Spoznajte levičarja, ki dejansko tudi živi tisto, za kar se zavzema

Uredništvo
4

Embed from Getty Images

José Mujica je bivši urugvajski predsednik, ki je po izteku mandata l. 2015 po ustavi postal senator in bi to lahko ostal do 2020. Namesto tega se je pred dnevi odločil odstopiti s položaja in zavrniti lepo pokojnino, ki bi mu pripadala. V času predsedikovanja je prejemal zgolj 10 % predsedniške plače, ostalo pa je namenil v dobrodelne namene. 

Na podeželju ima majhno cvetlično farmo, kamor se zdaj vrača. Je tudi nekdanji gverilski upornik, veren levičar, ki veliko da na krščansko identiteto, ima precej liberalno stališče do splava in podpira legalizacijo marihuane ter istospolnih porok.

V Sloveniji in po svetu lahko leve politike slišimo na dolgo in široko govoriti o zmanjševanju socialnih razlik in kategoričnem boju za revne in ranljive družbene sloje. Pogosto pa so ti ljudje sami del t. i. elit, prejemajo visoke plače ali so lastniki kapitala ter živijo na veliki nogi – z dragimi avtomobili, vikendi na obali in zabavami za “jet set”. Slovenska SD je verjetno kar najboljši primer tega.

Se pa uspe najti levičar, ki tudi dejansko živi na način ljudi, katerih glas naj bi predstavljal, in se prav nič ne zmeni za materialno premoženje. Nekdanji urugvajski predsednik José Mujica vozi VW hrošča in je tekom svojega mandata 90 % plače namenil v dobrodelne namene.

Življenjska zgodba svojeglavega borca za lepši svet

Mujica se je rodil 1935. leta revnim priseljencem iz Španije in Italije. Njegov oče je pri sinovih 5 letih bankrotiral ter kmalu umrl, José pa se je moral skupaj z mamo boriti za preživetje. V najstniških letih se je, zanimivo, udejstvoval in družil z ljudmi iz desničarske Narodne stranke.

Nato pa se je v 60. letih pridružil novoustanovljenemu gverilskemu gibanju MLN-Tupamaros, ki ga je navdihovala kubanska revolucija. Postal je gverilski poveljnik, sodeloval v več akcijah gibanja, bil štirikrat ujet s strani oblasti ter enkrat težje ranjen. Skupaj je v zaporih preživel kar 13 let.

V tem času je Urugvaj sicer doživljal burna leta, s skrajnimi politiki obeh polov in vojaškim udarom l. 1973. Ko se je 1985. končno ponovno vzpostavila demokracija, se je Mujica skupaj z mnogimi nekdanjimi gverilci pridružil novemu zmerno levemu Gibanju ljudske soudeležbe.

1994. je bil izvoljen za poslanca, 1999. za senatorja in postopoma krepil svojo stranko, v veliki meri s svojo osebno karizmo in ljudsko, neposredno retoriko – po svojem primarnem poklicu je bil namreč kmet. Na predsedniških volitvah l. 2009 je prepričljivo zmagal.

Politično prepričanje, stališča do aktualnih vprašanj in življenjski slog

Mujici so mediji kmalu po izvolitvi nadeli oznako “najrevnejšega predsednika na svetu”. V svojih govorih namreč dosledno poudarja nepomembnost materialnih dobrin za človekovo srečo. Pred nekaj leti je denimo izjavil: “Ne počutim se revnega. Revni so tisti, ki cele dneve delajo, da lahko vzdržujejo drag življenjski slog, in hočejo vedno več in več. Če nimaš veliko lastnine, ti ni treba delati celo življenje kot suženj, da jo vzdržuješ, in imaš tako več časa zase.”

Kot predsednik je zaslužil 12.000 dolarjev na mesec in 90 % tega denarja namenil v dobrodelne namene. Ko so mu za njegovega hrošča iz l. 1987 ponudili milijon dolarjev, je ponudbo zavrnil, saj da avto potrebuje za prevoz svojega trinogega psa.

Ko je pred nekaj dnevi senatu oznanil svoj umik, je pojasnil, da gre enostavno za utrujenost po dolgi poti. Posvetiti se namerava kmetovanju in potovanjem, med drugim na Beneški filmski festival, kjer bo Emir Kusturica nastopil z njegovo biografijo.

Kljub temu pravi: “Dokler mi telo to dopušča, se ne mislim odpovedati boju za solidarnost in svoje ideale.” Mujica sicer velja za zmerno levega politika, ki se med drugim zavzema za socialne reforme, legalizacijo marihuane in istospolnih porok.

Znan je po svojih pripombah in oznakah drugih južnoameriških voditeljev – za Nicolása Madura je denimo izjavil, da je “nor kot koza”. Zanimivo je tudi, da, kljub temu da je prepričan levičar, veliko da na vero in v svojih pogledih pogosto poudarja krščansko identiteto. Kritiki mu sicer često očitajo neprimerne in žaljive izjave, hkrati pa neuspešnost na področju izobraževalnega sistema, varnosti in okolja.

4 KOMENTARJI

  1. Ni čudno, da slovenski levičarji redko omenijo Mujico. Samoiniciativna 90 % obdavčitev ni nekaj, kar bi jih zanimalo. Svoje ideje raje preizkusijo na drugih, kot da bi jih sami živeli. Veliko lažje kot hvaliti Mujico je objokovati neuspehe prizadetega Madura in si izmišljati izgovore, kdo vse je kriv za razpad Venezuele.

  2. Malo izvan konteksta, pa vendarle. Upam, da so si Lukec Mesečnik, Mihec Kordiš, tretjerazredna igralka iz parlamenta in profesor Trčeni ogledali včerajšnji prispevek na 24UR. Ravnokar se dogaja eksodus Venezuelcev v sosednje države. Bežijo, kot da bi bila v državi vojna. To je največji eksodus v zgodovini latinske amerike. Dva milijona državljanov je že zbežalo pred pomanjkanjem v sosednje države. Bežijo iz socializma za katerega se zavzema Levica in (potihem) SD, pa še kdo. #kaj-ni-volivlcem-jasno

  3. Kljub vsem njegovim namišljenim odlikam sem se pripravljen odreči njegovemu levičarstvu.

    Zanimivo, da celo Domovina poudarja njegovo benevolentnost do splava.

  4. Lepo to. Kakšnega velikega haska, razen všečnosti pa to nima. Levičarske ideje so v preteklosti gotovo pozitivno vplivale na standard prebivalstva. Saj nočemo biti v 19. stoletju! A kakor jaz vidim zadeve, so se levičarji izrodili. Po drugi svetovni vojni je levičarstvo bolj ali manj sinonim za: zapravljanje, proračunski deficit, bohotenje javnega sektorja, uvajanje novih in novih zakonov in hiper reguliranost vsega, redistribucijo resursov, jemanja tistim, ki ustvarjajo in dajanje potuhe tistim, ki ne (pa bi vsekakor lahko). Seveda je to privlačno marsikomu, koristno pa dolgoročno ni. Ker pa smo ljudje ovce (Slovenceljni pa še posebno) in nam je koncept vizije in dolgoročne strategije španska vas, so stvari kot so. Levica je 90% časa na oblasti. Glede na nesposobnost SDS, da obrne nov list in zajame velik bazen sredinskih volilvcev (ki so volili LMŠ, pa bi prav zlahka lahko tudi SDS) bo tako tudi še zelo dolgo ostalo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime