Spopadi med teokratsko oblastjo in opozicijo v Iranu trajajo že tedne. Še dolga pot do morebitnih sprememb.

Vir: pixabay.com

Iranski vrhovni vodja Ajatola Hamenej je danes sporočil, da so po njegovem basijske sile (povezane z državno revolucionarno gardo) žrtvovale svoja življenja v t. i. izgredih oziroma valu protestov, ki so se začeli po smrti iranske Kurdinje 16. septembra letos.

22-letna Mahsa Amini je bila 13. septembra 2022 privedena v ječo s strani iranske ˝moralne policije˝ Gašt-e-Eršad zaradi neustreznega naglavnega pokrivala.

Med vladanjem reformističnega Rouhanija so bila pravila oblačenja nekoliko bolj sproščena, vendar so od začetka vladanja predsednika Ebrahima Raisija leta 2021 v veljavi strožji standardi.

Množični protesti, ki jih je sprožil uboj dekleta, so bili označeni za enega največjih političnih izzivov iranskih oblasti od islamske revolucije leta 1979. Oblasti so njeno smrt pripisale nenadnemu srčnemu zastoju, a množice so verjele njeni družini, ki je oblasti obtožila hudega nasilja nad Aminijevo.

Protestniki, ki so še sredi septembra vzklikali slogan ˝ženska, življenje, svoboda˝, so kmalu prešli na poziv ˝smrt diktatorju˝ in nazadnje ˝smrt Hameneju˝ ter pričeli zažigati Hamenejeve fotografije in pozivali h koncu Islamske republike. Protesti se zaenkrat nadaljujejo.

Basijske oborožene sile, povezane z iransko revolucionarno gardo, so igrale ključno vlogo v zatrtju protestov, za kar jih je voditelj pohvalil in povedal, da njihovo delovanje nakazuje, da je islamska revolucija še ˝živa˝.

Aktivistična medijska agencija HRANA je v protestih do včerajšnjega dne beležila 448 smrti civilistov, od katerih je bilo 63 otrok ter 57 članov varnostnih sil. Aretiranih naj bi bilo skupno okrog 18.170 ljudi. Združeni narodi pa so izglasovali preiskavo o kršitvi človekovih pravic v Iranu.

Konflikt se je pojavil tudi v športu – več iranskih oboževalcev je na družbenih omrežjih obtoževalo iransko narodno nogometno moštvo, da podpirajo politično nasilje v zatiranju protestov.

Zgodovina revolucij

Po državnem udaru častnika Reze Khana leta 1921 se je po imenovanju za šaha pričela iranska modernizacija, tako tehnološka in ekonomska kot tudi kulturna, v smislu pravic žensk in približevanja zahodu. Nadaljevala se je še po drugi svetovni vojni.

Irančani so se približevali Zahodu z različnimi reformami, kot so gradnja infrastrukture, obvezno šolstvo in premiki v smeri enakopravnosti žensk, ki so jim verski voditelji in elite nasprotovale. Protestom so se pridružili tudi tisti, ki so jih zemljiške reforme oškodovale.

Šah si je povečal pooblastila, zaradi česar so študentje pod vodstvom Homeinija, predhodnika Hameneja, pričeli stavkati. Homeini je bil kmalu izgnan v Irak, protesti pa so se nadaljevali in stopnjevali v 1970-ta, v luči naraščanja cen nafte, posledične inflacije in socialno-ekonomskih neenakosti.

Islamska revolucija ima korenine v začetku leta 1978, ko je opozicija instrumentalizirala nasilni spopad med policijo in študenti teologije in pričela z organizacijo protestov in združevanja gibanj po vsej državi – a šah je proteste ignoriral in obljubil nadaljevanje reform.

Stavke so se stopnjevale in nazadnje je šah pozval iraške oblasti k izgonu Homeinija, ki je nato odšel v Evropo in z mediji širil propagando svojemu gibanju v prid.

V začetku leta 1979 je moral šah Reza Pahlavi zapustiti Iran. Domov pa se je vrnil Homeini, zasedel vladne objekte, obračunal s šahovimi privrženci in že aprila razglasil Islamsko republiko – sam pa je postal vrhovni voditelj.

Oblast je prevzel Revolucionarni svet, sestavljen zgolj iz verskih voditeljev. Kmalu so se v Iranu pričele gospodarske težave, ki jih je le poglobila iransko-iraška vojna 1980–88.

Nova revolucija?

Demonstracije proti teokratskemu režimu, ki ga je vpeljala islamska revolucija, so se dogajale tudi prej, dejansko že od sredine 2010-ih in tudi 1999. Leta 2009 so bili protesti naperjeni proti nelegitimnim volitvam. Med valom 2017–2019 so bili ekonomski protesti nekoliko težji izziv za oblast, saj so vključili večje geografsko območje in socialno-ekonomsko raznolikost protestnikov.

Val protestov je potekal tudi med letoma 2021 in 2022, kjer je šlo predvsem za pomanjkanje hrane, vode in nujnih življenjskih dobrin.

Tokratni protesti so pristno politični, feministično sporočilo ima podporo študentov in mednarodni odziv in v tem vidimo vzporednice z islamsko revolucijo leta 1979. A razlika je očitna: tokrat se Iranci ne želijo oddaljiti od Zahoda, pač pa se mu približati – na škodo teokratskemu režimu.

Moč protestov po smrti Mahse Amini je v raznolikosti delov družbe, ki so vanje vključeni, in močni mobilizaciji mladih.

Evropske oblasti so zaradi krvavega zatiranja protestnikov Iranu naložile nove sankcije, nekateri pozivajo EU k prekinitvi diplomatskih odnosov z namenom političnega pritiska. Odgovor na vprašanje, ali bodo protesti, ki so se izkazali za največji izziv oblasti po letu 1979, bili zmožni zrušiti režim, je odvisen od stanja varnostnih sil in politične moči. Njihova neenotnost je igrala pomembno vlogo tudi v 1979.

Iran je po dolgem času ponovno stopil na pot, ki bi lahko prinesla spremembo političnega režima. Ne gre le za (ne)svoboščine, pogojene z islamom, temveč ob konkretnih družbenih spremembah verjetno tudi za nekoliko drugačno pozicijo v mednarodni politiki.

Omenjeni dogodki destabilizirajo Iran, kot ga poznamo. To pomeni destabilizacijo zaveznika Rusije, kar je v interesu strani, ki podpira Ukrajino. Z drugačno zunanjo politiko bi Rusi izgubili ključnega zaveznika, verjetno pa bi se – hipotetično, če bi Iran stopil na stran Zahoda – zaostrili odnosi v Srednji Aziji.

Več o poteku in posledicah jesenskih protestov smo pisali v tem prispevku.

3 komentarji

  1. Pri nas pa spopad med komunisti in demokrati traja vsaj od lega 1941, torej 81 let .
    A ne bi , ce bi imeli normalne medije

    Brez laznivih komunisti ne bi imeli sans.
    In ne bi drzavljanom pokradli na desetine miljard evrov !
    Zato jutri pojdite in z uzitkom obkrozite
    3 krat proti.

  2. Manjka:

    Mosadek je bil demokratično izvoljeni[5][6][7] predsednik vlade Irana (Perzije) med letoma 1951 in 1953, ko je bila njegova vlada z državnim udarom pod vodstvom ameriške CIA in britanske MI6 zrušena.[8][9]

    Bil je pisec, javni funkcionar, odvetnik in izstopajoč član iranskega parlamenta. Njegova vlada je vpeljala vrsto socialnih in političnih reform za socialno varnost, najemnine in lastništvo zemlje.[10] Najbolj odmevna reforma je bila nacionalizacija iranske naftne industrije, ki je bila pod upravo Združenega kraljestva od leta 1913 preko družbe Anglo-Persian Oil Company (APOC/AIOC, kasneje British Petroleum in BP).[11]

    Iranci so v Mosadeku videli glavnega nosilca sekularne demokracije in upora proti tuji dominaciji v iranski oz. perzijski moderni zgodovini. 19. avgusta 1953 je CIA organizirala in izpeljala državni udar na prošnjo MI6. Namesto Mosadeka so na čelo države postavili generala Fazlollaha Zahedija.[12] Udar je na Zahodu znan kot Operacija Ajax[13] po kodi CIA, v Iranu pa kot 28 Mordad 1332, po datumu na iranskem koledarju.[14] Mosadek je bil tri leta zaprt v samici, nato do smrti v hišnem priporu in pokopan doma.[15][16][17][18]

Komentiraj