Spominska slovesnost v Ferdrengu na Kočevskem, nekdanjem ženskem prisilnem taborišču

Uredništvo
0
slovesnost na kraju delovnega tabotošča Ferdreng, julij - oktober 1949, foto: 13. september 2015

V nekdanji vasi kočevskih Nemcev Verdreng je bila danes slovesnost v spomin na trpljenje 600 do 700 žena vseh slojev, stanov in političnih prepričanj, zaprtih v ženskem taborišču za “družbeno koristno delo”, ki ga je komunistična oblast uvedla 7. julija 1949.

Na slovesnosti se je zbralo okoli  200 svojcev, prijateljev ter 4 preživele taboriščnice (na fotografiji). Med prisotnimi so bil tudi evropski poslanec Lojze Peterle, predstavniki NSi ter SDS.

Mašo je daroval kočevski župnik Damjan Štih, po njej pa sta zbrane nagovorili nekdanja taboriščnica Lidija Drobnič in članica NSi Mojca Kucler Dolinar.

Zadnje preživele taboriščnice iz delovnega taborišča Ferdreng, julij - oktober 1949
Zadnje preživele taboriščnice iz delovnega taborišča Ferdreng, julij – oktober 1949,
Z govora Lidije Drobnič

Nameščene smo bile v podirajočih kmečkih hišah, ki so jih po 2. svetovni vojni prostovoljno ali prisilno zapustili kočevski Nemci. V njih smo le prespale, kolikor spanca smo sploh imele, saj so nas ponoči neštetokrat, tudi na pol ure, zbujali s kričanjem in z zahtevo “lezi, diži se”. Že ob prihodu v taborišče in do odhoda 31. oktobra1949 na grad v Škofji Loki je bilo slišati kričanje in zmerjanje, da smo belogardistična banda in podganja zalega, nevredne da živimo.

Danes, 25 let po osamosvojitvi, bi morala naša država ob pravilnem vodenju biti med državami evropske skupnosti, v katerih vladajo demokratični sistemi. Politiki bi morali svoje poslanstvo opravljati v dobro vseh državljanov, skrbeti za pravno državo in varovati človekove pravice. Namesto tega, smo, kot dobro ugotavlja pisec članka Andrej M. Poznič v prilogi tednika Družine Slovenski čas, “v čolnu, ki se mirno ziblje v smeri nikamor”. Stanje v državi je zaskrbljujoče, saj pravna država ne deluje. Z dolgoletnimi postopki v civilnih in v kazenskih zadevah so kršene temeljne človekove pravice.

O ženskem prisilnem taborišču Ferdreng.

Taborišče je bilo arhitekturno podobno vsakemu nacističnemu medvojnemu lagerju, z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, barakami, nevzdržnimi higienskimi razmerami. Oboroženi pazniki, s psmi, včasih na konjih so se redno posluževali trpinčenja, zasliševanj, zapiranja v temnice oz. bunkerje, kakor so imenovali vlažne kleti nekdanjih kmečkih poslopij.

V taborišču so bile nastanjene tako prave prestopnice (prostitutke, morilke, tatice …) kot tudi prevladujoče politične zapornice, katerim se je očital karierizem, protidržavna drža, brezdelnost, čeprav so mnoge med njimi bile tudi medvojne sodelavke OF. Najmlajša je bila mladoletna 16 letnica.

V tej vasici, ki je nekoč štela nekaj več kot deset hiš, so imele ženske nalogo poslopja zravnati z zemljo, z macolami, krampi podreti še zadnje sledi Kočevarjev. Težaško delo so opravljale tudi v bližnjem kamnolomu.

Taborišče je bilo ukinjeno do konca oktobra 1949, del taboriščnic izpuščenih, ostale pa so prepeljali na škofjeloški grad, kjer so nadaljevale “družbeno koristno” prisilno delo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime