Spotikanje ob moralno teologijo

Avatar
15

V nedeljo, 11. avgusta 2019, je bil na spletnem portalu Domovina objavljen članek z obetavnim naslovom »Napetosti med tradicionalnejšimi in liberalnejšimi krogi v Katoliški cerkvi« izpod peresa avtorice Andreje Barat, ki je takoj zbudil mojo pozornost. Avtorici je vsekakor potrebno priznati širino misli, hkrati pa bi rad k njenemu zapisu dodal nekaj kritičnih pogledov. Tematika »tihega razkola« v katoliški je še kako aktualna in prav je, da se o tem piše. Ne dvomim v avtoričin dober namen pri pisanju, vendar od piscev na portalu, kakršen je Domovina, po mojem mnenju bralci in podporniki upravičeno pričakujemo tudi odgovorno raziskovalno delo – tudi v teologiji – in objektivno predstavljanje stvarnosti.

  1. Pomembne teme, ki pa »ne sodijo med temelje krščanske vere«

Avtorica po mojem mnenju dobro povzame teme, na katerih se omenjena »dva tabora« razhajata: »odnos do avtoritete, različnosti, ločencev, duhovništva, zakona, spolne morale, kontracepcije, lgbt skupnosti …«. Kaj konkretno misli z odnosom do avtoritete, sicer ni jasno. Morda na to vprašanje nekoliko odgovarja v nadaljevanju, ko govori o papežu kot garantu prave vere. Prav tako ni jasno, kaj naj bi bil odnos do različnosti. Vse to prepuščam kateremu od bodočih avtoričinih člankov, ki jih vedno z velikim veseljem preberem.

Mi pa se vrnimo k preostanku seznama pomembnih tem. Avtorica je, gledano vsaj z vidika moralne teologije, ki predstavlja neke vrste vozel vseh teoloških ved, v zmoti, ko pravi, da te teme niso temeljne. Sicer povsem drži, da veselega oznanila nikomur ne bomo prenesli tako, da ga bombardiramo s cerkvenim naukom glede zagonetnih moralnih vprašanj. Prva sta nedvomno oznanilo – kerygma – in odnos z Gospodom Jezusom. Šele ta odnos spreminja in zbuja potrebo po moralnem življenju. Po drugi strani pa se te tematike bistvene, temeljne za našo vero. Naj orišem preprosto:

  • Tematika ločencev skriva v ozadju bistveno vprašanje naše vere: »kaj je Ljubezen, oziroma, ›kdo‹ je tista prava ljubezen?«. Zakonska obljuba je teološko gledano odslikava absolutne ljubezni Boga do človeka.

Težka vprašanja glede pastorale ločencev in ponovno poročenih torej razgaljajo resnične temelje naše vere v Boga in v naše predstave o Bogu. Da ne bo pomote: tukaj ne predstavljam nobenega pogleda na to konkretno vprašanje, poskušam samo pokazati njegovo pomembnost!

  • Ko govorimo o duhovništvu, gre za globoko vprašanje služenja v Cerkvi in odnosa do naročil Gospoda Jezusa. V bistvu duhovništva ne stoji človeška oblast, ampak Božje služenje človeku. Zopet smo pri resnično temeljnem vprašanju, kdo je naš Bog in kakšen odnos želi imeti do človeka.
  • Tematiko svetega zakona smo že opisali v prvi točki, in tako pridemo do vprašanja kontracepcije. Tukaj ni prostora za pisanje o tem, namignemo pa lahko, da gre v ozadju za temeljno vprašanje odnosa med spolnostjo in posredovanjem življenja, med spolnostjo in rodovitnostjo. Če se zavedamo, kdo je Tisti, ki edini daje in jemlje življenje, se znajdemo med samimi temelji naše vere. Ponovno, ne želim se spuščati v debato o kontracepciji, rad pa bi se izognil pavšalnim pogledom na nekatera moralno-teološka vprašanja samo zato, ker so pač zahtevna in neprijetna.
  • Na koncu nam ostane še »odnos do LGBT skupnosti. S to temo se dotaknemo samih temeljev krščanske antropologije (vede o človeku): »kdo je človek?«, »kaj pomeni ›biti ustvarjeni po Božji podobi‹?« … tukaj se odpirajo globoka in temeljna vprašanja katoliške teologije o pomenu naravnega prava in Božjem načrtu glede človeka.
  1. »Spotikanje ob nekaj vrstic«

Naslednja točka, ki bi jo rad pobliže analiziral, je avtoričina pavšalna trditev o odzivih na Amoris Laetitio, češ da »se oglašajo tradicionalisti in se spotikajo ob nekaj vrstic iz papeževe apostolske spodbude«. Opozoril bi na izredno nepravičnost takega »etiketiranja«.

