Spremembe v Cerkvi in državi

Med čakanjem na volitve, ki bodo prinesle spremembe, je do velike spremembe prišlo v vrhu Cerkve na Slovenskem. Čeprav so škofje samo izbrali svojega novega predstavnika, predsednika škofovske konference, pa je to znak novih časov, ki so se začeli z lanskima imenovanjema novega celjskega in novomeškega škofa. Za nekatere poznavalce je novi predsednik rahlo presenečenje, saj so napovedovali, da se bo moral ljubljanski nadškof Zore posloviti. Razlog naj bi bil, da od svojega nastopa ni naredil dovolj na področju finančne transparentnosti, spolnih zlorab in korupcije. Iniciativa Dovolj.je je to jasno pokazala s črnimi baloni, ki so jih demonstranti držali v rokah pred predsedniško palačo med podelitvijo državnega priznanja kardinalu Francu Rodetu. Do zamenjave nadškofa Zoreta, frančiškana, tako sicer ni prišlo, se pa je glasovalna večina nagnila v prid novih škofov. Ekspresivno se lahko izrazimo, da so frančiškovci postali močnejši od rodetovcev. Doslej je delo škofovske konference v veliki meri usmerjal njen tajnik, frančiškan Tadej Strehovec, ki predstavlja močno oporo »old boysov« v bližini ljubljanske škofijske kurije. Če bo tudi on dobil naslednika, bo to znak, da so se škofje odločili za spremembe. Ekspresivno se lahko izrazimo, da bodo takrat frančiškovci postali močnejši od frančiškanov.

Stare sile se z novim seveda ne bodo sprijaznile, pa če si novi škofje to še tako želijo. Zato je zamenjava predsednika škofov samo začetek daljšega procesa. Končal pa se bo, ko bo s strani škofov prišlo do objave dokumenta, v katerem bodo priznali napake in zločine nekaterih klerikov. Tako kot v nekaterih drugih državah oziroma v nekaterih tujih škofovskih konferencah. Duh papeža Frančiška je tako po tolikih letih končno le zavel tudi pod Triglavom. Očiščenje pa ne bo koristno samo za žrtve in laike, ampak v prvi vrsti za mnoge preproste župnike, ki svoje življenje nesebično razdajajo za ljudi in za narod. Na njih namreč stoji Cerkev na Slovenskem že več kot tisoč let.

Povsem enako se obnašajo tudi stare sile v politiki. Čeprav so izgubile oblast, se na vse pretege trudijo, da bi se vrnile na čelo države. Celo z negativno predvolilno propagando, kar je bilo doslej za Slovenijo nepredstavljivo in se je doslej vedno izkazalo kot kontraproduktivno. Socialdemokrate očitno grabi panika, da so na svoje plakate naslikali – Janeza Janšo. Vsa štiri leta od zadnjih volitev se ukvarjajo samo z njim. Tudi ko so bili na oblasti, so govorili samo o Janši. In danes, ko ljudje pričakujejo alternativo aktualni vladi, SD kolektivno z vsemi levičarskimi strankami poudarja samo eno točko svojega programa: da so proti Janši.

Vse, kar so uspeli levičarji, menda šele zaradi navodil Milana Kučana, po napadu Rusije do danes spremeniti, je, da so začeli svoje rusofilstvo malce skrivati.

Janez Janša pa se je na drugi strani spet izkazal kot veliki strateg. Takoj po začetku invazije je predlagal zaprtje neba nad Ukrajino in njeno hitro včlanitev v EU, kar so podprli mnogi evropski politiki, čeprav v tem trenutku ne gre za realno opcijo. Zdaj pa se je, na presenečenje vsega sveta, skupaj s poljskim in češkim premierjem, odpravil v oblegani Kijev. Čeprav nihče ne dvomi, da bo premier s tem pridobil nekaj političnih točk, pa mu hkrati nihče ne more oporekati, da je tvegal življenje in izkazal izjemno podporo napadeni Ukrajini. Tudi država Slovenija bi težko dobila boljšo svetovno promocijo, kot je obisk slovenskega premierja v prestolnici napadene Ukrajine.

Seveda bodo glavni mediji skušali dogodek postaviti čim bolj na rob. A ljudje niso tako neumni, da bodo to kupili. Zna se zgoditi, da se bo prav zaradi vojne v Ukrajini volilna zmaga nasmehnila vladni koaliciji. V marcu, mesecu vojne, imenovanem po rimskemu bogu vojne Marsu, namaškarani umetniki in kričeči politiki na ulici pač niso več aktualni. Pust je namreč minil.