Spokornost in spreobrnjenje … kaj naj s tem?!

6

    Danes nas božja beseda vabi k razmisleku, kako naj skozi vse cerkveno leto stojimo pred skrivnostjo odrešenja, to je, Kristusovega učlovečenja, trpljenja, smrti in vstajenja.

    Prva taka celostna drža je spokornost. Ta asketski izraz vsebuje celosten razpon odnosov, ki se nanašajo tako na naše telo, kot na naše odnose do bližnjih in do Boga samega. Treba je takoj povedati, da je spokornost zelo konkreten pojem, ki nas spomni na vrsto dejanj, ki jih tako ali drugače storimo vsak dan. Vzemimo razne odvisnike. Tisti, ki so zasvojeni z alkoholom, se mu morajo odpovedati, če se želijo pozdraviti, sicer jih telesno in duhovno uniči. Podobno velja za mamilaše. Če želijo preživeti, se morajo v dolgotrajnem postopku odpovedati mamilom.

    V obeh navedenih in podobni primerih pokora pomeni odpoved delovanju, ki vodi v telesno in duhovno propadanje, v smrt. Isto velja v primeru laži. Kdor laže zavestno v sebi in v bližnjem ubija eno najbolj odličnih sposobnosti našega uma, namreč spoznati resnico. In še bi lahko naštevali.

    Spokornost je torej zavestno delovanje, ki ponovno vzpostavlja vse tisto, kar z napačnimi, zmotnimi in grešnimi dejanji v sebi porušimo.

    Spokornost je torej zavestno delovanje, ki ponovno vzpostavlja vse tisto, kar z napačnimi, zmotnimi in grešnimi dejanji v sebi porušimo. Zato bi spokornost lahko imenovali zavestno skrb za dobro, ki smo ga že dosegli in je ogroženo ali celo uničeno.

    Za nas kristjane pa spokornost, kot vračanje v predhodno doseženo dobro stanje ni dovolj. Mi smo poklicani k spreobrnjenju. In tu smo pred vprašanjem: h komu, v kaj naj se spreobrnemo, kam naj na novo usmerimo vse naše sposobnosti, celotno našo osebnost? In kako je to mogoče? Današnja božja beseda nam nudi največji okvir, obseg spreobrnjenja.

    Minljivost zemeljskega

    V prvem berilu smo slišali, kako je Bog poslal preroka Jona v veliko mesto Ninive, da prebivalce Niniv, ki so BILI očitno zadovoljni z grešnim življenjem v mestu, naj se preobrnejo. »Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!«. In Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino. Za spreobrnjenje je najprej potrebna vera v Boga. V tem primeru je to bilo spoznanje, da so zmožni spremeniti svoje življenje in sprejeti prerokovo oznanjevanje.

    Apostol Pavel pa je kristjanom v Korintu postavil še globlji razlog za spreobrnjenje, namreč minljivost vsega, kar je na Zemlji, tudi najlepših doživetij, spoznanj, najbolj ogrožajočih ali osrečujočih stanj duše ko je zapisal: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva«.

    Apostol kristjane v Korintu spomni, da Božje kraljestvo preprosto presega največje dosežke kristjanov v zemeljskem življenju, celo lepoto, ki jo mož odkriva v ženi in žena v možu, ko živita v milostnem stanju zakramenta zakona.

    Spreobrnjenje pa najbolj jasno opredeli Jezus na začetku svojega javnega delovanja: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Spreobrnjenje je najprej smiselno, ker je cilj jasen – Božje kraljestvo je blizu. Jezus pa tudi pokaže kako naj kristjani živimo držo spreobrnjenja – da verujemo evangeliju, torej Kristusu osebno, ker je On vsebina Veselega oznanila, Evangelija

    Spreobrniti se, pomeni v vsem posnemati Kristusa, sprejeti njegov nauk, torej poistovetiti se s Kristusom in ga v vsem posnemati v njegovem delovanju. Kristus je namreč hkrati vsebina in izvršitev Evangelija. Ni namreč naključje, da evangelist Marko nadaljuje svoj evangelij z opisom, kako je Jezus poklical po tem govoru svoje prve učence. Apostoli so torej prvi in najbolj pristni, seveda, poleg Jezusove Matere Marije, vzori, kako v vsem posnemati Učenika.

    Duhovni nagovor je povzet po spletni strani www.jezuiti.si . Avtor je p. Janez Sraka. 
    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 6

    1. “v vsem posnemati Kristusa”

      Sem popolnoma zgrešil, skušam se ravnati po “Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«” (Jn 2, 5)
      Še dobro, da nisem v tem pravilu prišel daleč, kajne?

    2. Le posnemaj Boga, pa boš daleč prišel. Kako bo smet posnemala Boga? Vsi umreti pri 33h? Tak poskus je poskus biti sam Bog. Marija in Magdalena in učenci ga niso posnemali v tolikšni meri, kot je tu priporočeno, ampak so ga ubogali in ljubili. Upam, da je pater že kar nekaj mrtvih obudil, slepih ozdravil, hromih sprehodil, in da bo umrl na križu za grehe nas grešnikov? Lahko narediš iz soda vode vino? Morda le iz enega šilca vode? Lahko v nebo poletiš bližnjim na očeh? Kdor se tako napenja, je nenehno depresiven. Kajti lotil se je nečesa, kar njegova narava ne more podpreti. Naša narava je biti sluga, kot AlojzZ piše. Če si sluga v svoji karizmi, je to Kristus, kajti tudi on je ‘sluga’ Očetu.

      V psihologiji je poznano, da ko starši prenaložijo breme na otroka, se otrok zlomi ali pa se nabilda, napne, in postane psihopat. Misli, da je vsemogočen. Izbranec. A se v življenju zlomi, enako kot vernik, ki bi rad posnemal Jezusa. Posnemamo lahko le en droben delček evangelija, in prav to je Alojz zgoraj povedal. Vsak svetnik je mojster le enega delčka. Pa še za to mora biti svetnik. Če duhovnik tega ne ve, izgori, tak vzor pa povzroči upad novih duhovnih poklicev. Huda je kazen za tiste, ki posnemajo Boga, že posnemati Frančiška in napol nag hoditi naokoli se konča s pljučnico in urgenco. Koliko je mlajših redovnikov in redovnic, ki želijo posnemati Jezusa, pa se po dveh dneh premislijo. O tem pišejo dnevniki svetnikov. Si pripravljen vzeti greh grešnika nase in ga odplačati? Že po eni uri boš v grozi vpil za milost. teh primerov je veliko, samo svetega Pija se spomnite, kaj je odgovoril takemu nadebudnežu: V hipu boš umrl!

    3. Ante globok pogled na današnjo stvarnost imaš. Mislim, da vsak lahko dela le v okviru BOŽJEGA in MOŽNEGA, in se trudi za dobro. V današnjem svetu lahko “žanje le male” uspehe, ker je veliko rušilne moči, ki nas ovira. Toda, če delamo z dobrim namenom, smo lahko mirni, tudi pri neuspehih – le tako lahko preživimo. Ta, ki ne preživi, pa potem ne more več nikomur pomagati.
      Tudi danes, bi bili potrebni PREROKOV, kot je bil Jona, ki bi opozarjal, da se moramo spokoriti, sicer nas bo Bog uničil.
      Žalostno je, da se danes uničujemo kar sami, ker mnogo je takih, ki mislijo, da “so Bog”.

      • ker mnogo je takih, ki mislijo, da “so Bog”.

        in te najdes prevsem v RKC hierarhiji.. in vi verniki pa še vedno plačujete rento v RKC…

    4. Imaš prav. Glede prerokov pa – vedno so živi, le če jih želimo slišati. Tako kot takrat. V duhovnem namreč ni časa in tudi smrti ni, zato so vsi tukaj in zdaj, če se malo umaknemo v kak kot in tenko prisluhnemo.

      Ni pa mogoče biti kot Jezus, “v vsem posnemati Kristusa”, ker to je potem obnašanje Bogu zavistnih. Čeprav je bil on človek, jaz nisem Bog.

    Komentiraj