Starševstvo ni tujek, temveč poslanstvo, tudi proces osebne rasti (5. del o odnosu staršev do otrok)

Milan Knep
10

Niz premišljevanj o odnosu med starši in otroki, ki se jim posvečamo že peto nedeljo zapored, nas je preteklo nedeljo pripeljal do krsta. Rekli smo, da krst vključuje nekatere prvine starozaveznega obreda darovanja v templju. Ta predpis postave sta izpolnila tudi Jožef in Marija. Naš namen je, da iz elementov darovanja v templju in krstnega obreda izluščimo načela in smernice za takšen odnos med starši in otroki, ki bo bogatil in podpiral odnos med zakoncema, omogočal kar najbolj naraven in celovit razvoj otroka, vse družinske člane pa vodil po poti odrešenja.

Prejšnjo nedeljo smo prišli do točke, ko je otrok pri krstu darovan Kristusu, Kristus pa po Cerkvi vrača otroka staršem in botrom. S tem jim Kristus izkazuje zaupanje, da bodo odslej oni ljubili svojega otroka, kakor ga ljubi on ter mu posredovali spoznanje temeljnih resnic naše vere.

Kaj pomeni ljubiti otroka, kot ga ljubi Jezus Kristus? In še teže vprašanje, kako naj starši, ki so nepopolni, obljubo, dano pri krstu, sploh izpolnijo?

Začnimo z ugotovitvijo, da ima otrok v sebi neustavljivo željo in hrepenenje ter moč za iskanje odnosa in brezpogojne ljubezni ne glede ali mu starši takšen odnos in takšno ljubezen lahko nudijo ali ne. »Največjo in najhitrejšo možnost stika z otrokom imajo starši takoj ob rojstvu in v prvi polovici leta,«[1] pravijo psihologi. »A prav takrat, v najbolj zgodnjem obdobju otrokovega življenja, pride do najbolj odločujočih vplivov za nadaljnje življenje, saj so patološki in boleči odnosi za posameznika veliko bolj odločilni kot pozitivni ali spodbujajoči,« ugotavlja psihološka stroka.[2] »Če imajo otroci ob sebi odrasle, ki skrbijo za njihove telesne in čustvene potrebe, bodo v življenju laže osmislili tako pozitivne kot negativne izkušnje. Če pa odraščajo ob starših, ki jim ne morejo zagotoviti niti nujnih potreb, se njihovi možgani razvijejo z manj možnosti procesiranja življenjskih izkušenj. Ti otroci teže osmislijo življenjske dogodke, še posebej stresne, in so bolj občutljivi za psihične motnje, odvisnosti, depresijo itd.«[3]

Otrok, ki ima od vsega začetka željo in moč, da išče ljubezniv odnos s starši, staršem na nek način pride sam nasproti, da hrepenenje po odnosu, ki prežema tudi njih, po naravni poti tudi njim olajša izpolnitev obljube, da ga bodo ljubili, kot ga ljubi Jezus. Zapoved – ljubiti otroka brezpogojno – staršem ni tuja, zato jo razumejo, saj je oboje, moč za izpolnitev in občutek, kaj praktično pomeni, položeno v njihova srca. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč. Ni na nebu, da bi mogel reči: ‘Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli spolnjevati?’ /…/ Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« (5 Mz 30,11–14).

Starševstvo ni tujek, breme naloženo od zunaj, temveč najgloblja in najbolj naravna priložnost za trajno preobrazbo, ki je dana človeku.

Starševstvo kot Božji dar

Božjo besedo, ki nam oznanja, da so zapovedi oziroma obveze, ki jih starši sprejmejo pri krstu, zapisane v njihova srca, lahko dopolnimo z ugotovitvami psihologov, da starševstvo ni tujek, breme naloženo od zunaj, temveč najgloblja in najbolj naravna priložnost za trajno preobrazbo, ki je dana človeku. Starševstvo je milostni Božji dar, da lahko moški in ženska vstopita v proces osebne rasti, postaneta oče in mati, in tako ob vsakem otroku na novo in bolj poglobljeno odkrivata svoj izvirni vzorec starševstva. To je svetla stran očetovstva in materinstva.

Druga ali temna stran resničnosti pa so stiske staršev, ki se pojavijo že pred rojstvom otroka, predvsem pa takoj ob rojstvu, saj vsak novorojenček prinese nove naloge, dvome, skrbi in utrujenost. Ob tem pa nova vzhičenost in veselje nikoli ne izostaneta.

