Spolne kvote zdaj še za javna podjetja in delovna telesa vlade, ministrstev in občin?

13
Uredništvo

Vlada Marjana Šarca namerava strogo predpisati najnižjo dovoljeno zastopanost posameznega spola v organih, kjer sama kadruje, oziroma kadrujejo ministrstva v njeni sestavi.  

Ministrstvo za delo v javno razpravo pošilja predlog novele Zakona o enakih možnostih žensk in moških. Kot pravijo, z namenom izboljšanja oz. doseganja enakih možnosti žensk in moških oz. povečanje deleža manj zastopanega spola pri sestavi delovnih teles vlade in ministrstev ter organov upravljanja in nadzora oseb javnega prava.

Kvot pa zaenkrat ne nameravajo uvesti za zaposlovanje na samih ministrstvih. Slednje bi bilo v praksi verjetno nemogoče izvesti, saj so nekatera ministrstva izrazito feminizirana. V ministrstvu za pravosodje je denimo zaposlenih zgolj peščica moških, kar je lepo karikiral njihov twit ob dnevu žena. 

Na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so zapisali, da je ob naštetem cilj predlagane novele tudi doseganje enakih možnosti žensk in moških pri imenovanju ali predlaganju predstavnic in predstavnikov lokalne skupnosti v organe upravljanja in nadzora oseb javnega prava.

Najmanj 40% vsakega spola …

Veljavni zakon o enakih možnostih žensk in moških namreč v 14. členu določa, da mora vlada upoštevati načelo uravnotežene zastopanosti pri sestavi posvetovalnih in usklajevalnih organov, drugih delovnih teles in delegacij, ki jih ustanovi ali imenuje. Enaka dolžnost velja za ministrstva pri sestavi strokovnih svetov. Prav tako mora biti to načelo upoštevano pri imenovanju oz. predlaganju predstavnic in predstavnikov vlade v javna podjetja in druge osebe javnega prava.

S predlogom novele se po navedbah ministrstva spreminja 14. člen, ki po novem jasno opredeljuje načelo uravnotežene zastopanosti spolov, kar pomeni najmanj 40-odstotno zastopanost vsakega spola.

Ker se potrebe prebivalstva velikokrat naslavlja v lokalnih skupnostih, samoupravne lokalne skupnosti pa svoje predstavnice in predstavnike imenujejo v številne organe upravljanja in nadzora oseb javnega prava, zakonski predlog k uresničevanju načela uravnotežene zastopanosti pri tovrstnih imenovanjih zavezuje tudi njih.

Spremenjeni 14. člen določa tudi izjeme od tega načela, saj po ugotovitvah ministrstva “v praksi zaradi različnih objektivnih razlogov ni mogoče vedno zagotoviti načela uravnotežene zastopanosti spolov. 

Namesto po sposobnostih bodo kadrovali po matematiki spolov
Obsedenost levičarjev z uravnoteženim zastopanjem po spolih ne pojenja, kvečjemu obratno. In to kljub temu, da praksa priča o številnih zapletih ob zagotavljanju predpisanih kvot, recimo pri kandidatnih listah za državnozborske ali lokalne volitve, ko je za tovrstni angažma izjemno težko dobiti dovolj predstavnic ženskega spola.

A kljub temu, da je Slovenija po enakopravnosti spolov v svetovnem vrhu, levica še kar rine v “reševanje” neobstoječega problema, s tem pa situacijo zgolj dodatno zapleta in otežuje. S predpisovanjem kvot za nadzorne svete javnih podjetij, delovnih in posvetovalnih teles ministrstva in podobno, ne bodo v ospredje le postavili matematike spolov, temveč bodo poskrbeli za negativno selekcijo kar se sposobnosti kandidatov tiče. Zaradi različnega interesa je namreč bazen potencialnih moških in potencialnih ženskih kandidatov za tovrstne organe različno globok.

Za lažje razumevanje si predstavljajmo, da ministrstvo za šolstvo predpiše kvote za vzgojiteljski kader v vrtcih. Ste prepričani, da bi na koncu dneva z vašimi otroki res delali najsposobnejši kadri, ali pa bi zaradi hude konkurence odpadle številne dobre vzgojiteljice, delo pa dobil praktično vsak vzgojitelj, ki bi bil na razpolago? Bi tak po strokovnosti in referencah res dosegal kvaliteto tistih, ki jih je izrinil zaradi spolnih kvot?

Zdrava pamet nam pove, da v sodobni demokratični družbi, kjer je enakopravnost spolov že tako na visoki ravni, tovrstni posegi zgolj slabšajo situacijo. Zato Skandinavci nimajo kvot, hkrati pa so v vrhu po enakopravnosti med moškimi in ženskami.

Tolikokrat se po njih zgledujemo. Zakaj se ne v tem primeru?

Vladne namere na srečo ne predvidevajo spolnih kvot za zaposlovanje na ministrstvih. V tem primeru bi denimo na pravosodnem imeli hude težave:

 Številni akademiki, publicisti, komiki … proti spolno nevtralni Nemčiji

Ne samo spolne kvote, primer Filozofske fakultete in FDV kaže še eno dimenzijo “uveljavljanja” ženskih pravic – in sicer na področju uporabe nevtralnih zaimkov v uradnih fakultetnih besedilih, obvestilih in najavah.

Takšni praksi so se denimo uprli jezikoslovci in intelektualci v Nemčiji. V odprtem pismu, ki ga je spisala Nemška jezikovna zveza, podpisniki odločno nasprotujejo spolno nevtralni Nemčiji. Tudi v tej državi so za oba spola v množini tradicionalno v rabi moški zaimki. Mnoge feministične skupine pa v zadnjih mesecih pritiskajo k uvedbi imenovanj v nevtralnem spolu. Slednje so začele uveljavljati tudi številne šolske ustanove.

Zato je skupina avtorjev v svojem pismu zapisala zahtevo, da se »s to norostjo preneha«.

O nesmiselnosti uporabe nevtralnih zaimkov in okrog vprašanj zastopanosti žensk na vodilnih položajih je večkrat govoril tudi svetovno znani kanadski klinični psiholog Jordan Peterson:

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 13

  1. Uvajanje spolnih (ženskih) kvot, je popolna bedarija.
    Moški in ženske se razlikujemo. Niso samo zunanji spolni znaki tisti, ki kažejo različnost. Razlikovanje je zapisano tudi v duševnosti, v načinu razmišljnja, čustvovanja, obnašanja itd.
    V glavnem gre za dve različni naravi.
    Pri enih osebkih se lastnosti bolj razlikujejo, pri drugih manj, vseeno pa so razlike tolikšne, da lahko trdimo, da se ženske razlikujejo od moških in moški od žensk.
    Te razlike sveda omogočajo enemu spolu prednost pri nekaterh opravilih, drugemu spolu pa pri drugih opravlih. Moški so bolj talentirani za eno, ženske za drugo.
    Tehnika je omogočila ženskam opravljati poklice, ki so bili včasih privilegij moških. Stroji in avtomatika omogoča ženskam opravljati praktično identične poklice, kot moškim. Stroj, tudi največji, najmogočnejši lahko danes upravljajo ženske, saj zadostuje pamet in pritiskanje na ustrezne gumbe. Danes ni niakršno presenečenje več, če vozi avtobus ženaka, tudi ne več, če vozi največje letalo-jumbo, in tudi največji ladji je kos. Sveda so dandanes dosopni ženskam praktično vsi pokilci.
    Moderne družbe to priznavajo in praktično diskriminacije ni več. Res pa je, da so za nekatere poklice ženske bolj talentirane, so bolj gibčne, bolj spretne, bolj dojemljive, za druge pokice pa so boljši moški. Ni pa nobena težava, če recimo želi biti ženska varilka, ali upravljalka bagerja, da to postane. Če si zaželi je lahko tudi avtomehanica.
    Seveda takšne izjeme femisnistični tabor ne zanima.
    Na vsak način želi enakost spolovna vodilnih položajih in seveda prevlado v družbi.
    To pa je neumnost, zanesljivo tudi škodljivost.
    Spomnimo se Petrovega načela, ki nas pouči, da človek napreduje na delovnem mestu toliko časa, dokler ne zasede takšnega, ki mu ni kos in običajno zavozi tsto, kar počne. Uspešen direktor postane popolnoma nesposoben minister.
    Razlika med zahtevami žensk za enakost in karierititi iz Petrovega načela je v tem, da karierist sam leze po lestvici navzgor in se končno sam ujame v past. Pri enakosti žensk, ki jo naj uvajajo ženske kvote, pa administrativno predpišemo kariero spolu. To se pravi, da uvajamo nekakšno prisilno Petrovo načelo. To pa je nevarno za družbo.
    Namesto, da bi se harmonično, naravno razvijala, postavljamo pravila, zakone, ki naravo posiljujejo.
    Zanimivo pri tej neumnosti je pred vsem to, da so zagovrniki narave in naravnega življenja pobudniki tega nezaslišanega nasilja.
    Ženske kvote so namenjene pred vsem temu, da bi ženske zavladale.
    Tam kjer prevadujejo, pa se nobena od pobudnic ne obregne.
    Če se bo že zgodilo, da bodo kvote uzakonjene, morajo moški poskbeti, da bodo veljale tudi moške kvote. V tem primeru bo vsaj tretjina sodnic izgubila službo, prav toliko “šic”, torej učiteljic, prodajalk, medicniskih sester in tako naprej.
    Najverejetneje lahko takšnim norijam naredi konec le popolna zmeda in obrzda pohlep možač, ki želijo na silo uvesti matriarhat.

  2. Kja, ko bi se še potrudili na sodiščih, tožilstvih, fakultetah, zdravstvu, šolstvu, vrtcih, medicinskih sestrah….nikjer nobenega moškega. Pa še tisti, ki so tam, so jih okolje kastrira.
    Ta boj proti moškim je presegel vse meje zdrave pameti. Blaznost je na pohodu v naši zahodno evropski kulturi. S političnimi ukrepi spreminjamo slovnico, s slovnico spreminjamo gensko sliko moškega in ženske…

    Pravopisno na filozifski fakulteti sploh ni več nobenega moškega profesorja. Vsi so zdaj profesorice, kot smo lahko pred časom brali. Res se nam je strgalo. Quod deus perdere vult, dementat prius.

  3. Enakopravnost spolov ni možna, ker smo si različni, tudi telesno. Koliko žensk pa dela v rudniku ali pa pri plavžu? Dajte no, levica!
    Najboljša je tale Šarčeva.
    Baba je kot parket. Če jo na začetku dobro položiš, lahko potem 30 let hodiš po njej!
    Toliko o enakopravnosti!

  4. Zanimivo je, da se levičarski aktivisti in medijski dreserji javnega mnenja strašansko srdito in srborito borijo za dosledno uveljavitev “spolnih kvot” na vodilnih mestih v izvršilni in zakonodajni veji oblasti ter na vodilnih mestih v gospodarstvu, prav nič pa jih ne moti, milo rečeno, vse hujša “spolna neuravnoteženost” v sodni veji oblasti, v izobraževanju, zdravstvu, socialnih službah itd., kjer vse bolj prevladuje med praktiki in na vodilnih mestih le en spol.
    Prav tako levih pravičnikov ne moti strahovita sistemska, kadrovska in finančna centralizacija v najvišjih organih zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, kjer prevladujejo prebivalci Ljubljane in osrednje slovenske pokrajine, ki po zaslugi neustavne kadrovske, sistemske in finančne centralizacije tudi nezasluženo počrpa in zapravi največji delež državnega proračuna, zbranega od davkoplačevalcev z vseh koncev Slovenije.
    Finančni in statusni privilegiji glavnega mesta in osrednje slovenske pokrajine, ki so posledica ustavno sporne ter formalne in neformalne centralizacije RS (ni naključje, da kadrovsko tako močno “ljubljanizirani” organi odločanja državne oblasti ter organi najmočnejših političnih strank ničesar ne storijo za decentralizacijo in ustavno priporočeno ustanovitev pokrajin v RS), so poleg neustavnega sorazmernega volilnega sistema najhujša ovira nadaljnjemu razvoju večstrankarske parlamentarne demokracije v RS ter enakopravnejšega in bolj uravnoteženega ekonomskega in socialnega razvoja vseh pokrajin v RS.

  5. Sam sicer mislim, da so obvezne spolne kvote, ki so bile uvedene na volitvah izrazito kontra-demokratične narave, saj so po logiki razmišljanja v bistvu kontradiktorne s samo demokracijo.

Komentiraj