Spoznanje iz koronakrize: družino bi bilo dobro preoblikovati

Embed from Getty Images
Epidemija novega koronavirusa ne pušča le hudih zdravstvenih in gospodarskih posledic, pač pa razgalja tudi nekatere zablode naše družinske in socialne politike. Različni avtorji se v razmišljanjih in rezultatih raziskav ob odzivih na pandemijo sprašujejo, kako ustrezno je naše pojmovanje družinskega življenja. Družino smo omejili zgolj na njeno jedro, medtem pa starejši člani družbe osamljeni umirajo v domovih za ostarele. Še bolj kot prej pa se opazi neučinkovitost reakcij pristojnih institucij na primere družinskega nasilja.

Priča smo torej velikim in tragičnim izgubam človeških potencialov. Bomo v prihodnosti zaradi tega naše socialne in družinske politike zastavili kako drugače?

Slabosti institucionalnega varstva starejših

Še tik pred izbruhom epidemije v Evropi je veljalo, da s starejšimi načeloma ne bo težav, ker živijo izolirani v domovih starejših občanov. Izkazalo se je, da je ta predpostavka napačna najmanj iz dveh razlogov.

Potrebna je le majhna nepozornost in okužba je vnesena v institucijo v kateri na izredno majhnem prostoru biva vse od nekaj deset, pa do nekaj sto starejših ljudi. Varnostni ukrepi v domovih za starejše so zato izjemno strogi. Varovanci ne smejo imeti nobenih izhodov, prav tako vanj ne smejo obiskovalci. Če pa se v domu pojavi okužba, so varovanci omejeni zgolj na območje svojih sob.

Edina kritična točka v tem primeru  postanejo zaposleni, ki se morajo tako dobro ščititi pred okužbo in skrbeti, da je ne bi prenesli naprej. Toda to pomeni, da iz domov izgine skoraj vsa socialna bližina, starostnik se lahko neovirano druži le še s svojimi sostanovalci v sobi. Če je bolj informacijsko pismen, potem morda še s kom virtualno. Cena varnostnih ukrepov je tako ogromna. Namesto okuženih dobimo množico čustveno prikrajšanih ljudi, ki hrepenijo po ljubezni in podpori. Takšno stanje pa je lahko za mnoge starostnike še usodnejše kot sam virus, med drugim ugotavlja Ian Marcus Corbin, eden od voditeljev iniciative Human Network (Človeško omrežje op.a.) iz Harvard Medical School.

Favoriziranje nuklearne družine ni idealno

Prav veliko na boljšem niso niti tisti starostniki, ki lahko živijo sami. Tudi ti so se znašli zaprti v svojih hišah in stanovanjih, ločeni od svojih sorodnikov. Ameriški podatki kažejo, da se je že pred krizo osamljeno počutila tretjina starostnikov med 50. in 80. letom.

Šest let trajajoča britanska raziskava je tako pokazala, da je osamljenost dvakrat bolj nevarna starejšim kot debelost in enakovredna posledicam zmernega kajenja (15 cigaret na dan). Tveganje za prezgodnjo smrt je namreč povečala za 14 odstotkov. Bolj usodna zanje je po raziskavah le še revščina, ki je možnost smrti povečala za 19 odstotkov.

V prihodnosti bo zato nujno, da najdemo oblike sobivanja, ki ne povečujejo socialne izključenosti. Tudi v Sloveniji, kjer tako kot v številnih drugih evropskih državah beležimo pravo množico samomorov med starejšimi. Po podatkih Slovenskega centra za raziskovanje samomora so starejši najbolj ogrožena skupina skupina prebivalstva v tem smislu. S to skupino se precej prekrivata tudi dve drugi; moški starejši od 45 let, ki so ločeni ali ovdoveli ter kronični bolniki. Za zmanjšanje te črne statistike pa bo po mnenju strokovnjakov ključno, da se teh ljudi ne izrinja na rob.

Rešitev: Razširjena družina

Eden od pomembnejših vzrokov za to je tudi sprememba družinskega življenja. Že nekaj desetletij v tem smislu prevladuje t.i. nuklearna družina, ki je predvsem dediščina industrijske revolucije, različne politike pa so jo zaradi njene večje fleksibilnosti tudi spodbujale. Po mnenju strokovnjakov bo postalo nujno, da družine znova postanejo večgeneracijske, razširjene, starejši pa imajo v njih še vedno svoje smiselne naloge.

Še leta 1940 je po podatkih Pew Research Centra v večgeneracijskih družinah živelo 25 odstotkov Američanov, leta 1980 je bil ta delež za polovico nižji. Nato je do leta 2008 narasel do 16 %. Slovenske analize pa ocenjujejo, da je takšnih družin le približno 10 %.

Danes številne družine, kjer starši delajo, za varstvo otrok najamejo varuške. Hkrati pa plačujejo domovom za starejše, da skrbijo in varujejo njihove ostarele. Tudi te varuške in poklicne negovalke morajo verjetno poiskati varstvo za svoje lastne otroke in starše. In vse bi lahko bilo drugače, če bi oboji živeli v razširjeni družini.

Velikanski domovi za starejše morajo postati preteklost

Marsikdaj seveda ne gre več. Medicina je vedno boljša in nekatere negovalne storitve je nemogoče zagotavljati v domači oskrbi. A pomembno je tudi, da je nivo oskrbe takšen, da zagotavlja tudi kvalitetne socialne stike. Za to pa nekateri slovenski domovi za starejše niso in ne morejo biti primerni. Nujno je, da se njihova povprečna velikost zmanjša, saj ti postanejo v primeru izrednih razmer svojim varovancem zelo nevarni.

Največji med njimi, mariborski Dom Danice Vogrinec ima tako več kot 800 stanovalcev. V slovenskih domovih za starejše sicer po podatkih SURS živi manj kot 1 % generacije 70-letnikov, 10 % 85-letnikov, v starosti 95 let in več pa je stanovalcev domov starejših več kot tretjina.

Stop nasilju v družini

Kljub vsemu povedanemu pa družine niso le raj, temveč tudi vzrok mnogih konfliktov. Prepoved gibanja je mnoge pahnila v stanje ujetosti med štiri stene, med katerimi pa bivajo skupaj z ljudmi, ki v tem obdobju s svojim teroriziranjem družinskih članov niso ravno najboljši sopotniki. Iz Kitajske so tako po 13. marcu poročali, da je število ločitev naraslo tudi za več kot štirikrat. Deloma sicer tudi zato, ker ločitve nekaj časa niso bile mogoče, a predolga ujetost z določenimi ljudmi lahko pušča tudi negativne posledice. Kitajski znanstveniki se zaradi teh številk niso vznemirjali, saj pravijo, da se bo življenje kmalu vrnilo v stare tirnice in da se bodo ti pari takrat pobotali. Več kot polovico več nasilja so zaznali v Turčiji, 30 % več tudi v Franciji.

V Sloveniji so na policiji manjši porast kaznivih dejanj s področja družinskega nasilja zaznali le na Celjskem, sicer pa tudi pri nevladnih organizacijah ne beležijo porasta družinskega nasilja, a to hkrati pripisujejo dejstvu, da ga žrtve težje prijavijo. Vse, ki so priče ali žrtve družinskega nasilja zato pozivajo, da tega prijavijo.