveni ujetniki drug drugega. Z nemočjo, da bi zaživeli avtonomno, se enostavno sprijaznijo.

Starši in otroci, ki čuječnosti ne prakticirajo, in ti so v večini, za vedno ostanejo čustveni ujetniki drug drugega. Z nemočjo, da bi zaživeli avtonomno, se enostavno sprijaznijo.

Prakticiranje čuječnosti pa vodi starše v nekakšno ravnodušnost, ki je v njihovi racionalni odločitvi, da imajo pravico in dolžnost živeti svoje življenje, ker so prednostno odgovorni zase, otrokom pa dovolijo, da zaživijo svoje življenje. Sočutje do otrok je tu pod racionalnim nadzorom in v duhu spoštovanja individualnosti vsakega od vpletenih.

Čuječnost začarani krog v resnici razklene. S to držo dobimo dva avtonomna subjekta, starše in otroke. Toda čuječnost, ki je izpeljana iz liberalnega individualizma in antropocentrizma, dolgoročno vodi v odtujenost. Tega pa nočemo. Zaprti krog razmerja med starši in otroki moramo torej razkleniti na nek drug način. Priti moramo namreč do dveh koncev, ki se ne bosta več stikala na način, da bi se vsa čustvena in telesna energija nediferencirano in nekontrolirano prelivala iz enega konca do drugega in nazaj, od staršev k otrokom in od otrok nazaj k staršem, enkrat kot ljubezen, drugič kot strah in panika, tretjič kot bolečina in obtoževanje za povzročene bolečine, in nato kot poskus razbremenitve v obliki igre navidezne sproščenosti; v nadaljevanju pa kot potlačitev vsega bolečega in ponovne vrnitve v predhodno stanje itd.

Duhovni poklic

Naj na tem mestu tok misli prekinem in preidem k vprašanju duhovnih poklicev, za katere danes molimo. Psihološko najbolj zagonetno vprašanje duhovnih poklicev je prav razklenitev kroga med starši in kandidatom za duhovni poklic. Odločitev za duhovni poklic lahko zori le v ozračju prekinitve neodrešenega družinskega kroga. Vsak, ki hoče polno ponotranjiti duhovni poklic, mora zaživeti od matične družine neodvisno življenje, in to tako čustveno kot materialno, kar pa ni lahko; razlogov za to je več.

Za duhovnika je matična družina, pogosto, tudi potem ko se osamosvoji, še vedno najmočnejša čustvena in materialna zaslomba.

Za duhovnika je matična družina, pogosto, tudi potem ko se osamosvoji, še vedno najmočnejša čustvena in materialna zaslomba. Takšna osamosvojitev je torej samo navidezna. Še posebej močno lahko ostane duhovniški kandidat navezan na mamo, ko do prereza popkovine, zlasti čustvene, nikoli ne pride. V preteklosti smo verjetno preveč nekritično občudovali duhovnikovo ljubezen do matere. Njuna čustvena svetova se v odrasli dobi ne bi smela stikati, kot se stikata v nosečnosti in otroštvu. Nekega dne mora duhovniški kandidat tudi psihično zapustiti dom svojih staršev in zaživeti avtonomno življenje, zlasti do matere.

Družinski krog pa se žal večkrat ne razklene tudi zato, ker nekateri starši nikakor niso pripravljeni sprejeti otrokove odločitve za duhovni poklic, ker mislijo, da bo otrok s tem izgubljen zanje osebno, za njihove čustvene potrebe, izgubljen pa tudi kot »dinastični naslednik«.

Prvi, ki lahko delajo kaj zares odločilnega in zdravega za duhovne poklice, so torej predvsem starši.

Prerez popkovine

Vrnimo se nazaj, k vprašanju, zakaj je treba dovolj radikalno prerezati popkovino in kako je to mogoče storiti. Fizično rezanje je enostavno, čustveno pa za mnoge neuresničljivo. O tem, kdo so starši in kdo so otroci, predvsem pa, kaj je naloga staršev, nam izjemno jasno pripoveduje Kahlil Gibran v svoji knjigi Prerok. Tam piše:

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč.
Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.

Tudi to nedeljo nismo prišli do cilja, ki smo si ga zastavili. Še nekaj korakov nas loči do nekaterih temeljnih besedil Svetega pisma, ki nam lahko pomagajo umevati avtentično razmerje med starši in otroki. Kajti po besedah sv. Janeza iz današnjega evangelija je Gospod tisti, ki nam daje življenje. A ne le v večnosti, ampak že sedaj.