Srečanje treh Slovenij, Višarje: “Koroški Slovenci ne ogrožamo Koroške, ampak ji dajemo večvrednostni pečat”

Štefan Kržišnik
9
Zbrani na 32. srečanju treh Slovenij pred cerkvijo na Višarjah (foto: Jernej Markelj)

Čar tradicionalnega romanja treh Slovenij, ki ga vsako prvo nedeljo v avgustu pripravljata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, je gotovo tudi v tem, da  poteka v čudovitem okolju kulturnih in naravnih biserov enega lepših koščkov slovenskega narodnega prostora – Svetih Višarij.

Obiskovalcem letos vreme ni bilo najbolj naklonjeno, tako kot tudi epidemiološka situacija ne, zato se je zbralo nekaj manj ljudi kot pretekla leta. A močnega duha srečanja Slovencev iz izseljenstva, zamejstva in matice to ni prav nič okrnilo.

Ob letošnjem praznovanju 100. obletnice koroškega plebiscita bi bilo srečanje težko tematsko kako drugače obarvano kot s spominom na ta prelomni trenutek slovenske zgodovine.

Organizatorji so zato v goste kot osrednjega predavatelja povabili mag. Janka Krištofa, koroškega duhovnika in predsednika Krščanske kulturne zveze, ter novega krškega (celovškega škofa), Jožeta Marketza. Žal so organizatorji udeležbo slednjega tik pred zdajci odpovedali.

Pred srečanjem treh Slovenij so potekali tridnevni Višarski dnevi mladih, na katerih je skupina mladih spoznavala lepote in kulturo Beneške Slovenije (foto: Jernej Markelj)

Veliko stvari, ki se jih danes lahko veselimo s koroškimi Slovenci

Ko dandanes, že globoko v 21. stoletju, pridejo skupaj Slovenci “treh Slovenij”, je pogovor pogosto obarvan s pesimističnimi toni, zlasti zaradi izginevanja slovenstva na narodnih mejah in v diaspori, pa tudi zaradi pešanja slovenske zavesti v državi Sloveniji.

Presenetljivo pa je tokratni govornik začel z obiljem optimizma. Nanizal je kar nekaj dogodkov v zadnjem času, ki je jih lahko veselimo skupaj s Slovenci na Koroškem: imenovanje slovenskega škofa v Celovcu, Jožeta Marketza, izboljšanje političnega ozračja, deželni glavar socialdemokrat Peter Kaiser, ki deluje pomirjevalno in združevalno, koroška Slovenka Olga Voglauer (Zeleni) v avstrijskem parlamentu, ki je uspela v koalicijsko pogodbo zapisati marsikatero zahtevo slovenske narodne skupnosti, upoštevanje slovenske narodne skupnosti pri pripravi obeleževanje 100-letnice plebiscita, visoke nagrade literatom Maji Haderlap, Florijanu Lipušu in Petru Handkeju.

Zgodovinska prizadevanja za spravo, uravnoteženost v slovenski politiki

Mag. Krištof pa s svojim pogledom ni zajel samo rodne Koroške, ampak tudi  širši slovenski prostor, pri čemer je posebej izpostavil vrnitev Narodnega doma v Trstu in spravna dejanja slovenskega predsednika Boruta Pahorja.

Izrazil je tudi zadovoljstvo z “dokaj posrečeno sestavo” nove slovenske vlade in njenim predsednikom Janezom Janšo, ki “uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost”, in veselje zaradi imenovanja dobre poznavalke problematike Slovencev po svetu dr. Helene Jaklitsch za ministrico za Slovence po svetu. 

Ministrica za Slovence po svetu dr. Helena Jaklitsch se je tudi udeležila srečanja in nagovorila zbrane (foto: Jernej Markelj)

“Sto let upora, obljub in prevar”

Osrednji del predavanja, ki ga je mag. Janko Krištof namenil pogledu v stoletje po koroškem plebiscitu, pa seveda ni mogel biti tako optimističen.