Prvič, ne gre za »nekaj vrstic«, pa tudi če bi šlo, so lahko kratke vrstice povsem dovolj za hude posledice – spomnimo se samo na drobni tisk v vsakdanjem življenju.

Drugič, apostolska spodbuda Amoris Laetitia je naletela v Cerkvi na odpor, ki je morda celo presegel tistega, ki ga je bila deležna okrožnica Humanae Vitae o posredovanju človeškega življenja (vprašanje kontracepcije). Res je, kakor pravi avtorica, da je bil tudi sveti papež Janez Pavel II. pred svojim časom, ne drži pa (zopet pavšalna) trditev, da ni bil konservativen. Spomnimo se samo njegovih mnenj glede vprašanj, naštetih pod prvo točko. Meni se to sicer zdi normalno, ne konservativno. Pa tudi če bi bil tako zelo pred svojim časom, ni nikdar naletel na takšen odpor, na kakršnega sta naletela sveti papež Pavel VI. in aktualni Sveti Oče Frančišek.

Zopet se ne bom spuščal v vsebinska vprašanja, opozorim le na to, da so med »spotikajočimi se tradicionalisti« tudi nekateri izmed najboljših moralnih teologov, dogmatikov, filozofov, profesorjev … iz vrst laikov in klerikov, pa tudi kakšen neveren se najde. Da niti ne omenjamo nekaterih izjemnih škofov in kardinalov … To so ljudje, ki jim jaz in – brez zamere! – verjetno tudi spoštovana avtorica ne seževa niti do nohta na nožnem mezincu, kaj šele do gležnja. Brez, da bi se spuščal v konkretno tematiko, se mi zdi pavšalnost, s katero avtorica pomede z nekaterimi najboljšimi umi v naši Cerkvi, skoraj nesramna. Ob tem za razlago postreže z argumentom, »da ne gre za spremembo nauka, ampak zgolj za spremembo tona in načina, s katerim Cerkev nagovarja kristjane …«, ki je sam po sebi pravilen in se ga danes zelo pogosto sreča, je pa tudi zavajajoč. Ta argument namreč neopazno uvede v shizofreno delitev našega Gospoda na »pastirja Jezusa« in »usmiljenega Jezusa«. Povsem drži, da mora biti naša pastorala blizu ljudem in da mora biti to predvsem pastorala usmiljenja, vendar ta vedno stoji na Jezusovem nauku. Ob tem naj nam bodo v pomoč evangeljske besede: »Jezus je zagledal veliko množico, zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (prim. Mr 6,33-34). Pri Jezusu gresta torej usmiljenje in nauk vedno z roko v roki. Spreminjanje pastoralnega pristopa lahko torej zelo hitro pomeni tudi spreminjanje nauka: drobni tisk oziroma »nekaj vrstic« lahko spremeni bistvo pogodbe.

  1. »Moralna teologija ne sme biti središče niti naše vere niti teologije«

Taka trditev je problematična, čeprav je sama po sebi pravilna. Za oris si bom »sposodil« kar Gospoda Jezusa, ki je te stvari sam jasno razložil:

Nekdo je stopil k njemu in rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« […] Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi!« […] Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (prim. Mt 19,16-21)

Ta evangeljski odlomek je zelo jasen in dobro pojasni vlogo moralne teologije v življenju kristjana. Najprej vidimo mladeniča, ki si postavlja tipično moralno vprašanje: »kaj naj storim?«, »kaj naj storim dobrega?«, »kaj je sploh dobro v moji konkretni situaciji?«. In Jezus je jasen, parafraziram po svoje: »za večno življenje spolnjuj Božje zapovedi (ki so središče moralne teologije!). Ko je to urejeno, pa pridi in hodi za menoj!«. Ta evangeljski odlomek je torej jasen: zapovedi in odnos z Gospodom Jezusom gresta z roko v roki, ali pa »žalostna odideta« (prim. Mt 19,22). Lahko povzamemo takole: moralna teologija je druga po vrsti, nikakor pa ni drugotna. Najprej Odnos, potem pa nujno tudi moralka, ki daje strukturo Odnosu.