Starševstvo je poslanstvo, saj je vzajemno razvijanje očeta in matere ob otroku in otroka ob njiju. Starševstvo je zato več kot vzgoja, je najgloblja predanost življenju v družini ter nežno in rahločutno odzivanje na otrokove telesne in čustvene potrebe.[4]

Vez ljubezni

Pred štirinajstimi dnevi smo pojasnjevali, v čem je Jezusova zapoved ljubezni nova. Rekli smo, da je nemoč postave, o kateri je toliko govoril sv. Pavel, izhajala iz tega, ker je človek, simbolično rečeno, nemočno stal pred dvema tablama desetih zapovedi in seznamom z več sto predpisi, ter se zaradi svoje grešnosti in nepopolnosti vedno čutil krivega, nevrednega ljubezni in zato nesrečnega. V novi zapovedi pa človek ne gleda kamnitih tabel, predpisov in naredb, temveč osebo, obličje Jezusa Kristusa. On ga že s tem, da je, vabi v prijateljski odnos, da človek na Kristusovem obrazu prebere, kaj je ljubezen in razume, kako jo živeti. Na drugi strani pa človek, ki Kristusa gleda, ni sam s svojo grešnostjo, ampak je v njem po Svetem Duhu tudi Kristusova vstajenjska moč, da lahko to, kar umeva, vedno bolj vnaša v svoje življenje.

Med novo zapovedjo ljubezni ter ljubeznijo med starši in otroki, je analogija. Otrok za življenje ne potrebuje pravil in meja, ki jih starši enkrat za vselej postavijo, utemeljijo in se jih nato držijo. Otrok potrebuje očeta in mamo, torej osebo ob kateri bo nekako vnaprej občutil, da je ljubljen, sprejet in spoštovan, da lahko tej osebi ne glede na okoliščine brezpogojno zaupa. Meje, ki jih starši postavljajo otroku, naj potemtakem ne bodo »postava«, seznam navodil, zapovedi in omejitev, nekaj, kar starši sami izumijo ali se naučijo iz priročnikov za vzgojo. Meja, norma ali smerokaz za otroka naj bo oseba, torej način, kako oče in mati razumeta meje, ki sta jih ponotranjila in se jih sama držita v odnosu med njima. Otrok besede, ki mu postavljajo meje, presliši, v dušo pa preslika obnašanje tistega, ki mu izkazuje ljubezen. V prvi vrsti so to seveda starši.

Meje v obliki  zapovedi in prepovedi so značilne za razmerje med oblastjo in državljani. Omejitve pri vzgoji pa naj se posredujejo skozi odnos medsebojnega zaupanja in ljubezni, še bolj točno, posredujejo naj se skozi oči in roke staršev, ki ljubezen, navzočo v njihovem srcu, izražajo z ljubečim pogledom in objemom.

S tem se ni težko strinjati, teže je to uresničiti. Vrnimo se k obredu Jezusovega darovanja v templju. Pretekli dve nedelji smo povsem zadovoljivo osvetlili starozavezno darovanje prvorojencev v templju in prvine tega darovanja, ki so navzoče tudi v krstnem obredu. Nismo pa pojasnili obrednega očiščevanja, ki je bil sestavni del darovanja v templju. Evangelist Luka pripoveduje: »Ko so se dopolnili dnevi njenega (Marijinega) očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda« (Lk 2,22).

Lukove besede se nanašajo na tretjo Mojzesovo knjigo, ki določa namen očiščevanje še bolj natančno. »Ženska, ki spočne in rodi dečka, bo nečista sedem dni, kolikor časa je nečista ob svoji mesečni čišči. Osmi dan naj se obreže meso njegove prednje kožice. Potem naj mati ostane še triintrideset dni v krvi očiščevanja: nič svetega naj se ne dotika in naj ne hodi v svetišče, dokler se ne dopolnijo dnevi njenega očiščevanja« (3 Mz 12,2–4). V starodavnih religijah – judovstvu, hinduizmu, šintoizmu – je veljalo prepričanje, da porod povzroči začasno nečistost matere. Nečistost ne označuje moralne krivde, pač pa naj bi porod povzročil nečistost zato, ker ga spremlja nehotena izguba krvi, kar so ljudje od nekdaj čutili kot vznemirljivo skrivnost. Prepoved, da bi žena po porodu hodila v javnost, dokler se ji ne dopolnijo dnevi očiščevanja in se dotikala stvari, ki so veljale za nečiste, je bila dragocena zaščita žene in otroka pred infekcijami.

Cilj, h kateremu težijo krščanski starši, je, da bi izpolnili obljubo, dano pri krstu, da bi svojega otroka v Kristusu in po Njem vzgajali in ljubili, kot ga vzgaja in ljubil on sam.

Očiščevanje medčloveških odnosov

Jezus se glede očiščevanja posebej ne izreka, temveč postavlja temelj za novo razumevanje. Zunanji vidik očiščevanja, skrb za higieno in zdravje, prepusti človeku, avtonomiji zemeljskih stvarnosti, se pravi napredku civilizacijskih standardov. Sam pa se osredotoči na očiščevanje medčloveških odnosov in na uvajanje učencev v življenje iz nove zapovedi ljubezni. Temu je namenjen skoraj ves njegov poslovilni govor, kamor spada tudi velikoduhovniška molitev. Del te molitve smo slišali v današnjem evangeliju. V velikoduhovniški molitvi Jezus moli: »Sveti Oče, prosim /…/, da bi bili vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17, 20–21).

V preteklih nagovorih smo se trudili opisati, kako lepi in osrečujoči ter obenem zapleteni in boleči so odnosi med starši in otroki; in to od rojstva pa tudi potem, ko se osamosvojijo. Prav zato so ti odnosi potrebni nenehnega prečiščevanja. Cilj, h kateremu težijo krščanski starši, je, da bi izpolnili obljubo, dano pri krstu, da bi svojega otroka v Kristusu in po Njem vzgajali in ljubili, kot ga vzgaja in ljubil on sam.

Prihodnjič bomo začrtali duhovni prostor, v katerem naj oče in mati kot mož in žena predelujeta oziroma prečiščujeta nezavedne čustvene vsebine, misli, občutke in čutenja. Če namreč zakonca v vlogi staršev ne vstopita na pot predelave nezavednih vsebin v sebi, nikoli ne dojameta, zakaj otrokom svoje izraze ljubezni posredujeta z izrazi nervozne zaskrbljenosti in z zamenjavo vlog, ko otrok rešuje čustvene stiske staršev in ne obratno.

V tem prizadevanju bomo z Jezusom prosili, da bi nam Oče razodeval svoje ime, ‘da bo ljubezen, s katero nas ljubi, v nas in on v nas’ (prim. Jn 17,26).

[1]

Dr. Andreja Poljanec,Rahločutno starševstvo, Celjska Mohorjeva družba, 2015, str. 98–99
[2] Prim. prav tam
[3] Prim. prav tam
[4] Prim. prav tam, str. 11–13

10 KOMENTARJI

  1. in še en teoreticar blebeta o svoji najljubsi teoriji, kako svet deluje, in kdo kaj dela… in poizkuša vrinit svoje mitološko bitje v odnos starš – otrok..

    • Nevidni,vse bolj mi je jasno zakaj si “neviden” : če bi bil viden, bi bil “bumbar” !
      Že dolgo časa nazaj, se ni dalo prebrati tako dobrih tekstov na temo odnosa staršev do otrok.Milan Knep se je zelo potrudil in zelo dobro na poljuden način predstavil izjemno temo,ki se zelo tiče staršev,otrok,družin in družbe.Še kako pomembno je za družino,družbo in državo kakšen odnos bodo starši vzpostavljali do otrok.
      Uspešna družba,država “stoji” tudi na teh “odnosih”.
      Ti,Nevidni, si brezdvoma v šoku,kajti tvoj “svet” kaos,anarhija,razkroj,elitizem “v kaosu”,napuh,ošabnost,pohlep,materializem,ateizem se ne sklada s pametjo,duhovnostjo,urejenostjo,zdravo družbo,državo,demokracijo,urejenimi odnosi,mirom,enakopravnostjo,pravičnostjo,iskrenostjo..
      S svojo izbrano “strokovnostjo” napadaš tekst-vsebino,ki želi ljudem dobro in jih usmerja v boljše.Seveda, to ne gre tebi v “korist”. Tvoj cilj je povsem drugačen : bolj “glupi” kot so ljudje,lažje je z njimi manipulirati,jim lagati,”nategovati”,vladati.
      Nevidni,daj “pokaži” se !

      • ne, Nevidni, TEBI ni nič jasno in nisi sposoben nič dojet. Nimaš otrok, pa bi rad ljudi z otroki učil, kako naj vzgajamo. Zate so otroci froci in to vse pove o tebi.

      • “Nimaš otrok, pa bi rad ljudi z otroki učil, kako naj vzgajamo”

        no no.. ka mas kristalno kroglo, da kar takale bedarije pokas… ka pa ti ves kdo in kaj sm jst, in kolk otrok imam in kolk dolgega tiča?

        take ljudji kot si ti, ko s tako sigurnostjo blebetajo neumnosti najdes samo v religioznem svetu..

        in to, kar meni očitaš.. “Nimaš otrok, pa bi rad ljudi z otroki učil, kako naj vzgajamo.” ravno to so teli kleriki.. zakaj se njim ne pritožiš isto?

      • Ni treba nobene kristalne krogle. Si se sam izdal s svojimi posti. Mal jih preberi potem, ko jih napišes. Veliko povedo o tebi.

        In ja, res je, nimaš prav nobenega pametnega argumenta. stalno eno jamranje o bogcu in vernikih. A imaš slucajno kaj drugega za povedat, ali je tvoje zivljenje omejeno le na to ?

      • uf… še vedno blebetaš… ko narediš tako napako, kot si jo ti tlele naredu, je res boljš da si tiho..

        in ravno zato imamo stalno to debato o religiji. Nič se vas vernikov ne prime, jamrate stalno o svoji religiji, ne glede na dejstva. In ko vas redno dobimo na nelogičnih trditvah in bedarijah, vi preprosto zamenjate temo. Ponavadi se zacnete osredotocevat na sogovornika.. Kot ti tlele.

        religija je prvi človekov poizkus pojasnit, kako deluje naše okolje v katerem zivimo. In zato je tako slabo pojasnilo, posuto z napakami in bedarijami. In zato vas stalno malce podjebavamo. Da bi mogoce to dejstvo o religijah tudi vi verniki dojeli.

  2. Spet eno dobro razmišljanje gospoda KNEPA.

    Hvala, gospod Knep, da ste razložili to o očiščenju. Kajti spomnim se iz mojega otroštva, , kako je naš župnik pred (bil zelo tradicionalen) več kot 55 leti, v naši cerkvi pri krstnem kamnu blagoslovil mater, ki je mesec po porodu prišla v cerkev in se ustavila zadaj pri krstnem kamnu. Šele po blagoslovu župnika je šla naprej. Nisem takrat še prav razumela, kaj to pomeni. Rekli so mi, da je sedaj očiščena greha.

    Ko pa sem bila odrasla in postala mama, sem večkrat razmišljala, zakaj so včasih smatrali žensko po porodu za nečisto. Saj je vendar porod, ena sama daritev. Več kot 50 zadnjih let, so ta blagoslov porodnice opustili, ostal je samo krst.
    Prav zadovoljna sem, da je sedaj gospod Knep razložil, da to ne pomeni očiščenja greha, ampak telesa. Kajti tako za porodnico, kot otroka, je res najbolje, da so prvi mesec le doma.

    Nevidni, 9.6. ob 11,57
    Zelo površno prebiraš tekst, zato ga pač ne razumeš.

    Lepo je biti starš, čeprav je včasih težko. Toda vso skrb in ljubezen, ki jo v otroka vložimo, nam je v kasnejših letih povrnjena. Ljubezen vedno premaga vse težave.

  3. Iz Operanda so mi poslali tako lepo molitev in rada bi jo podelila z vami

    Gospod, moje otroke popolnoma izročam v tvoje varstvo in se odpovedujem svoji volji zanje. Naj se v njihovem življenju zgodi Tvoja volja!

    Ti si jih ustvaril, Oče, ne jaz. Ti jih poznaš bolje, kot jih poznam jaz. Globlje od mene čutiš njihov utrip srca in bolje od mene veš, kaj je dobro zanje.

    Vem, da ne morem iti povsod tja, kamor gredo oni, ampak vem, da Ti lahko. Prosim, varuj jih pred vsemi skušnjavami in stranpotmi, ki jih lahko oddalijo od njih samih in od Tebe.

    Oče, daj mi modrost, da jih bom znal/a dobro vzgajati. Zaupal si mi to pomembno nalogo, rad/a bi jo dokončal/a tako, kot si želiš Ti.

    Nakloni mi svojega miru in ljubezni. Tiste brezpogojne, ki je sam/a pogosto ne premorem. S to isto ljubeznijo želim ljubiti svoje otroke in vse druge ljudi, ki si mi jih poslal v življenje.

    Ljubim te in zaupam vate!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime