Spopad na evropski sceni: Ne novinarstvo, temveč trda politika

Republika Slovenija in slovenska vlada morata nekaterim medijem v Evropi pravzaprav biti hvaležna. Po vojni za demokratizacijo in osamosvojitev se namreč že dolgo ni toliko govorilo o naši državi kakor v zadnjih mesecih. Ti mediji skrbijo za njeno prepoznavnost, da se ne govori samo o naših izjemnih športnikih in umetnikih, temveč tudi o politiki Slovenije.

S to političnostjo je naša država, ki je relativno nov dejavnik v srednjeevropskem prostoru, priznana kot akter, enak med enakimi, živ člen zgodovinskega dogajanja na znanem prepihu, tromeji, in na tako važni poti med Jadranom in Baltikom. Pomislimo samo, kako pomembno je to, da so nekateri po Evropi “nemirni”, da jih “skrbi” za Slovenijo, predvsem za to, “kaj se tukaj dogaja”, in za “skrb vzbujajoča dejstva pred predsedovanjem”. Skrbi jih ker so razmere “kritične”.

Res se lepo sliši, da skrbijo za nas, za našo svobodo govora in za našo svobodo sploh, saj da smo na poti “v diktaturo”. Tako za nas niso skrbeli pred štiridesetimi ali petdesetimi leti, ko smo bili globoko v rdeči kaši, niti ne ob osamosvojitvi, ki si je mnogi niso želeli. Saj je komaj kdo od naših sedanjih partnerjev v EU vedel, kje se nahajamo.



To ukvarjanje z nami ima neko čudno značilnost, ki prinaša nek slab vonj, bad smelt, bi rekli prijatelji tujk. Gre namreč za svojevrsten proces retroalimentacije. Nekateri novinarji iz Slovenije pošljejo v tujino poklicnim in ideološkim kolegom podatke, razlago in interpretacijo nekih dogodkov, ki naj bi se zgodili tukaj. Tuji novinarji to radi (zastonj ali plačljivo) poberejo, objavijo kot svoje v svojem mediju in morda še komu prepošljejo. Na ta način se ustvari v tujini neko mnenje, ki se širi naokrog … Tedaj pa pridejo na vrsto spet naši novinarji in nam doma servirajo trikrat prekuhano “novico”, skupaj s “skrbjo” in “nemirom”, s katerim zunaj spremljajo “kar se pri nas dogaja”.

Retroalimentacija je tako dovršena. Vse se vrti okoli sebe, kot ljubljenček, ki si neprestano lovi rep. Skratka, ponavljanje prežvečenih in nikoli preverjenih trditev. To je dovolj očitno pri pisarijah v Político, sedaj v Die Presse, v Deutsche Welle … A ne obupajmo, še kaj bo prišlo! Počakajmo, kaj bo v sredo na plenarni seji Evropskega parlamenta.

Ogenj in protiogenj

Komunikacijski prostor vse prenese, kot so včasih dejali za tiskan papir. Táko novinarstvo dela slabo uslugo samo sebi. Včasih je bilo že slišati mnenje, češ, “pusti jih, naj trobijo, kakor hočejo, saj se bo prej ali slej pokazalo, kaj je res”. Drug je spet rekel: “Z nespametnimi nima smisla lomiti kopij, saj je nespamet velikokrat očitna, včasih pa to postane kmalu za vogalom.”

Tretji segajo po sredstvu gašenja gozdnih požarov, kjer se mnogokrat izkaže kot uspešno gašenje ognja s (proti)ognjem. Gre za namenski, nadzorovan požig “goriva”, ki bi lahko služil prodiranju glavnega ognja. Ko se škodljivi ogenj sreča z nadzorovanim protiognjem, izgubi moč in pojenja. Taktika je resda tvegana in zahteva, da jo izvajajo poznavalci. Način “bojevanja” je radikalen, sredstvo pa legitimno pred nevarnostjo.

Boj, ki se že eno leto bije, je neizprosen. Vojaško vojskovanje ima že dolgo svoja pravila in omejitve. Na medijskem področju je pa menda vse dovoljeno. Ni moj namen, da bi se spuščal v razmišljanja o novinarskem poklicu, le spominjam na znano prispodobo: Šef medijske hiše naroči podrejenemu naj mu napiše članek o Bogu. Ob tem ga mora “pravi” novinar takoj vprašati: “Za ali proti?”

Ob Verhofstadtovem primeru so se bivše kolonialne sile jedrne Evrope lahko nekoliko zdrznile ob dejstvu, da imajo v bližnji zgodovini preveč suženjskega masla na glavi, da bi nam in podobnim narekovali kaj so človekove pravice, ko smo pol stoletja živeli v njih popolnem pomanjkanju

Slovenija, ki ni podložna

Preteklo je eno leto te vlade. V tem času je bilo skoncentriranih nešteto medijskih operacij, ki so si sledile druga drugi. Slovenski državljani, dovolj lucidni, smo si nabrali mnogo izkušenj, da lahko spoznavamo, kako tem stvarem nekateri strežejo. Tudi novinarji in medijske hiše doma in po svetu so se naučili, da res “Slovenija ni Kongo”. Uvideli so tudi, da za vsak udarec proti Sloveniji nemudoma dobijo nazaj milo za drago, ogenj proti ognju, primeren odgovor.

Ob Verhofstadtovem primeru so se bivše kolonialne sile jedrne Evrope lahko nekoliko zdrznile ob dejstvu, da imajo v bližnji zgodovini preveč suženjskega masla na glavi, da bi nam in podobnim narekovali kaj so človekove pravice, ko smo pol stoletja živeli v njihovem popolnem pomanjkanju. Slovenija pa končno dovolj jasno vsem kaže, da se ne boji nasprotnikov, niti notranjih niti zunanjih, niti kolaboracije med njimi.

Očitno je, da je vsaj eden od namenov te gonje, tako kot že leta 2007, ko so novinarji zbirali podpise proti predsedovanju, za vsako ceno preprečiti, da bi Republika Slovenija tudi letos predsedovala Svetu EU. Podobno so nedavno poskušali preprečiti, da bi prejela denar od EU. Vedno jim je spodletelo.

Najvažnejše pa je dejstvo, da tu sploh ne gre za novinarstvo, temveč za trdo politiko. Seveda smo vsi za svobodo govora. Slovenci to zelo dobro poznamo, saj smo 46 let živeli v enoumju, kjer o svobodi govora ni bilo ne duha ne sluha. Sedanji borci za narodnoosvobodilno novinarstvo pa, kot je videti, na to včasih malce pozabljajo …

Najboljši dokaz, da gre tu za trdo politiko, imamo v dogodkih izpred tednov: V ponedeljek je (ne)konstruktivna nezaupnica klavrno propadla. Ni minilo 48 ur, pa je že završalo s člankom v “Político”, ki je bil seveda že prej pripravljen, saj so vedeli, da z nezaupnico ne bodo uspeli.

Ob tem bi moral sam sebi in vsem prijateljem reči: Ne nasedajmo domnevnemu boju za novinarsko svobodo. Še enkrat: Gre za politiko, pa ne najbolj čisto! Dobro je, da se tudi po Evropi tega zavedajo!