Ob tem dodam še svojo misel, da gre moralna teologija danes marsikomu na živce, ker zahteva od človeka, da se spreobrne. Zato jo nekateri (tudi med moralnimi teologi) poskušajo izriniti in proglasiti za nekakšno »pomožno orodje«. Eden prvih moralnih teologov je bil po mojem mnenju prav sveti Janez Krstnik, ki je prvi oznanjal spreobrnjenje (prim. Mr 1,4), in nekaj vrstic za njim je to »zoprno sporočilo« prevzel tudi Jezus (prim. Mr 1,15). In Janez Krstnik je glavo izgubil prav zaradi gorečega zavzemanja za neko moralno zagato, ki smo se je dotaknili pod točko 1.

  1. Razno

V zvezi s spreminjanjem molitve Očenaš avtorici priporočam, da se podrobneje pouči o tem, kdo in kaj je spremenil. Ob tem priporočam v branje tudi kakšno teološko razlago Gospodove molitve, ki ji bo morda razložila, da Bog nikdar ni nikogar vodil v skušnjavo in da torej ni nobene »nove paradigme«.

Glede »heretičnega prahu stoletij« se zopet čudim avtoričini pavšalnosti – uporaba besede »herezija« pade pod najhujše besede cerkvenega besedišča (prim. Mt 5,22), in take sodbe so pridržane najvišjim cerkvenim oblastem. Če s tem misli na janzenizem, potem pristanem na to oznako, sicer pa mi je bližje misel, da se pod tistim »heretičnim prahom« skrivajo dolge vrste svetnikov in mučencev, predvsem pa predanih kristjanov. Ko razmišljam o cerkveni zgodovini, mene osebno navdaja globoko čustvo spoštovanja, upira pa se mi prevzetno obračunavanje s tistim, kar nam v naši zgodovini ne ustreza in česar (morda čisto po lastni krivdi) ne razumemo.

V teh nekaj točkah sem poskušal na kratko orisati nekatere težave, ki so mi padle v oči, ko sem bral članek gospe Andreje Barat. Na koncu sem z iskrenim veseljem prebral zaključek njenega članka, ki nas spodbuja k pogledu na Cerkev kot na bolnišnico in ne kot carinarnico.

Bogu hvala, da se o teh temah piše in razpravlja. Spodbudil bi le še k medsebojnemu spoštovanju, ker podoba Cerkve ni le bolnišnica, ampak tudi čoln (prim. Mt 16,5) – trenutno le-ta plove po zelo razburkanem morju in je dodobra naluknjan. Menim, da je zelo slabo, če pozabljamo, da smo na tem čolnu pravzaprav vsi skupaj. Etiketiranje z »modernisti« in »tradicionalisti« je že samo na sebi prispevek k tihemu razkolu v Cerkvi; če pa že ne gre brez teh izrazov, se je treba potruditi, da vse te strani in različna mnenja uravnoteženo predstavimo in se zavestno trudimo razumeti eden drugega.

Avtor prispevka je Gabriel Kavčič, duhovnik koprske škofije, moralni teolog in študent na papeški Akademiji Alfonsiani.

15 KOMENTARJI

  1. Kontrecepcijske tabletke uničujejo okolje in fantke spreminjajo v evnuhe. Še malo pa bodo čuvali vahabitske hareme v katerih bodo v Evropi zaprte domačinke. Mabus MBS bo povedel svojo vojsko v Vatikan in baziliko spremenil v džamijo.

    • Zaradi umetnih hormonov v plastiki, kontracepcijskih tabletkah itd bo leta 2030 polovica naših dečkov evnuhov in neplodnih.
      Z moralo ali brez morale, s teologijo ali brez teologije s slabega ali celo mrtvega semena zagotovo ne zraste nič koristnega. Plevel in škodljivci pa se krepijo in postajo vedno odpornejši. Z moralo ali brez morale, s teologijo ali brez teologije, se bodo plodni župniki in nune takrat žrtvovali…

      • Krvava naftna mafija, ki jo bo takrat vodil MABUS, ki bo postal Saudski kralj, je skrila izum, ki ga je Bog dal svetemu Miklavžu Tesli in bi, če bi ga uporabljali nadomestil nafto, ki je vir onesnaževanja in prelite krvi. Krvava nafta bo poganjala vahbitizacijo EU in zaradi nje smo ostali brez pomladi in jeseni.

      • Lucija
        Ko pa ta tvoj deček zaplodi neželenega otroka, pa ne poznaš morale! Ste bili gnoji in boste ostali gnoji! Nevredni modernega življenja!!! Idite nazaj v čas Jezusovega rojstva!!!!

  2. Zmeden članek, kot odgovor na drug zmeden članek. Kot prvo je trditev, de je bil ”papež” ” Janez Pavel II.” vse drugo kot tradicionalen papež žal resnična. Ta ”papež” je na primer izobčil škofa Levbra, ni pa izobčil škofa Grmiča, ki je bil dokazano udbovski agent, kar je Vatikan moral vedet, torej je to vedeli. Torej izobčili so najboljše sinove Cerkve, medtem ko so sovražnike Cerkve ščitili.
    Kaj si kdo potem misli o kanonizaciji takšnih svetnikov, je pač na vsakem posamezniku.
    Dejstvo je, kar bodo morali en dan ugotoviti, tudi vsi profesionalci, da se je z II. Vatikanskim koncilom ( to je sicer res en simbol, ampak hudo močan simbol ) skrenilo iz prave poti. To pomeni, da se je potrebno vrniti nazaj in potem iti po pravi poti. Dovolj je pogledati statistike po II.Vatikanskem koncilu o tem, koliko ljudi hodi vsako nedeljo k maši, koliko ljudi veruje v dejansko prisotnost našega Odrešenika v sv. Evkaristiji, o tem koliko vernikov veruje v druge temeljne verske resnice, da se vidi, da je bil II. Vatikanski koncil ena sama katastrofa. To je posredno priznal tudi Montini ( za druge papež Pave VI. ), ko je dejal, da je satanov dim prišel v Vatikan ( ob čemer je seveda pozabil povedati, kdo ga je spustil noter ). Torej, če ste prepričani, da je II. Vatikanski koncil prinesel duhovno in siceršnjo prenovo cerkve, da so danes cerkve sploh ob nedeljah polne, da ljudje živijo res krščansko, da je danes cerkev močna, kot še nikoli v zgodovini, potem nadaljujte v tem koncilskem duhu. Če pa niste prav prepričani o tem, pa se zamislite, se informirajte in uporabite vašo pamet, ki vam jo je dal Bog.

      • Vsaka stvar, ki se zgodi, se zgodi iz nekega vzroka. Nič se ne zgodi samo od sebe. Porazne statistike glede stanja vere so dejansko nesporne. Stanje je torej dokazano porazno. Toliko huje je, ker tudi tisti, ki redno hodijo k maši, v veliki večini prave katoliške vere sploh ne poznajo. Torej za to mora biti vzrok. Kdor ni slep, mora videti, da je vzrok za to II. Vatikanski koncil in vso dogajanje po njem ( ta duh koncila).
        Z spremembo liturgije, ki je danes popolnoma protestantizirana, so se posledično protestantizirali tudi tisti, ki še hodijo k maši, saj jih ravno ta novi obred dela nekatolike. To je tudi bil namen tega novega obreda, kot je bil isti namen protestantov, da z spremembo obreda vernike iz katolikov naredijo protestante. V Angliji je pred spremembo obreda bilo 99% katolikov in 1% protestantov, 50 let od uvedbe nove aglikanske maše je bilo 1% katolikov in 99% protestantov. Ista stvar se je zgodila po uvedbi nove maše ( letos bo tragična 50 letnica uvedbe nove maše ).
        Nekdo bi lahko osporaval, da je krivda za takšno stanje splošna sekularizacija. To je tudi dodaten razlog, vendar je potrebno poudariti prav dejstvo, da se je Cerkev do II. Vatikanskega koncila upirala sekularizaciji, s koncilom pa se ji je podredila, oziroma se je začel ”dialog” z vsemi mogočimi sovražniki Cerkve, kar je druga beseda za kapitulacijo, oziroma nekdo je to kapitulacijo hotel.
        Sicer pa je z II. Vatikanskim koncilom tako kot s komunizmom. Tudi komunizem je bil krasen, najboljši možni sistem, za katerega pa nismo bili dovolj zreli. Nismo ga dovolj aplicirali v praksi. Posamezniki so ga zlorabili, itd.. Tudi koncil je super, samo premalo smo ga spravili v prakso, za nič ni kriv, krivi so zgolj določeni, ki so ga zlorabili, itd..

  3. Ko pišeš članek se moraš potruditi na kratko in razumljivo podati neko sporočilo. Sicer ti ga danes ne bo bral noben hudič. Ob tem pa trčiš v oviro: ko pišeš na kratko moraš nujno določene stvari posploševati, ko pišeš razumljivo uporabljaš vsakdanje, ne pa strokovne besede. Ko sem prebral članek ge. Baratove sem bil vesel, da se je nekdo na preprost in razumljiv način lotil vprašanja različnosti mnenj v vrhu Cerkve. Kot odgovor pa duhovnik, moralni teolog, študent na papeški akademiji se spotika ob nenatančnostih, ki jih je zasledil v članku ge. Barat. Nekdo je torej stopil v vodo, se zmočil, tvegal, plava kolikor dobro zmore, nekdo drug, ki ima cel kup kvalifikacij pa iz obale uči kako mora, kako bi bilo treba, kaj je narobe… se pa seveda ne zmoči niti s prstkom. Bil bi vesel, če duhovnik, moralni teolog, študent na papeški akademiji, avtor zgornjega članka, napiše kratek in razumljiv članek na temo “Napetosti med tradicionalnejšimi…. itd.”

  4. Hvala g. Kavčič za vaš odziv. Z veseljem sem ga prebrala in v nekaterih stvareh se z zapisanim tudi strinjam. Ne bom se odzivala s člankom v smislu, da bi odgovarjala po alinejah niti da bi zagovarjala, kar sem zapisala v članku, na katerega se odzivate. Prvič zato, ker se mi vaš odziv zdi pomemben prispevek k tej temi, drugič pa, ker ne bi želela, da se izrodi v dokazovanje lastnega »prav« (kot smo lahko nedolgo nazaj spremljali na nekem drugem portalu), saj si nikakor ne mislim, da ne morem spoznati nič novega.
    Bi pa samo odgovorila na očitek o pavšalnosti, ki sicer v tem primeru delno drži, a razlog zanjo ni moja površnost (vsaj prizadevam si, da ne bi bilo tako), pač pa najprej pomanjkanje prostora pri spletnih člankih, ko je velikokrat težko neko temo podrobno obdelati na zelo omejenem prostoru. Takoj za tem pa tudi zvrst besedila, ki ni teološki esej, pač pa članek namenjen širšemu bralstvu… Zato je verjetno v mojih tekstih nekaj več »literarne svobode« kot bi je bilo, če bi šlo za strogo teološko razpravo.
    Še glede velikih akademskih umov, ki jih omenjate: vsekakor jim ne odrekam veličine, vendar pa jih kljub temu ne jemljem za nesporno avtoriteto, kajti nenazadnje na deset »dubia« kardinalov in akademikov, z lahkoto najdemo 10+ kardinalov in akademikov s podobno prestižnimi referencami, ki so AL pozdravili z odprtimi rokami… in slednji so mi nekako bolj pri srcu.
    Več kot strinjam pa se, da je in bo potrebno najti skupno pot in dogovor, kam in kako bo plul cerkveni čoln (če uporabim vašo prispodobo)… meni se zdi, da ga je papež Frančišek usmeril v globoke (posledično, moralno gledano, verjetno tudi bolj nevarne) vode, toda glede na to, da ima obljubljeno vodstvo Svetega Duha, bi mu morda morali tudi »konservativni« teologi bolj zaupati in se skupaj z njim podati na pustolovščino, ki bo morda kdaj res spremenila kakšno prakso (ki je na odprtem morju pač drugačna kot ob obali), cilja čolna pa nikakor ne…
    Vse dobro in lepo pozdravljeni.

  5. Z vsem spoštovanjem do učenega gostujočega avtorja, portal Domovina ne vidim kot teološko predavalnico, tudi ne kot veroučno učilnico.
    Po mojem trdnem prepričanju pa je morala derivat spreobrnenja in ne vzrok ali povod spreobrnenja. Pri čemer je tudi pojem “spreobrnenje” potrebno dobro in pravilno definirati.
    Med tako imenovanimi modernisti in tradicionalisti pa bo večen “spopad”. Tako pač funkcionira ta svet. Spomnimo se samo na gorečega moža iz obdobja začetka renesanse, Savanarolo, ki je svoja “tradicionalna” razmišljanja plačal z grmado. Ne samo v Cerkvi, tudi v politiki ali fiziki, če hočete , je spopad med tradicionalisti in modernisti stalno prisoten.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime