Leve stranke so pričakovano prevzele pobudo v večjih krajih in mestnih občinah. Tako je SD slavil (le) v Kranju, Ptuju v Slovenskih Konjicah, Maribor je pripadel SMC-ju z novincem Arsenovičem. Po drugi strani je SDS po absolutnih županskih sedežih tudi v drugem krogu na prvem mestu, saj je dobila 18 županov. Na drugi strani je NSi v pridobila (le) dve občini – Žužemberk in Kamnik.
Za stranke leve sredine so tako lokalne volitve, kot skoraj vedno do sedaj, v znamenju prerivanja v mestih in opazovanje podeželja bolj skozi daljnogled želja, kot pa realnega političnega dosega.
Kamniško sabljanje
Drugi krog lokalnih volitev je tudi tokrat potekal v znamenju dvobojev med zanimivimi karakterji in strankarskimi stroji, ki se lahko skoncentrirajo zgolj na določene bitke. Ena najbolj tako očitnih je bil “prestižni” dvoboj v Kamniku, kjer sta se udarila predsednika dveh parlamentarnih strank oziroma njuna “gladiatorja”. Matej Tonin, NSi, ki je v boj poslal svojega svaka Mateja Slaparja in premier Marjan Šarec, predsednik LMŠ, ki je za svojega naslednika želel postaviti Igorja Žavbija.
Pri obeh kandidatih je bilo očitno, da za njima stojijo stranke in celotne ekipe, ki so volivce prepričevale z raznimi podporami, promocijskimi nastopi strankarskih veljakov ipd.
Pri obeh kandidatih je bilo očitno, da za njima stojijo stranke in celotne ekipe, ki so volivce prepričevale z raznimi podporami, promocijskimi nastopi strankarskih veljakov ipd. Na koncu je krajši konec potegnil Marjan Šarec, kar definitivno postavlja zanimiva vprašanja o njegovi pretekli županski karieri in tako imenovanih uspehih.
Matej Tonin pa je s tem rezultatom zavaroval svoj domači vrtiček in hkrati dosegel še eno PR-ovsko zmago, ki bo omilila drugače skromno podobo NSi na teh lokalnih volitvah. Vsaj, če upoštevamo vse optimistične napovedi pred lokalnimi in že pred parlamentarnimi volitvami pred nekaj meseci.
Spopad šerifov
Koper in Maribor sta ponovno dokazala slovensko mantro, da so važni novi obrazi s polic levo-sredinskih PR agencij in ne vsebinski programi. Popovič in Kangler sta oba kazala na svoje dosedanje delo in malo manj na svoje obiske sodišč. Premagala sta ju (dokaj) politična novinca, ki sta s spretnim nastopanjem in ponavljanjem gesel o svežini, novih idejah in posluhu za ljudi predstavljala dovolj dobro obljubo (ponovnega) nadzora določenim omrežjem.
Ampak je pa potrebno priznati, da je Kangler vstal kot redkokateri politični feniks v Sloveniji in vsaj na lokalni ravni postal ponovno pomemben igralec. Popovič pa kljub temu, da je izgubil županski stolček, očitno, z močno svetniško listo, ostaja dejavnik v Kopru.
Večja urbana središča, z izjemo Ljubljane, so se očitno naveličala šerifov, ki delajo bolj malo in govorijo neprimerno več.
Večja urbana središča, z izjemo Ljubljane, so se očitno naveličala šerifov, ki delajo bolj malo in govorijo neprimerno več. Oziroma so se jih naveličala določena omrežja in so si bila primorana poiskati ustrezno zamenjavo. Najbolj očitno je bilo to ravno v Mariboru, ko je dosedanji “vstajniški” župan na koncu dneva lahko le vstal in šel. Izvoljeni Arsenovič pa za svoj zgled navaja Jankovića. Za dobro Maribora upajmo, da ga ne bo posnemal v vseh njegovih dejanjih.
Drugi krog tako ni postregel z večjimi presenečenji in potrjuje določene predpostavke o slovenskih volivcih, moči in dosegu strankarskih medijskih ekip ter pomembnosti novega asfalta vsaj vsake štiri leta. Za vogalom pa so itak že naslednje volitve, ki bodo vplivale na to, koliko tega asfalta bo prišlo z evropskega proračuna in koliko z lokalnega. Maja 2019 se namreč odločamo o tem, kdo nas bo zastopal v Evropskem parlamentu.
Se vidimo v naslednji vojni.
Potuha slabim ali problematičnim učencem ima dolgo brado.
Evo resnične zgodbe z ene od najstarejših slovenskih gimnazij!
Oficir JNA se je pritožil, da je bila njegova hčerka preslabo ocenjena iz predmeta slovenski jezik.
Dete zna, lično sam ispitao čerku, je utemeljil svojo pritožbo.
Šolski inšpektor mu je dal prav.
Nahtigal je v prispevku dobro podal sliko, včerajšnjih volitev.
Sama se sprašujem, kako je možno, da zmaga nov obraz v takih mestih, kot je Koper in Maribor? Dejansko pred par meseci o KANDIDATU še nihče ni kaj veliko vedel. Vedeli so pa MEDIJI, ki so jih reklamirali že takoj, ko so se kandidati “dali na razpolago”. Torej volitve so dobili mediji, če izključimo dvom, da bi kaj k temu “prispevale” tudi volilne komisije.
Kaj se bo zgodilo z občino, pa bomo videli čez par let. Za Maribor, bi saama rekla, da se ne bo “dvignil”, prej “tonil”. Kar se je zgodilo tudi po REVOLUCIJI, ki so jo sprožili USTAJNIKI. Takratni zmagovalec, je današnji poraženec in to tako na karierni, kot osebni ravni.
“Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade”, pravi slovenski pregovor. Kangler pa gre lahko naprej z dvignjeno glavo, pa čeprav so mu ustajniki, policija in sodstvo hoteli zlomiti hrbet. V spominu Mariborčanov in Slovencev – bo ostal, kot dober župan.
Tudi v Kopru je pustil Popovič pozitivno sliko. Mediji pa z njim niso bili zadovoljni, ker jim je vedno v obraz povedal, kaj si misli o njih. Zaradi tega mu sedaj niso pomagali, oziroma “dvigovali” so nasprotnika iz leve opcije.
Najhujša pa je IZBIRA župana v Ljubljani, ki pri vodenju občine se poslužuje raznih izsiljevanj (vsa podjetja, ki tam delajo – mu morajo dati “podkupnino”, tako kot, Tovšakova, Kraški zidar Sežana – ki so zaradi tega propadli, pa še veliko drugih je) in drugih nečednosti. Med drugim tudi ne odplačuje svojih kredito, katere morajo pokriti davkoplačevalci, oziroma država. SODIŠČE, pa NIČ ! – Take stvari ne prinašajo svetle prihodnosti.
Primer v Kamniku, je v drugem krogu dobro pokazal, kakšen je NOVI OBRAZ na ravni Slovenije, ki pride do najvišjega položaja. V lastni občini, kjer ga dobro poznajo, pa v njega dvomijo in zato ne potrdijo njegovega kandidata.
Tudi lokalna politika se je povsem spridila. Gre le za boj za oblast. Torej ne gre za tekmovanje različnih programov, na podlagi katerih bi izbrali najboljšega za skupno (lokalno) dobro. Niti ne gre za to, kateri kandidat je s svojim programom prepričljivejši. Ne. Pomembno je samo, da se zmaga v boju za oblast. Ta oblast pa se potem razume kot absolutna. Kot takšna, ki dovoljuje vse, kot nekakšen vojni plen. In ker gre za boj (bitko) in ne tekmovanje, so dovoljena vsa sredstva. Nasprotnika – sovražnika in ne tekmeca je treba uničiti.nato zasesti vse položaje in zavladati. Seveda si je treba podrediti vse, tudi lokalne medije. Glavno vodilo je: kdor ni z mano, je proti. Kdor ne podpira mojih projektov, je nazadnjak in ni za razvoj. Kdor mene ne hvali, ga je treba utišati.
Kaj to pišeš Mozzes? Da nisi zamenjal lokalno z državno politiko! ….isti…isti…isti volivci!?
Poročajo na RADIJU, da v Kopru še niso vsega “prešteli”. Še ni sigurno, kdo bo župan.
Dvokrožni večinski volilni sistem, po katerem smo na dvokrožnih lokalnih volitvah županov volili in izvolili več kot 200 neposredno izvoljenih mestnih in občinskih županov, se je praktično potrdil kot najbolj ustavno neoporečen, splošno pregleden, pravičen ter tako za kandidate kot tudi za volivce daleč najbolj demokratičen in zaupanja vreden volilni sistem.
Sistem omogoča uspešno kandidiranje tudi nestrankarskim kandidatom ter s tem ne podpira in ne utrjuje nedemokratične oz. od volivcev nenadzorovane nadoblasti odtujene strankokracije.
Prav tako dvokrožni večinski volilni sistem omogoča volivcem, da po svoji svobodni presoji lahko ohranjajo podporo preverjenim kandidatom oz. županom tudi neomejeno večkrat zapored, a tudi, da po drugi strani izkazano neuspešnim oz. neprepričljivim županom izrečejo nezaupnico takoj oz. že po prvem “zavoženem” mandatu.
Več kot dovolj otipljivih pozitivnih razlogov za to, da zakonodajalec takoj zamenja in nadomesti ustavno sporen in demokratično šepav sorazmerni volilni sistem z bistveno ustavno in demokratično korektnejšim, preglednejšim, bolj poštenim in bistveno manj diskriminatornim do nestrankarskih kandidatov in kandidatnih list – dvokrožnim večinskim volilnim sistemom, po katerem že uspešno, v skladu z ustavo in najvišjimi demokratičnimi pričakovanji državljani RS volimo Predsednika RS ter vse župane mestnih občin in občin.