Spremljamo izhodno strategijo ZDA iz neposrednih konfliktov na Bližnjem vzhodu, ne tretje svetovne vojne.

Po odstranitvi iranskega generala Kasema Solejmanija, vodje elitne enote iranske revolucionarne garde al Kuds in tretjega človeka Irana, in uspešni širši akciji, v kateri so Američani aretirali nekaj deset vodilnih članov različnih pro-iranskih milic v Iraku, je Iran napovedoval povračilne ukrepe.

Poteza, ki je stresla politično razumevanje situacije do temeljev. Stresla predvsem zato, ker je šlo za nepredvideno potezo. Za potezo, ki je nihče do sedaj ni želel tvegati, čeprav je ena izmed bolj logičnih. Solejmani je operativno vodil celotno asimetrično vojskovanje in teroristične dejavnosti, ki jih je Iran podpiral v regiji ter širše. "Odrezati" tako glavo v sozvočju še z drugimi aretacijami kaže na določeno strategijo.

Kar je ključni element pri razumevanju nastale situacije. Mediji, sploh tisti v ZDA pod demokratskim vplivom, si želijo prikazati, da je šlo za neko muho predsednika Trumpa, ki je skoraj po stripovsko neko noč zlezel iz postelje ter se igral z nekim rdečim gumbom ter sprožil raketni napad na Solejmanija. Resnica pa ne bi morala biti dlje od tega. Taka dejanja, pod vsakršnim predsednikom, so stvar dolgotrajnega mukotrpnega načrtovanja, zbiranja informacij, preigravanja scenarijev in priprave nadomestnih, rezervnih načrtov.

Dejstvo je, da sta tako Afganistan kot Irak izven realnega nadzora ZDA. Izvoz demokracije preko puškine cevi in pričakovanje, da se bo vse spremenilo čez noč, je norost. Čeprav si Američani vedno znova verjamejo, da jim bo uspelo spremeniti "narodov značaj". Še naši komunisti so za to potrebovali orodja etničnega čiščenja in desetletja prevzgoje. ZDA teh orodij nima na razpolago in vsako državo, ki jo vojaško zasede, mora prej kot slej zapustiti.

Umik iz Sirije, kjer je bila situacija izgubljena, je bil prvi korak. Območje so si razdelili Turki, Rusi in Sirci. Saj politični vakuum ne obstoji. Irak je bil očitni naslednji korak, sploh glede na uspešno asimetrično vojskovanje pro-iranskih organizacij v Iraku v zadnjih letih, kjer bo očitno politični vakuum nadomestil Iran. Vendar za to je potreben izgovor, ki taktični umik predstavi kot nujnost. In atentat tretjega človeka sovražne države služi za odlično pokritje.

Zanimivo, zadnja merjenja javnega mnenja v ZDA pravijo, da 40 % Američanov podpira odstranitev Solejmanija.

Obenem pa lahko Trump izkoristi situacijo za domače boje. Mobilizacija lastnih podpornikov proti vedno bolj napadalnim demokratom in "prodaja" zgodbe o uspešni vrnitvi vojakov domov. Zanimivo, zadnja merjenja javnega mnenja v ZDA pravijo, da 40 % Američanov podpira odstranitev Solejmanija. Pri tem, da se jih skoraj 70 % zaveda, da je zato Iran postal bolj nevaren in da je nevarnost terorističnih napadov večja.

Od napovedanih povračilnih ukrepov v nekaj dneh (še) ni bilo nič razen predstave za javnost. Ajatola z nekaj raketami, ki so vsakomesečni pojav v tem delu države in z lažnimi posnetku uspešnih eksplozij na državni televiziji, predvsem konsolidira lasten narod in državo, saj je tak udarec težko pogoltniti. Obenem pa so se iranski voditelji vedno izkazali za pragmatike. Zavedajo se, da pri obubožani ekonomiji, zastareli vojski in številčni šibkosti nimajo možnosti za konvencionalno vojskovanje proti ZDA. Lahko pa najprej politično še bolj konsolidirajo svojo moč in počakajo na pravo priložnost, da preko svojega vpliva na razne teroristične organizacije realizirajo kakšen bolj odmeven napad v ZDA ali Evropi.

Edina vojna, ki se trenutno bije, je informacijska vojna. Prepričevanje lastnih. Na obeh straneh. V tej luči lahko tudi ocenjujemo govor predsednika Trumpa, ki je napovedal, da se Iran umirja. Rezultat tega je bil vsaj ekonomski, saj se je cena nafte stabilizirala, brez bistvenega padca. Podobno zlato. To pa je za Trumpa ključno, saj če želi zmagati volitve, ne sme dovoliti padca življenjskega standarda srednjemu sloju v Ameriki.

Edina vojna, ki se trenutno bije, je informacijska vojna. Prepričevanje lastnih. Na obeh straneh.

Medijskih izjav in različnih napovedi bo še kar nekaj preden bomo prešli v pat pozicijo nekakšne hladne vojne, kjer bo bojišče Irak in Afganistan. O potezah take situacije vidimo tudi indice v nameščanju strateških bombnikov v relativno bližino Irana ter določene druge premike ameriške vojske. Borile pa se bodo različne organizacije, ki jih bo na eni strani podpirala Amerika in na drugi Iran. V bistvu se vračamo na izhodišče, na stanje izpred nekaj desetletij.

Atentat na Solejmanija in druge voditelje je bila nevarna igra kupovanja miru za vsaj nekaj mesecev, da se Iran in njegovo omrežje ponovno vzpostavita ter mobilizirata do te mere, da bodo lahko načrtovali in izvedli konkretne teroristične napade. Vendar to je bilo neizogibno v vsakem primeru. Obenem pa je omogočilo ZDA, da se strateško konsolidira v državi in po potrebi umakne v celoti iz države.

Tako kot je očitno neizogibno, da Evropska unija spet caplja za situacijo, namesto da bi prevzela nekaj pobude. To premišljanje z umikanjem vojakov pa tudi ne kaže na bolj koherentno situacijo v NATU. In morda ravno zato mora Evropska unija resno začeti razmišljati o bolj poenoteni diplomatski drži ter bolj učinkovitih dejanjih in potezah. V situaciji, v kakršni je, bi se lahko postavila v vlogo mediatorja in tudi bolje zaščitila svoje interese. Saj to, da te ni za mizo, namreč še ne pomeni, da ne odločajo o tebi.