Srečen postni čas!

p. Jona Vene
7

Srečen postni čas sem voščil sobratom in prijateljem. Požel sem začudene poglede in besede, češ kaj pa tebi ni jasno. Post je ja težko in temno obdobje, ki ga moramo obravnavati z vso resnostjo in zadržanostjo … Pa je res tako?

Kot vsak moderni človek se rad ukvarjam z mnogimi stvarmi. Le nečesa se malo bojim. Mogoče malo presenetljivo, ampak bojim se pretirane svobode. Po mojem mnenju si popolne svobode ne želi nihče na tem svetu. Sicer mnogo govorimo o svobodi, vendar, če si postavljen nekam sredi ničesar, sredi puščave, in ti nato rečejo, da si v celoti svoboden, samo da pa moraš sedaj zgraditi svoje življenje od temeljev naprej … to je zame strašljivo.

Kot ljudje smo družbena, družabna bitja. Celo v postnem času, med duhovnimi vajami v tišini, vedno smo v stiku z še nekom. Lahko sicer greš sam »v puščavo«, vendar je to težko in strašljivo, še posebej, ko se začneš kregati sam s seboj.

Lahko sicer greš  sam »v puščavo«, vendar je to težko in strašljivo, še posebej, ko se začneš kregati sam s seboj.

Torej prva stvar o postu, ki si jo lahko zapomnimo je, da post ni temačno obdobje. Post naj bi bil po samem bistvu napolnjen z veseljem, podobno kot Advent. Kot nas pri Adventu na koncu čaka Božič, tako nas pri Postu na koncu čaka še večja nagrada: Velika noč!

Kristjani smo tisti, ki živimo v upanju, ki živimo od upanja. Ne živimo zaradi denarja, prijateljev ali kolegov, ampak zaradi upanja. Upanje je tisto, s katerim si pomagamo: »No tole je bilo dobro, ampak naslednjič bo pa še boljše« ali »To ni za nikamor, polomija, vendar upamo, da se bodo stvari obrnile na bolje«. Zaradi vsega tega pogosto poslušamo o veri, ljubezni, samo upanje pa je tisto glavno gonilo, ki nam pomaga, da zjutraj vstanemo in damo dnevu novo priložnost. Upanje je enostavno dati ljudem, stvarem, času … novo priložnost.

Odpoved, sočutnost …

Post je čas, ko naj bi se zaustavili v svojih vsakodnevnih življenjih, jih pregledali in se odpovedali določenim ustaljenim navadam. Kot otroci smo se odpovedovali najljubšim stvarem: sladkarijam, čokoladi, gledanju filmov, zabavi, računalniškim programom … Čemu vse se lahko odpovem? Kot menihu in duhovniku bi si človek mislil, da v mojem življenju enostavno ni več ničesar, čemur bi se lahko odpovedal. A ni ravno tako. Prav vsak lahko v svojem življenju najde nekaj, čemur se bo odpovedal, kar ga bo pripeljalo bližje k cilju. Sočutje je posebna Božja vrlina. On je najbolj sočutno bitje, kar jih obstaja. V tem ga posnemajmo! V sočutnosti do soljudi, tistih, ki z nami delijo naša življenja, ki jih srečujemo bolj ali manj pogosto, s katerimi se razumemo ali ne. V ljubezni mu postajamo podobni.

On lahko samo ljubi. Ne more in ne zna sovražiti. Ne ve, kaj pomeni držati zamero. Čeprav se včasih v Stari Zavezi zdi, da to ni ravno tako, ko nekateri kljub vsej tej pozitivnosti izkusijo njegovo jezo. To je jeza, ki je rezultat njegovega skrajnega odnosa, odnosa ljubezni do človeštva, ki je v svoji svobodni volji marsikdaj šlo predaleč. Poglejmo primer očaka Abrahama, ki je namesto bratranca Lota barantal za rešitev Sodome in Gomore. Na nek način je izsiljeval Boga: »Ti si Bog, Ti moraš pomagati!«. Vsak človek lahko živi po svobodni volji in dela kar hoče. Samo Bog se mora držati svojih načel. Ne, to je nesmisel. On ljubi, On živi, On služi. V tem je naša podobnost! Kot ga je posnemal njegov sin Jezus Kristus pred dva tisoč leti, kot so ga kasneje posnemali svetniki: živeti v ljubezni z drugimi, z odprtimi srci in ne povzročati nesreče, skrbi in solza.

Spopadati se z našimi lastnimi negativnostmi, našimi napakami. Napake so tiste, na katerih se učimo in z njimi rastemo. Lekcije iz uspehov niso nikoli tako temeljite kot tiste iz neuspehov. A kaj to pomeni? Človeštvo učenja iz neuspehov ni znalo najbolje dojeti. Zato je Bog poslal svojega Sina, da je pokazal, kaj pomeni vzeti vso bolečino sveta na svoje rame. To je bilo njegovo največje darilo človeštvu: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!«. Po Njem smo videli, kaj to pomeni.

Pravi človek nikoli ne beži stran od bolečine, ampak jo sprejme in iz nje raste. To sicer ne pomeni, da moramo iskati bolečino kot kakšen nepoboljšljiv mazohist. Preizkušnje nas bodo že našle, kjerkoli že bomo. Še posebej puščavi, še posebej v postnem času … Vendar prav v tem postnem času, tukaj in zdaj se še bolj pripravimo na njih, na izzive, ki nam jih prinašajo. Da se znova spoprimemo z našimi temnimi platmi. Da za letošnjo Veliko noč podarimo našim bližnjim dve darili:

-naučimo se potrpežljivosti z drugimi

-naučimo se ljubiti na način kot ljubi Jezus

In če nam bo uspelo narediti to, bomo še sami deležni življenja iz vere, ljubezni in predvsem upanja.

Smo pripravljeni za to pot?

7 KOMENTARJI

  1. Ja, lep prispevek !
    Je pa tudi lepo, če ljudje v postnem času več mislijo, več premišljujejo.
    In bi se kdaj vprašali, kdo pa je kriv, da imamo tak levi anarhični kaos v državi, ne bom navajal, kaj vse to v praksi pomeni in kaj je, kaj dejansko je.
    To bi vsi morali vedeti, vsi ki kaj berejo.
    Kdo je kriv, da imamo tako opozicijo, take nenormalne protinarodne , protislovenske stranke, kdo je kriv, da nas levičarji stalno žalijo ? Da ves čas ali lažejo ali pa žalijo. Imn ko so na oblasti KRADEJO ! Na oblasti pa so 80 % časa…Ali 95 % od leta 45 dalje, od leta 41 pa z brzostrelko….
    Žalijo nas in nas onemogočajo kot ljudi inkot družbo ( virus, ekonomija, razvoj ) v parlamentu, v MSM, na RTV, na omrežjih, zdaj celo po tujih medijih, kamor pošiljajo svoje zmazke. kdo je kriv ?
    Sem kriv jaz, ker ne grem na volitve ? Politika je svinjarija, je grozna, jaz sem tako vzvišen, da ne grem, me to ne zanima. Jaz sem sam pri sebi zelo dober, nikogar ne žalim in to je dovolj….Jaz vem, kako je…ja, malo morgen veste…
    malo poglejmo okoli sebe, kdo vse ne gre na volitve, ga “nič ne briga” ? So vsi pač isti, kajne ?
    ker meni kaj ni všeč, ker jaz drugače mislim, takih idiotov pa res ne bom volil….Jaz že vem…
    Ja, ljudje, kako kaj vaši sorodniki, družina, “znanci, sosedje in prijatelji” , ki so vsi tako fajn…tako prijazni, pa na kavo me povabijo, ja, pa o vremenu se fletno menimo….
    ja, kdo za vraga je potem izvolil vse te leve psihopate v državni zbor ?
    kdo je kriv da vlada ne more ustaviti epidemije, ker jo levi norci rušijo pri vsaki izrečeni črki, in z vsako izrečeno besedo na MSM in omrežjih ?
    Hm, jaz pa tega ne spremljam, gledam turške nadaljevanke in hojladri muziko…
    To me nič ne briga. Saj so vsi glih….
    Ljudje, postni čas je tudi zato, da mislimo, morda vsaj 10 minut n adan ! Bo šlo?
    In ko bo veliki četrtek, ni treba da s polnimi košarami letate iz trgovin, mislite raje…

    • LJUBLJANA
      Dober predlog ste dali.
      Če bomo ta postni čas DOBRO ZAZMISLILI, kaj je prav in kaj narobe, ga bomo še kako koristno UPORABILI.
      Tudi odločitev Kristjanov, da gredo na VOLITVE in volijo tiste, ki imajo KRŠČANSKE vrednote je zelo POMEMBNO.

      Sicer pa je p. Jona zelo dobro razložil, da je nujno, da se znamo ljudje tudi nečemu odpovedati.
      Pri tem spoznamo, da se lahko veselimo tudi malih stvari. Vsekakor moramo vedeti, da Postu sledi Velika noč, ki nam daje upanje, da DOBRO vedno zmaguje.

      Upajmo, da bo tako tudi v središču Ljubljane, kjer nam hočejo prikazati Nekulturo, kot moderno kulturo. Verjamem, da bo vendarle zmagala ZDRAVA KMEČKA PAMET – ZKP !

    • Premagali bomo tudi ta apartheid, ki nas lomi. Sanjam o dnevu, ko bomo Slovenci svoboden narod. Ko ne bo več prvorazrednih in drugorazrednih. Ko bomo vsi Slovenci spet brat bratu, kot v času karantanskih knezov.

      Smo v primežu močne ideologije, ki je klala in morila v dolgem 20. stoletju. Veliko ljudi je morilo in delalo zlo v njenem imenu. Celotne družine so padle pod njen urok. Potrebna bo velika notranja moč, da odpremo pot svobodi in svetlobi!

      Upajmo in delujmo, dragi bratje in sestre. Z besedo, s peresom z dejanji. Borimo se proti samopašnim menjalcem denarja. Proti ljudem, ki parazitirajo na naših žuljih. Jemljejo nam, da so lahko naši lastni rablji. Na naših žuljih širijo materialistično ideologijo smrti. Ubijajo otroke v maternici. Raznarodujejo hitreje, kot je to uspevalo Italijanskim fašistom. Polnijo nas z dekadentno umetnostjo. Laži in zavajanja širijo po svojih medijih. Ponižujejo Boga. Rušijo vrednoto družine in na njeno mesto postavljajo lažne idole.

      Toda moč resnice je na naši strani. Zatirani bomo vedno vstali. 1000 let smo se borili za lastno državo. Imamo jo. Razkomunistimo in zgradimo nam obljubljeno deželo, sanje vseh naših prednikov! Bodimo svetleče mesto na hribu! Dom ponosnih, zdravih in srečnih ljudi!

  2. Ljubljana, zelo razumem kaj ste hoteli povedati. Tudi mene “pohujšuje” ta indolenca pri ljudeh, ki živijo tako omejeno življenje in se dejansko in miselno gibljejo po enih in istih poteh.Ne vzamejo nobene knjige v roke, ne berejo časopisa, na TV pa šaltajo kanale in buljijo v nezahtevne programe.Prijateljstva ne gojijo, dovolj so jim stiki z ožjo družino.Sama bi znorela v tako zaprtem svetu! Šele na starost ugotavljam, koliko lepega sem doživela med ljudmi, ki so nas družili podobni interesi.Potovanja, umetnost, izleti, hribi, debatni večeri ob druženjih in izmenjavi mnenj in izkušenj. Ti ljudje so me oblikovali. Odkar imamo demokracijo imamo možnost angažirati se tudi ob ali v politiki. Imam čudovite stike z vsemi in ne gre drugače kot da dihamo z desnim krilom pljuč.Poznam njihove pretresljive družinske zgodbe, ki bi bile nekatere vredne, da jih zapiše vešče pero! Pa kdo bo to bral!?? Oh, kako potrebno bi bilo kaj prebrati, da bi vedeli kako je zgodovina tekla med običajnimi ljudmi v SFRJ!!…Koga to danes zanima!? Posameznike morda, a na splošno gre zanimanje mladih bolj na ozko s ciljem, dobra služba, denar.Nekdanje gimnazije so nas res široko izobraževale! Joj, kako navdušeni konzervativni volivci bi bili moji pokojni profesorji!Tudi če so poučevali naravoslovne predmete, so imeli vzorno humanistično izobrazbo.
    Lojalni so morali biti oblasti, da so preživeli.Za mnoge sem mislila, da niso hodili k maši, pa sem pozneje zvedela, da so se znašli tako, da so prisostvovali bogoslužju v drugem kraju.Redki pa so si drznili ob nedeljah v cerkev kar v mestu, pa bo kar bo!
    Tega si današnja mladina ne more niti predstavljati!
    Moj post ne bo razmišljanje! To počnem intenzivno iz dneva v dan.Razmišljam pa, da bi začela moliti za razsvetljenje poprečnega državljana, da bi se trudil iskati resnico in da bi ne podlegal manipulacijam!

  3. “da moramo iskati bolečino kot kakšen nepoboljšljiv mazohist”

    se lahko slepite s tem, ama.. mazohizem in posledično sadizem sta integralni del vaše religije. Bolj se trpi, večje je plačilo v nebesih, mar ne?

    primer sadizma:
    “There is something beautiful in seeing the poor accept their lot, to suffer it like Christ’s Passion,” Mother Teresa said. “The world gains much from their suffering.”

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime