Spotikanje ob moralno teologijo

V nedeljo, 11. avgusta 2019, je bil na spletnem portalu Domovina objavljen članek z obetavnim naslovom »Napetosti med tradicionalnejšimi in liberalnejšimi krogi v Katoliški cerkvi« izpod peresa avtorice Andreje Barat, ki je takoj zbudil mojo pozornost. Avtorici je vsekakor potrebno priznati širino misli, hkrati pa bi rad k njenemu zapisu dodal nekaj kritičnih pogledov. Tematika »tihega razkola« v katoliški je še kako aktualna in prav je, da se o tem piše. Ne dvomim v avtoričin dober namen pri pisanju, vendar od piscev na portalu, kakršen je Domovina, po mojem mnenju bralci in podporniki upravičeno pričakujemo tudi odgovorno raziskovalno delo – tudi v teologiji – in objektivno predstavljanje stvarnosti.

1. Pomembne teme, ki pa »ne sodijo med temelje krščanske vere«

Avtorica po mojem mnenju dobro povzame teme, na katerih se omenjena »dva tabora« razhajata: »odnos do avtoritete, različnosti, ločencev, duhovništva, zakona, spolne morale, kontracepcije, lgbt skupnosti …«. Kaj konkretno misli z odnosom do avtoritete, sicer ni jasno. Morda na to vprašanje nekoliko odgovarja v nadaljevanju, ko govori o papežu kot garantu prave vere. Prav tako ni jasno, kaj naj bi bil odnos do različnosti. Vse to prepuščam kateremu od bodočih avtoričinih člankov, ki jih vedno z velikim veseljem preberem.

Mi pa se vrnimo k preostanku seznama pomembnih tem. Avtorica je, gledano vsaj z vidika moralne teologije, ki predstavlja neke vrste vozel vseh teoloških ved, v zmoti, ko pravi, da te teme niso temeljne. Sicer povsem drži, da veselega oznanila nikomur ne bomo prenesli tako, da ga bombardiramo s cerkvenim naukom glede zagonetnih moralnih vprašanj. Prva sta nedvomno oznanilo – kerygma – in odnos z Gospodom Jezusom. Šele ta odnos spreminja in zbuja potrebo po moralnem življenju. Po drugi strani pa se te tematike bistvene, temeljne za našo vero. Naj orišem preprosto:

• Tematika ločencev skriva v ozadju bistveno vprašanje naše vere: »kaj je Ljubezen, oziroma, ›kdo‹ je tista prava ljubezen?«. Zakonska obljuba je teološko gledano odslikava absolutne ljubezni Boga do človeka.

Težka vprašanja glede pastorale ločencev in ponovno poročenih torej razgaljajo resnične temelje naše vere v Boga in v naše predstave o Bogu. Da ne bo pomote: tukaj ne predstavljam nobenega pogleda na to konkretno vprašanje, poskušam samo pokazati njegovo pomembnost!

• Ko govorimo o duhovništvu, gre za globoko vprašanje služenja v Cerkvi in odnosa do naročil Gospoda Jezusa. V bistvu duhovništva ne stoji človeška oblast, ampak Božje služenje človeku. Zopet smo pri resnično temeljnem vprašanju, kdo je naš Bog in kakšen odnos želi imeti do človeka.
• Tematiko svetega zakona smo že opisali v prvi točki, in tako pridemo do vprašanja kontracepcije. Tukaj ni prostora za pisanje o tem, namignemo pa lahko, da gre v ozadju za temeljno vprašanje odnosa med spolnostjo in posredovanjem življenja, med spolnostjo in rodovitnostjo. Če se zavedamo, kdo je Tisti, ki edini daje in jemlje življenje, se znajdemo med samimi temelji naše vere. Ponovno, ne želim se spuščati v debato o kontracepciji, rad pa bi se izognil pavšalnim pogledom na nekatera moralno-teološka vprašanja samo zato, ker so pač zahtevna in neprijetna.
• Na koncu nam ostane še »odnos do LGBT skupnosti. S to temo se dotaknemo samih temeljev krščanske antropologije (vede o človeku): »kdo je človek?«, »kaj pomeni ›biti ustvarjeni po Božji podobi‹?« … tukaj se odpirajo globoka in temeljna vprašanja katoliške teologije o pomenu naravnega prava in Božjem načrtu glede človeka.

2. »Spotikanje ob nekaj vrstic«

Naslednja točka, ki bi jo rad pobliže analiziral, je avtoričina pavšalna trditev o odzivih na Amoris Laetitio, češ da »se oglašajo tradicionalisti in se spotikajo ob nekaj vrstic iz papeževe apostolske spodbude«. Opozoril bi na izredno nepravičnost takega »etiketiranja«.

Prvič, ne gre za »nekaj vrstic«, pa tudi če bi šlo, so lahko kratke vrstice povsem dovolj za hude posledice – spomnimo se samo na drobni tisk v vsakdanjem življenju.

Drugič, apostolska spodbuda Amoris Laetitia je naletela v Cerkvi na odpor, ki je morda celo presegel tistega, ki ga je bila deležna okrožnica Humanae Vitae o posredovanju človeškega življenja (vprašanje kontracepcije). Res je, kakor pravi avtorica, da je bil tudi sveti papež Janez Pavel II. pred svojim časom, ne drži pa (zopet pavšalna) trditev, da ni bil konservativen. Spomnimo se samo njegovih mnenj glede vprašanj, naštetih pod prvo točko. Meni se to sicer zdi normalno, ne konservativno. Pa tudi če bi bil tako zelo pred svojim časom, ni nikdar naletel na takšen odpor, na kakršnega sta naletela sveti papež Pavel VI. in aktualni Sveti Oče Frančišek.

Zopet se ne bom spuščal v vsebinska vprašanja, opozorim le na to, da so med »spotikajočimi se tradicionalisti« tudi nekateri izmed najboljših moralnih teologov, dogmatikov, filozofov, profesorjev … iz vrst laikov in klerikov, pa tudi kakšen neveren se najde. Da niti ne omenjamo nekaterih izjemnih škofov in kardinalov … To so ljudje, ki jim jaz in – brez zamere! – verjetno tudi spoštovana avtorica ne seževa niti do nohta na nožnem mezincu, kaj šele do gležnja. Brez, da bi se spuščal v konkretno tematiko, se mi zdi pavšalnost, s katero avtorica pomede z nekaterimi najboljšimi umi v naši Cerkvi, skoraj nesramna. Ob tem za razlago postreže z argumentom, »da ne gre za spremembo nauka, ampak zgolj za spremembo tona in načina, s katerim Cerkev nagovarja kristjane …«, ki je sam po sebi pravilen in se ga danes zelo pogosto sreča, je pa tudi zavajajoč. Ta argument namreč neopazno uvede v shizofreno delitev našega Gospoda na »pastirja Jezusa« in »usmiljenega Jezusa«. Povsem drži, da mora biti naša pastorala blizu ljudem in da mora biti to predvsem pastorala usmiljenja, vendar ta vedno stoji na Jezusovem nauku. Ob tem naj nam bodo v pomoč evangeljske besede: »Jezus je zagledal veliko množico, zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (prim. Mr 6,33-34). Pri Jezusu gresta torej usmiljenje in nauk vedno z roko v roki. Spreminjanje pastoralnega pristopa lahko torej zelo hitro pomeni tudi spreminjanje nauka: drobni tisk oziroma »nekaj vrstic« lahko spremeni bistvo pogodbe.

3. »Moralna teologija ne sme biti središče niti naše vere niti teologije«

Taka trditev je problematična, čeprav je sama po sebi pravilna. Za oris si bom »sposodil« kar Gospoda Jezusa, ki je te stvari sam jasno razložil:

Nekdo je stopil k njemu in rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« […] Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi!« […] Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (prim. Mt 19,16-21)

Ta evangeljski odlomek je zelo jasen in dobro pojasni vlogo moralne teologije v življenju kristjana. Najprej vidimo mladeniča, ki si postavlja tipično moralno vprašanje: »kaj naj storim?«, »kaj naj storim dobrega?«, »kaj je sploh dobro v moji konkretni situaciji?«. In Jezus je jasen, parafraziram po svoje: »za večno življenje spolnjuj Božje zapovedi (ki so središče moralne teologije!). Ko je to urejeno, pa pridi in hodi za menoj!«. Ta evangeljski odlomek je torej jasen: zapovedi in odnos z Gospodom Jezusom gresta z roko v roki, ali pa »žalostna odideta« (prim. Mt 19,22). Lahko povzamemo takole: moralna teologija je druga po vrsti, nikakor pa ni drugotna. Najprej Odnos, potem pa nujno tudi moralka, ki daje strukturo Odnosu.

Ob tem dodam še svojo misel, da gre moralna teologija danes marsikomu na živce, ker zahteva od človeka, da se spreobrne. Zato jo nekateri (tudi med moralnimi teologi) poskušajo izriniti in proglasiti za nekakšno »pomožno orodje«. Eden prvih moralnih teologov je bil po mojem mnenju prav sveti Janez Krstnik, ki je prvi oznanjal spreobrnjenje (prim. Mr 1,4), in nekaj vrstic za njim je to »zoprno sporočilo« prevzel tudi Jezus (prim. Mr 1,15). In Janez Krstnik je glavo izgubil prav zaradi gorečega zavzemanja za neko moralno zagato, ki smo se je dotaknili pod točko 1.

4. Razno

V zvezi s spreminjanjem molitve Očenaš avtorici priporočam, da se podrobneje pouči o tem, kdo in kaj je spremenil. Ob tem priporočam v branje tudi kakšno teološko razlago Gospodove molitve, ki ji bo morda razložila, da Bog nikdar ni nikogar vodil v skušnjavo in da torej ni nobene »nove paradigme«.

Glede »heretičnega prahu stoletij« se zopet čudim avtoričini pavšalnosti – uporaba besede »herezija« pade pod najhujše besede cerkvenega besedišča (prim. Mt 5,22), in take sodbe so pridržane najvišjim cerkvenim oblastem. Če s tem misli na janzenizem, potem pristanem na to oznako, sicer pa mi je bližje misel, da se pod tistim »heretičnim prahom« skrivajo dolge vrste svetnikov in mučencev, predvsem pa predanih kristjanov. Ko razmišljam o cerkveni zgodovini, mene osebno navdaja globoko čustvo spoštovanja, upira pa se mi prevzetno obračunavanje s tistim, kar nam v naši zgodovini ne ustreza in česar (morda čisto po lastni krivdi) ne razumemo.

V teh nekaj točkah sem poskušal na kratko orisati nekatere težave, ki so mi padle v oči, ko sem bral članek gospe Andreje Barat. Na koncu sem z iskrenim veseljem prebral zaključek njenega članka, ki nas spodbuja k pogledu na Cerkev kot na bolnišnico in ne kot carinarnico.

Bogu hvala, da se o teh temah piše in razpravlja. Spodbudil bi le še k medsebojnemu spoštovanju, ker podoba Cerkve ni le bolnišnica, ampak tudi čoln (prim. Mt 16,5) – trenutno le-ta plove po zelo razburkanem morju in je dodobra naluknjan. Menim, da je zelo slabo, če pozabljamo, da smo na tem čolnu pravzaprav vsi skupaj. Etiketiranje z »modernisti« in »tradicionalisti« je že samo na sebi prispevek k tihemu razkolu v Cerkvi; če pa že ne gre brez teh izrazov, se je treba potruditi, da vse te strani in različna mnenja uravnoteženo predstavimo in se zavestno trudimo razumeti eden drugega.