Spopad na nacionalki: zadetek v čelo trde levice

Ljudje radi rečemo, da sta v življenju obvezni samo dve stvari – smrt in davki, za Slovenijo pa velja, da sem sodi še RTV prispevek. No, obstajajo nekakšne izjeme za tiste, ki živijo v jami, kuhajo na odprtem ognju in se prevažajo s kočijo, vendar če vaše gospodinjstvo poseduje električni priključek ali avtomobil z radiem, boste za javno hišo letno namenili svojih 150 €.

A vse več je ljudi, ki se gredo državljansko nepokorščino in tega denarja nacionalni RTV enostavno ne plačujejo. Prihajajo iz vseh vetrov in imajo različne motive, vendar prevladujejo tisti, ki pravijo, da svojega denarja za to »ideološko režimsko trobilo« ne bodo namenjali. Novinarska elita jih ima, bolj ali manj prikrito, za nekakšne desničarske retardirance, poslušne ovčice velikega vodje, kar v prispevkih o njihovih aktivnostih težko skriva.

Pa vendar je ta odnos na svoj način paradoksalen. V isti sapi kot jih zmerjajo, od  njih v imenu »vzdrževanja  standardov strokovnosti in neodvisnosti« pričakujejo 150 € za svoje plače. Takšen »poslovni odnos« lahko pije vodo le pod državno prisilo v javnem sektorju; na trgu pa morda le v kakšnih porno-mazohističnih vodah: »plačaj, da te bom zmerjal in poniževal še naprej.«

In ideološko pravoverna linija (prepoznate jo po tem, da se rada ovija v slogane  »strokovnosti in neodvisnosti«), na nacionalki počne prav to. Res je, da psovke letijo tudi v njihovo smer, a oni so navsezadnje plačani, da jih prenašajo – pokončno, strokovno in neodvisno.

Dejstvo je, da je lakomna aroganca tako imenovane trde levice včeraj dobila zadetek v čelo.

Zadetek v čelo ideološki "strokovnosti in neodvisnosti"

Prav ta ideološko pravoverna linija je, na bizarno prozoren način, včeraj skušala uveljaviti svojo moč na nacionalki. Izhaja namreč iz prepričanja, da je »strokovno in neodvisno« le tisto, kar prihaja od njih samih; vsakršna drugačna presoja pa v imenu teh visokih standardov na nacionalni medij ne sodi in bi morala biti prepovedana.

Najbolj smešna in zanje razgaljujoča je pri tem njihova dvolična nedoslednost. Če so še včeraj pred programskim svetom svoj obraz zastavili v bran »spoštovanja novinarske in uredniške neodvisnosti«, kot so zapisali na transparentu, so danes sposobni od istega sveta zahtevati, da čeznjo zapelje z najtežjim valjarjem.

In če je še včeraj s tablami trdili, da je “uravnoteženje za vsako ceno profesionalni nesmisel”, je danes prav neuravnoteženost intervjuja s Thompsonom vzvod, ki bi moral spodnesti celotno linijo, od direktorice navzdol.

Jasno je, od kod težnja po ideološki strumnosti; gre za relikt iz časov, ko so v imenu edine dovoljene resnice v medijih, (pa v šolstvu, sodstvu in še kje) službe lahko dobili le ideološko pravoverni kadri.

A smo v letu 2017 in ne 1958, in njihovo rovarjenje je očitno zmotilo tudi njihove zmernejše levičarske kolege, bolje rečeno tiste, ki miselno vendarle eksistirajo v današnjih in ne v nekih drugih časih.

Morda je bilo to, morda tudi strah pred dodatnim utiranjem poti skušnjavam političnega poseganja v drobovje RTV (za kakšne druge politične garniture – kot je namignil IE Bergant), a dejstvo je, da je lakomna aroganca tako imenovane trde levice včeraj dobila zadetek v čelo.

Pa vendar - slednji jo je morda vrgel po tleh, a nikakor ubil. Materiala za tiste, ki iščejo izgovor za neplačevanje RTV prispevka, tudi v prihodnje zagotovo ne bo zmanjkalo. Razlika je morda le ta, da se bodo sedaj našli tako na eni kot na drugi strani vse bolj ukrivljene ideološke palice.

Kar se mene tiče, sem morda za svoj denar premalo zahteven, a za zdaj se zadovoljim s tistimi nekaj produkti, ki kažejo, da nacionalna TV še ni povsem ideološko izključujoča. Recimo z Možinovim intervjujem z Radom Pezdirjem, Arehovim dokumentarcem o JLA in serijo oddaj Tarča, vključno s tisto o splavu.

Pa seveda z Odmevi in Slavkom Bobovnikom. Pa tudi Igor Bergant mu je po včerajšnjem dnevu v mojih očeh za kanček bližje kot doslej.