Mag. Krištof je spomnil na zloglasno napoved, ki jo je le mesec dni po koroškem plebiscitu izrekel koroški deželni namestnik Arthur Lemisch: Le eno dobo človeškega življenja imamo čas, da privedemo te zavedence nazaj h koroštvu!” Povsem drugačne besede kot mnoge obljube, ki jih je Slovencem dajala Avstrija pred glasovanjem.

Močan raznarodovalni pritisk, množične selitve Slovnecv v Jugoslavijo, naselitev sudetskih Nemcev, komaj 18 let po plebiscitu pa še Hitlerjev “Anschluss” s prepovedjo slovenske besede in izselitvijo številnih slovenksih družin – premalo se Slovenci danes zavedamo, kako sta samo dve desetletji po plebiscitu spremenili Koroško, ki je bila še v 19. stoletju tretjinsko slovenska.

Svoboda po vojni, a teža razdvojenosti in nemškonacionalni pritisk

Po drugi svetovni vojni se je večina izseljencev vrnila, a kmalu je prišlo do grenkega spoznanja, da nemškonacionalni in protislovenski duh ostajata. Dodatna teža, ki so jo morali Slovenci na Koroškem poslej nositi, pa je bila razdvojenost, je opozoril Krištof. Ker je s strani komunistične Jugoslavije podprta stran prevzela vse slovenske strukture, je bila desna opcija prisiljena ustvariti lastno strukturo.

Po odhodu zasedbenih sil so se nacionalistične sile spet strnile in dosegle ukinitev obveznega učenja slovenščine. A skoraj istočasno je bila ustanovljena Slovenska gimnazija, ki je ob podpori slovenskih dijaških domov dosegla zadostno število dijakov, ki iz leta v leto raste.

Mag. Janko Krištof med predavanjem (foto: Jernej Markelj)

Sedemdeseta leta: dvojezični napisi in nasilje Heimatdiensta

Sedemdeseta leta so bila na Koroškem zaznamovana z vprašanjem postavitve dvojezičnih krajevnih tabel. Sprva postavljeni napisi so klonili pod fizičnim pritiskom Heimatdiensta. A hkrati je rasla samozavest med Slovenci, tudi v mlajši generaciji. Posledica je bila ponovno demonstrativno postavljanje dvojezičnih napisov. V deželi je vladala močna napetost, ozračje nasilja.

Slovenci so si morali prav vsako stvar izboriti. A sadovi vztrajnih prizadevanj so se polagoma pokazali: Trgovska akademija, šola za gospodarske poklice, otroški vrtci, ljudska šolo v Celovcu, boljša medijska oskrba.

V teh letih je bila izrednega pomena vloga Cerkve: ko je v bilo v deželi najbolj napeto, se je na Koroškem leta 1972 »zgodila« sinoda. Česar niso zmogli drugje, so zmogli v Cerkvi: sinodalni sklepi so upoštevali slovenščino kot enakovreden jezik in ji dali vidno mesto.

Razpad komunizma, samostojna Slovenija

V 90. letih 20. stoletja se je tudi na Koroškem marsikaj spremenilo, a ostalo je tudi marsikaj težkega, je nadaljeval Janko Krištof. V deželi je vladal Haider, razdeljenost med Slovenci je ostajala. Vendarle pa je prišlo do kompromisne rešitve na področju krajevnih napisov, ki pa seveda ni zadovoljila vseh. Leta 2008 po nenadni smrti Haiderja pa so se politične razmere začele spreminjati in po nekaj letih se je odprlo novo poglavje korošpke politike.

A stoletje “upora, obljub, prevar” je imelo svoje posledice, slovenska narodna skupnost je bila dobesedno zdesetkana, saj je število padlo s približno 100.000 pripadnikov na približno 10.000, je zdogovinski pregled sklenil tokratni gost srečanja treh Slovenij.

Celoten program, vključno z mašo, je zaradi epidemije Covid-19 potekal pred cerkvijo (foto: Jernej Markelj)

“Povezujemo se še naprej in molimo za narodno spravo”

V nadaljevanju je mag. Janko Krištof podrobneje spregovoril o svoji življenjski zgodbi in svoji rodbini. Njegovo sorodstvo združuje v sebi izkušnjo vseh treh Slovenij (del sorodstva je po plebiscitu moral zapustiti rodno Koroško, del sorodstva pa po drugi svetovni vojni emigrirati v Severno Ameriko), kot tudi izkušnjo partizanstva in domobranstva.

Zato in pa tudi zaradi svojega duhovniškega poslanstva je s posebnim občutkom spregovoril o vprašanju slovenskega razkola in narodne sprave. Izrazil je razočaranje, da pogosto še danes ni obžalovanja nad storjenimi zločini s strani komunistov in partizanov ter vključevanja novih odkritij, dokazov in spoznanj – tudi med Slovenci na Koroškem.

“Živim sredi potomcev nekdanjih izseljencev, gestapovskih ujetnikov, kacetnikov, partizanov in njihovih sodelavcev. Z njimi se poznamo, družimo in z njimi se danes borimo za obstoj naše narodne skupnosti na Koroškem. In vendar se zavedam, da kritična osvetlitev tega dela naše zgodovine še izostaja,” je dejal mag. Janko Krištof, svoje predavanje pa sklenil z bolečo izkušnjo iz svoje dušnopastirske prakse in s srčnim pozivom k nadaljnjemu povezovanju in narodni spravi. (Zaključek predavanja si lahko preberete v spodnjem okvirčku.)

Katoličani smo vedno bili proti fašizmu, saj je fašizem protiverska ideologija. Prav tako protiverska ideologija kot sta nacionalni socializem in komunizem.

Če se danes ohranja tradicija slednjega, bi se moralo, ko se že toliko ve tudi o krivicah in grozodejstvih, ki so jih opravljali komunisti še dolga desetletja po vojni, govoriti tudi o tem. Kdor tega ne omeni, mu ne verjamem, da se bori proti krivici. Če te ženejo v smrt, če ti odvzamejo imetje in čast, je to vedno nasilje, ne glede, kdo ti to nasilje povzroča.

Sobrat duhovnik mi je pripovedoval, da je v župniji imel starejšega moža, ki je silno sovražil vse, kar je slovenskega in si je zato hotel pred smrtjo zagotoviti, da pri njegovem pogrebu ne bo nobene slovenske besede. Po njegovi smrti mu je hčerka pripovedovala, da je njen oče kot otrok bil priča, kako so partizani posilili njegovo mamo. Da, tudi pri nas na Koroškem so partizani že med vojno in po njej  izvajali neprimerno  nasilje ter pobijali posameznike in družine in si s tem naprtili krivdo. Kaj se je godilo v kapelških grapah, še nekateri vedo in tudi zakaj je sovraštvo do Slovencev na Djekšah tako veliko.

Gospod Aleš Zechner, župnik v Železni Kapli, je vedel za veliko stvari in je med vojno in po vojni delal za spravo. Pokopaval je žrtve nacistov in žrtve partizanov. On je večkrat pri dekanijskih konferencah zavzdihnil: “Ko bi vi vedeli, koliko gorja so med in po vojni naši ljudje storili našim ljudem. Molimo za mir, spravo in odpuščanje.”

Tudi sam, kadar sem v Ljubljani, grem na Rožmanov grob in tam molim za narodno spravo. Naj svoj delež doprinese tudi to vsakoletno srečanje treh Slovenij na Višarjah, ki ima svoje korenine v dejavnosti vélikega Lamberta Ehrlicha, mučenca. Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda.

Pri maši je pel oktet Fantje z vasi, kulturni program po maši pa je zaradi slabega vremena odpadel (foto: Jernej Markelj)

9 KOMENTARJI

  1. Le o koroških Slovencih je bilo govora, kaj pa Primorci, ki so toooliko pretrpeli pod fašizmom in kasneje še pod komunizmom, da se slednjega še sami ne zavedajo.

    Sicer pa položaj Slovencev na Koroškem in v Italiji ni tako težak in slab, kot so nam ga vseskozi želeli prikazovati.

    Bojte se dneva, ki ni več daleč, ko bomo Slovenci v matični domovini imeli manj narodnostnih pravic kot jih imata slovenski manjšini v Avstriji in v Italiji.

    Pred desetletji sem v neki trgovini v Gorici vprašal, če govorijo slovensko. Govorimo, govorimo, se je odrezala starejša prodajalka, in še dlje se bomo pogovarjali v slovenščini kot vi na jugoslovanski strani meje.

    Takrat se mi je zdel njen odgovor aboten, danes pa ugotavljam, da se njena vizija uresničuje.

    • Res je.
      Ko se sprehajam po Ljubljani, predvsem po Plečnikovi TRŽNICI, je slišati ljudi, ki “kofetkajo” in govorijo v Srbohrvaščini še več, kot v SLOVENŠČINI.
      To je napredoval predvsem v času, ko županuje Jankovič. Kajti OBČINSKE lokale je dajal v poslovni najem (z kakšno najemnino?) predvsem svoji “brači”.

      Tudi mestni REDARJI – so le v manjšini Slovenci, ampak spet rođaki Jankoviča.

      Gospa v Italijanski Gorici je imela prav.

  2. Gospod Kržišnik, lepo ste nam predstavili Svete Višarje in povezavo SLOVENCEV, ki živijo v treh državah in se vsi radi zatekamo k Mariji na Sv. Višarje.

    Na tej višini in krasni poziciji v Visokogorju, je poleg lepe CERKVE še krasen razgled in človek dobi občutek, da je že čisto BLIZU NEBES.

  3. Za mag. Janka Krištofa Lambert Erlich mučenec, kako pa dr.Jože Pirjevec v svoji novi knjigi…!? Zgodovino delamo ljudje. Kaj berem? Komu zaupam? Kdo me prepriča? Kako se odločam? Kaj je moj življenjski credo? Bomo zmogli živeti prijazno 21.stoletje, ki bo nekoč zgodovina!? Višarska Mati božja – prosi za nas!

    • Odkar je Giuseppe Perazzi Lamberta Ehrlicha ponovno obsodil na smrt in odkar ponovno čakamo le še na njegovo ponovno justifikacijo, se je nevarno pogovarjati o tem gospodu, sicer ga bo Jože Pirjevec pred izvršitvijo smrtne obsodbe po njihovi nekdanji navadi še mučil.

      Niti Višarska Mati božja mu ne bo mogla pomagati!

  4. Komunisti so ideološko kar napreej v revoluciji. To je treba vedeti in s tem računati in ne se zanašati, da bodo kdaj spravljivi, ker imajo namen to nadaljevati v takih ali drugačnih nasilnih oblikah. Mogoče “živeti drug ob drugem…” Dokler obstaja ta ideologija, ne računati na ljudi, ki ji pripadajo in zagovarjajo krvavo revolucijo kot nujno vrednoto. Partizane so imeliob koncu vojne za norca, da jih bodo drugi pobili, če jih ne prehitijo…itd. Kdo bi jih pobil? Tisti ujetniki, privezani z žico, lačni, zaprti po raznih taboriščih, mučeni, pobegli posamezniki, ki so ušli tej kalvariji, ki se je lahko končala le s semrtjo. Tega niso počeli niti nacisti, niti fašisti- naši-našim in drugim.
    Danes jim je ta narod odkrito v napotje, takrat pa so ga uničevali v imenu osvoboditve in ta je kmalu prišla in začela klanje, vzgojo rdečih janičarjev v šolah, po zaporih, na Golem otoku, v podjetjih, zlasti med državnimi kadri in vzgojitelji, novinrji…
    Je čudno, da imamo, kar imamo in še vedno beg v izolacijo ali drugam v mesto, v tujino, v neprepoznavnost, kajti udba je kar naprej za petami, s strahom so dosegli razčlovečenje, sodelovanje, samocenzuro v življenju besedi, v javnosti, službi in celo v mnogih primerih med duhovniki, ki pa so jih imeli za norca, kolikor so mogli.
    Drugo pa je biti levičar – socialdemokrat. levičar liberalec…

    Treba pa je delati na spravi z vsemi ostalimi, ker je to mogoče.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime