Srečen postni čas!

POSLUŠAJ ČLANEK
Srečen postni čas sem voščil sobratom in prijateljem. Požel sem začudene poglede in besede, češ kaj pa tebi ni jasno. Post je ja težko in temno obdobje, ki ga moramo obravnavati z vso resnostjo in zadržanostjo … Pa je res tako?

Kot vsak moderni človek se rad ukvarjam z mnogimi stvarmi. Le nečesa se malo bojim. Mogoče malo presenetljivo, ampak bojim se pretirane svobode. Po mojem mnenju si popolne svobode ne želi nihče na tem svetu. Sicer mnogo govorimo o svobodi, vendar, če si postavljen nekam sredi ničesar, sredi puščave, in ti nato rečejo, da si v celoti svoboden, samo da pa moraš sedaj zgraditi svoje življenje od temeljev naprej … to je zame strašljivo.

Kot ljudje smo družbena, družabna bitja. Celo v postnem času, med duhovnimi vajami v tišini, vedno smo v stiku z še nekom. Lahko sicer greš sam »v puščavo«, vendar je to težko in strašljivo, še posebej, ko se začneš kregati sam s seboj.
Lahko sicer greš  sam »v puščavo«, vendar je to težko in strašljivo, še posebej, ko se začneš kregati sam s seboj.

Torej prva stvar o postu, ki si jo lahko zapomnimo je, da post ni temačno obdobje. Post naj bi bil po samem bistvu napolnjen z veseljem, podobno kot Advent. Kot nas pri Adventu na koncu čaka Božič, tako nas pri Postu na koncu čaka še večja nagrada: Velika noč!

Kristjani smo tisti, ki živimo v upanju, ki živimo od upanja. Ne živimo zaradi denarja, prijateljev ali kolegov, ampak zaradi upanja. Upanje je tisto, s katerim si pomagamo: »No tole je bilo dobro, ampak naslednjič bo pa še boljše« ali »To ni za nikamor, polomija, vendar upamo, da se bodo stvari obrnile na bolje«. Zaradi vsega tega pogosto poslušamo o veri, ljubezni, samo upanje pa je tisto glavno gonilo, ki nam pomaga, da zjutraj vstanemo in damo dnevu novo priložnost. Upanje je enostavno dati ljudem, stvarem, času … novo priložnost.

Odpoved, sočutnost ...


Post je čas, ko naj bi se zaustavili v svojih vsakodnevnih življenjih, jih pregledali in se odpovedali določenim ustaljenim navadam. Kot otroci smo se odpovedovali najljubšim stvarem: sladkarijam, čokoladi, gledanju filmov, zabavi, računalniškim programom ... Čemu vse se lahko odpovem? Kot menihu in duhovniku bi si človek mislil, da v mojem življenju enostavno ni več ničesar, čemur bi se lahko odpovedal. A ni ravno tako. Prav vsak lahko v svojem življenju najde nekaj, čemur se bo odpovedal, kar ga bo pripeljalo bližje k cilju. Sočutje je posebna Božja vrlina. On je najbolj sočutno bitje, kar jih obstaja. V tem ga posnemajmo! V sočutnosti do soljudi, tistih, ki z nami delijo naša življenja, ki jih srečujemo bolj ali manj pogosto, s katerimi se razumemo ali ne. V ljubezni mu postajamo podobni.

On lahko samo ljubi. Ne more in ne zna sovražiti. Ne ve, kaj pomeni držati zamero. Čeprav se včasih v Stari Zavezi zdi, da to ni ravno tako, ko nekateri kljub vsej tej pozitivnosti izkusijo njegovo jezo. To je jeza, ki je rezultat njegovega skrajnega odnosa, odnosa ljubezni do človeštva, ki je v svoji svobodni volji marsikdaj šlo predaleč. Poglejmo primer očaka Abrahama, ki je namesto bratranca Lota barantal za rešitev Sodome in Gomore. Na nek način je izsiljeval Boga: »Ti si Bog, Ti moraš pomagati!«. Vsak človek lahko živi po svobodni volji in dela kar hoče. Samo Bog se mora držati svojih načel. Ne, to je nesmisel. On ljubi, On živi, On služi. V tem je naša podobnost! Kot ga je posnemal njegov sin Jezus Kristus pred dva tisoč leti, kot so ga kasneje posnemali svetniki: živeti v ljubezni z drugimi, z odprtimi srci in ne povzročati nesreče, skrbi in solza.

Spopadati se z našimi lastnimi negativnostmi, našimi napakami. Napake so tiste, na katerih se učimo in z njimi rastemo. Lekcije iz uspehov niso nikoli tako temeljite kot tiste iz neuspehov. A kaj to pomeni? Človeštvo učenja iz neuspehov ni znalo najbolje dojeti. Zato je Bog poslal svojega Sina, da je pokazal, kaj pomeni vzeti vso bolečino sveta na svoje rame. To je bilo njegovo največje darilo človeštvu: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!«. Po Njem smo videli, kaj to pomeni.

Pravi človek nikoli ne beži stran od bolečine, ampak jo sprejme in iz nje raste. To sicer ne pomeni, da moramo iskati bolečino kot kakšen nepoboljšljiv mazohist. Preizkušnje nas bodo že našle, kjerkoli že bomo. Še posebej puščavi, še posebej v postnem času … Vendar prav v tem postnem času, tukaj in zdaj se še bolj pripravimo na njih, na izzive, ki nam jih prinašajo. Da se znova spoprimemo z našimi temnimi platmi. Da za letošnjo Veliko noč podarimo našim bližnjim dve darili:

-naučimo se potrpežljivosti z drugimi

-naučimo se ljubiti na način kot ljubi Jezus

In če nam bo uspelo narediti to, bomo še sami deležni življenja iz vere, ljubezni in predvsem upanja.

Smo pripravljeni za to pot?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike