Spomenka Hribar ne bi ustavljala Rusije, temveč Ameriko

Foto: depositphotos.com, notranja zajem slike Vecer.com


Zadnja v vrsti izjav in pisem v zvezi z Ukrajino je ponovno gospe Spomenke Hribar, ki se je tokrat samostojno podala na nehvaležno pot svetovanja v mednarodno-političnih, diplomatskih in celo strateških zadevah. Očitno ocenjuje, da je nova vlada precej »bosa« v mednarodnih zadevah z novo gospo ministrico Fajonovo na čelu in da ji je zato treba pomagati. Vladi RS po nekaj začetnih ugotovitvah kar priporoča nekaj izhodišč. A kakšnih?

Glavna teza njenega pisma je, da  je vse te vojne kriva imperialistična politika ZDA in »služabništvo EU in NATO ameriškim interesom«. Žal gospa Spomenka gleda na stvarnost, ki jo obdaja, samo z enim očesom. Kajti če govori o politiki ZDA, bi morala najmanj toliko govoriti o imperialistični politiki Sovjetske zveze-Rusije, ki je vse do leta 1991 z Varšavskim paktom obvladovala Evropo tja do srede Nemčije, pa pogojevala Avstrijo, Finsko, Švedska je bila deklarirano nevtralna. Pa podpirala Kubo in druge države Latinske Amerike, Angolo in druge države Afrike.

Ne bom se spuščal v trenutno brezplodno razglabljanje o imperijih v zgodovini, niti ne o razlikah med njimi. Vse to je v knjigah. Dejstvo pa je, da razlik analitični zgodovinarji najdejo kar nekaj. Denimo: ali bi Gandhi s svojo mirovniško držo v Indiji uspel nasproti Britanskemu imperiju, če bi tam vladal nek Stalin, Hitler, Mao Zedong, Pol-pot ...? Verjetno bi ga zmleli. Ameriškemu imperializmu je denimo štiri leta vladal osovraženi Donald Trump. A državljani imperija so ga na volitvah odstranili in izbrali demokrata Joeja Bidna. Kako je s takimi možnostmi v ruskem imperiju, kjer že skoraj dvajset let vlada avtokrat Putin, seveda izvoljen, a na takih volitvah, ki bi si jih gospa s svojo nežno občutljivostjo ne želela za Slovenijo? Verjetno je med enim in drugim imperijem vsaj kakšna zgodovinska in politična razlika. Da ne govorim o ruskem carskem imperiju prejšnjih stoletij.

Vojne vsekakor ni »kriva« ZDA + NATO + EU, temveč agresorska Rusija. Ukrajina se je v obrambi hotela rešiti najprej pogojenosti Rusije in odstranila proruskega Janukoviča, ker je zavrnil pridružitveni sporazum za vstop v EU. Ponavljam, šlo je za vstop v EU, ne v Nato, torej, nobene vojaške širitve Nata na Vzhod. Sedaj pa se krčevito brani pred agresijo. Če bi danes Belorusi svobodno odločili, da naj Lukašenko »mirno odide« domov, ali bi gospa Spomenka hitela protestirati proti zvezi Nato, da se širi na vzhod?

Ob stalnem ponavljanju mantre o širjenju tveze Nato proti vzhodu je zanimiva formulacija Hribarjeve o »prelamljanju sicer neformalizirane obljube Zahoda iz leta 1990, da se ne bo širil na vzhod«.  Priznava, da obljuba Zahoda ni bila formalizirana. Prelom česa je torej bil? Sicer pa, četudi bi bil kdaj izrečen kak namen v tem smislu, razgovori med Rusijo in »Zahodom« po mednarodnopravnih načelih ne morejo nalagati obveznosti tretji državi, Ukrajini, če ta izrecno ne vstopi v dogovore in ne prevzame odgovornosti. Če ta kdaj ocenjuje, da je skladno z njenimi interesi denimo, da pristopi k EU, ji nihče ne more oponašati nikakršnega dogovora, sklenjenega med drugimi, ki nje ne obvezuje.

Dalje. »Ukrajini je treba pomagati,« pravi gospa, a za vojno je kriva ZDA. Torej, mi ji moramo pomagati, tako kot to dela ZDA, a ZDA je kriva za vojno in njene grozote. Ali kdo razume?
Ob Putinovi agresiji in šele ob njej se je Nato začel širiti in krepiti v vseh državah članicah. Putin je dosegel bumerang učinek.

Ravno Putin je s svojo agresijo dosegel širitev zveze Nato


Istočasno pa v teh okoliščinah Hribarjeva trdi, da je »nujna« prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato. Je že prepozno. Švedska in Finska sta že skoraj včlanjeni. Ob Putinovi agresiji in šele ob njej se je Nato začel širiti in krepiti v vseh državah članicah. Putin je dosegel bumerang učinek.

Podpisnica Vladi RS predlaga dvoje: 1) Slovensko pobudo za začetek pogajanj med EU in Rusko federacijo o »trajnem miru«; 2) Da začne pogajanja za osnovanje »evropskega projekta Evrazije, kot subjekta mednarodne politike«.

Hribarjeva za Slovenijo predlaga neko novo »neuvrščenost« v 21. stoletju. Torej, Slovenija, članica Nata in EU, pa istočasno »neuvrščena«? In to v času, ko nevtralna Švedska po stoletjih opušča to politiko?

S Putinovo Rusijo naj se izdeluje neka nova varnostna arhitektura Evrazije za dosego »trajnega miru« (Kant?). Kdo se bo danes in jutri šel pogajat s Putinovo Rusijo in ji verjel, ko si je zapravila verodostojnost za prihodnje čase? Zaupanje je bistvena vrednota v medčloveških odnosih, tudi v mednarodnih. S Putinom in njegovo garnituro ne bo nihče sklepal daljnosežnih dogovorov. Putin jih je onemogočil. Za to bo v najboljšem primeru morala priti druga garnitura.

Končno. Slovenija »majcena«. Iz svoje »majcenosti« bo Republika Slovenija izšla z resnostjo, odločnostjo in solidnostjo v svoji notranji in zunanji ter obrambni politiki. Važen korak je naredila, ko je med prvimi šla neoborožena v Kijiv, v podporo Ukrajini. Za njo se je vsul plaz obiskov in podpor. Potem pa je kljub svoji »majcenosti« še ponudila, kar v svoji vojaški zmogljivosti premore.

Komentirano pismo ni nič drugega kot zavajanje in ustvarjanje neke »real-idealistične« megle, ki jo poznamo iz časov, v katere se ne maramo vrniti. Hvala za taka priporočila!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki