Spregledan junak slovenskega naroda: koliko poznate Rudolfa Maistra?

Andreja Barat
2
V Ljutomeru je park posvečen generalu Rudolfu Maistru. Tamkajšnji kip ponazarja tudi njegovo intelektualno in umetniško plat.

Danes je državni praznik – dan Rudolfa Maistra.

Gre za enega največjih sinov slovenskega naroda. Njegova izjemna vloga pa je priznana le deloma, saj s svojo pokončnostjo in odločnostjo ni le iztrgal velik del Štajerske in Koroške iz nemških rok, pač pa tudi nastavil ogledalo vsem veljakom z mehkimi hrbtenicami in preračunljivim srcem.

Takih pa v politiki vseh obdobjih običajno kar mrgoli.

Raje od dima počrnele ruševine, kot slovenski Maribor …

Verz mariborskega župnika in nemškega pesnika Otta Kernstocka izraža proti-slovensko razpoloženje v tistem času. V mestih je bilo več nemškega prebivalstva, medtem kot so bile vasi slovenske.

Po koncu prve svetovne vojne so se meje pisale na novo. Rudolf Maister je kot tedanji major (sicer razpuščene) avstro-ogrske vojske in zaveden Slovenec zaslutil, da gre za zdaj ali nikoli. Izkoristil je trenutno stanje negotovosti ter Maribor in Štajersko na lastno pest razglasil za slovensko ozemlje.

Ob strani mu je stal Narodni svet za Štajersko. Vojake nemške narodnosti je odpustil domov, iz preostalih slovenskih in na novo vpoklicanih pa je ustanovil slovensko vojsko in z njo razorožil nemško Zeleno gardo ter zasedel štajerska in koroška mesta.

Maister je vedel, da se bodo meje določale glede na nacionalnost in zasedenost. Žal pa je bil edini, ki je pravilno ocenil situacijo in primerno reagiral. Nerodna (pardon, narodna!) vlada v Ljubljani ni premogla Maistrove odločnosti in poguma. Tako dolgo so mencali in se obotavljali s pošiljanjem vojske, da so se Avstrijci v tem času uspeli organizirati in so slovenske čete potisnili nazaj.

Velik del tedaj slovenske Koroške je bil tako izgubljen. Tudi sicer so iz Ljubljane Maistra vseskozi ovirali. Že ko je imel v rokah velik del Koroške, so mu vzeli pooblastila in mu dali poveljstvo le nad Štajersko.  

Iz zgodovinske distance je videti, da so z Avstrijci sodelovali tudi Srbi, ki so očitno imeli podobne interese. Čim večji del Slovencev naj bi ostal v Avstriji in čim manjši del v Kraljevini SHS. Oba dela bi potem lažje raznarodili in asimilirali.

To je sicer že druga tema, a se vseeno vsiljuje vprašanje, ali je v Jugoslaviji (SHS, Kraljevini, SFRJ) sploh kdaj šlo za bratsko združenje južnoslovanskih narodov ali pa je bila to le mehka pot do »takozvane Velike Srbije«.

Le malo je torej manjkalo, pa bi v Jugoslavijo šla le Kranjska. Ignorantski in vzvišeni  odnos Kranjske do Štajerske očitno ni od včeraj, pa tudi ni videti, da bi se kaj kmalu končal.

Strašljiva je misel, kaj bi bilo, če bi Maister čakal na Ljubljano, ki se je odzvala nekaj mesecev prepozno. Vprašanje je, če bi danes tod še govorili slovensko.

Politika je k . . . .!

maister-123
general Rudolf Maister (1874-1934)

Če te nekdo s svojo prisotnostjo stalno spominja na to, da si mencač in ne pokončen mož, je najbolje da ga odstraniš. Sicer se človeka, ki ga narod slavi kot osvoboditelja in je njegova vloga za slovenski narod več kot očitna, ne moreš znebiti takoj in odkrito. Lahko pa ga čez čas, potuhnjeno in elegantno, predčasno upokojiš.

Svojo »pritlehno« naravo je pozneje pokazala tudi komunistična politika. Logično bi bilo, da bi Maistra, zaradi istih ciljev in istega sovražnika, postavili za heroja. Vendar ni dovolj, da si za slovenstvo in Jugoslavijo ter proti Nemcem in nemškutarjem. Moraš biti naš. Ker če nisi, si nevaren. In že spomin na Maistra in njegovo pokončno držo je bil nevaren.

Ker partija pač ne potrebuje in noče pokončnih in pogumnih državljanov, ki upajo razmišljati s svojo glavo in delati po svoji vesti. Pa tudi časovno je bil preveč blizu in bi lahko v svojih junaštvih konkuriral presvetlemu carju (pardon tovarišu!) Titu.

Maistrovo vlogo so zato poskušali čim bolj razvrednotiti in potisniti v pozabo. Zato mu ob množici spomenikov neznanim junakom, v vseh 45 letih, niso postavili niti enega spomenika.

Intelektualec, pesnik, slikar, bibliofil…

Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi intelektualec in umetnik. Po upokojitvi se je še naprej boril za slovenstvo in to s kulturo. Veliko je naredil kot narodni buditelj in bil pomemben organizator kulturnih dejavnosti v Mariboru.

Bil je ljubitelj in zbiratelj knjig ter lastnik ene najbolje založenih zasebnih knjižnic na Slovenskem. Prijateljeval je z mnogimi znanimi umetniki tistega časa. Po upokojitvi se je ponovno posvetil tudi svoji stari ljubezni, pesništvu. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929).

Kar nekaj literarnih del že obravnava življenje in delo Rudolfa Maistra. Tudi marsikdo lahko, še kakšno generacijo nazaj, v sorodstvu najde Maistrovega borca in na to je lahko upravičeno ponosen.

Glede na to, da smo videli že veliko filmskih upodobitev druge svetovne vojne iz partizanskih oči, upajmo, da bomo v prihodnosti videli tudi kvaliteten film na Maistrovo temo. Zgodba, zapleti in osebnost so namreč izjemni. In celo resnični. In so odličen domoljubni material. Da se bodo naši mladi lahko identificirali še s kom drugim kot z junaki narodov, ki za Slovenijo še slišali niso.

Primerna obeležja smo dobili šele po osamosvojitvi in šele od leta 2005 praznujemo Dan Rudolfa Maistra (23.11.). In ta dan je v resnici velik praznik, ki bi se ga morali bolj zavedati in ga bolj srčno praznovati.

Morda bi nam potem Bog dal še več mož (in žena) takšnega kova.

2 KOMENTARJI

  1. Ves čas se pri nas (ne)namenoma mešata pojma narodni svet in narodna vlada. Predsednik prvega v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov je bil, dr.Korošec. Član pa tudi Ivan Hribar. Njegov sedež je bil v Zagrebu. In prav Hribar v svojem dnevniku podrobno popisuje, kako je prišlo v Ljubljani do državnega udara, ki so ga izvedli kasnejši proavstrijski člani narodne vlade, katere predsednik je bil Josip vitez Pogačnik. Po Hribarju je najbolj negativno vlogo proti koroškim Slovencem odigral minister za prehrano dr. Ivan Tavčar, katerega je ves čas skrbelo, da ne bi bili nemški Celovščani lačni. Hribar je o narodni vladi zapisal na 281. strani Mojih spominov II., da je” ako abstrahujem od par oseb-avstrijankarstvo iz nje na velikio daljavo kar zaudarjalo.” Na naslednji strani pa dodaja, da so v dovtipu to vlado označevali s “c. k. Narodno vlado”. ,… Sicer pa vam v tedni knjižnbega sejma priporočam, da preberete na to temo saj VII. in VIII. poglavje teh spominov. V čem je bila tudi Hribarjeva tragika? Da ni imel oziroma, da nima podobnih potomcev kot dr. Lovtro Pogačnik, ki je bil zadolžen v revolucionarni vladi za narodno obrambo in že omenjeni vitez Josip. O podobni revolucionarnih potezah bi lahko govorili tudi v času, ko so zaradi 70.000 pričakovanih bošnjaških beguncev v Slovenijio, na silo zamenjali predsednika vlade Republike Slovenije Lojzeta Peterleta, ki je bil pripravljen psrejeti le 10 tisoč beguncev, z dr. Janezom Drnovškom. Zanima me, kdaj bomo v Sloveniji spoznali tudi drugo plat dogajanja v zvezi z avstrijsko Koroško po I. svetovni vojni, pa ne nazadnje tudi, kdaj bomo od bogatih bošnjaških beguncev zahtevali odškodnino za bivanje v Sloveniji v času vojne v tim. BiH? O hrvaških beguncih pa kdaj drugič. O generalu Maistru pa je objavil odlično knjigo Janez Švajncer.

  2. Porocilo s terena: Maribor, Slovenija 25. November 2016
    Zacuda v Maroboru ni zaznati nekega posebnega praznicnega vzdusja ob danasnjem prazniku. Sem povprasal nekaj mariborcanof in noben ni vedel, da se danes praznuje dan Rudolfa Maistra. Da je bilo presenecenje se vecje mi je kar nekaj obcanof Maribora odvrnilo, da jih je Maister zajebal, ker drugace bi bili v Avstriji in vse bi bilo boljse. Tako lahko zakljucim, da mariborcani ne marajo prevec Rudolfa Maistra.
    Da raziscem cemu je temu vzrok sem se odpravil do znanega mariborskega zgodovinarja dr. Marburgerja. Postregel mi je z zanimivom podatkom. Pred 1. svetovno vojno so v Mariboru izvedli anketo ce bi se prebivalci pridruzili Zedeninjeni Sloveniji. Mariborcani so to idejo v veliki vecini zavrnili z razlago: “Ne bomo se zdruzevali z ubobozano Kranjsko”.
    Rezultat te zgodovinske napake Rudolfa Maistra je zdaj lepo viden na Ljubljanski cesti v Mariboru, ker Rdeci kriz in Karitas delita humanitarno pomoc.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime