Sovjetska zveza jih je okupirala, a zdaj so svobodni. Kdaj bomo v glavah osvobojeni tudi Slovenci?

Vir posnetka slike: RTV SLO
Pred dnevi je spodrsljaj novinarja Igorja E. Berganta osvetlil indoktrinacijo, ki se dogaja vsa leta med in po padcu komunizma v Sloveniji. Novinar se je namreč pogovarjal s predsednico Estonije Kersti Kaljulaid in o napredku njene države po padcu komunizma.

Bergant je gostjo namreč vprašal: “Kako je bil mogoč tak prehod (op. v digitalno in napredno družbo), saj ste bili del Sovjetske zveze?” Predsednica je bila nad vprašanjem zgrožena in mu je jasno odgovorila: “Ne, Sovjetska zveza nas je okupirala. Nismo se ji prostovoljno pridružili. Bila je okupacija, ki ni bila nikoli priznana s strani svobodnega sveta.” V samem vprašanju morda mala razlika, na katero se je estonska predsednica odzvala, saj očitno razume pomen uporabe pravih besed za prava dejanja.



Podobna osvetlitev slovenske družbene psihoze se je zgodila, ko se je slovenska post-komunistična levica spraševala zakaj njihovih velikih ruskih zaveznikov ni bilo na obeležitvi 80. letnice začetka druge svetovne vojne na Poljskem. Dokaj razumljivo, če je pa v slovenskih učbenikih še vedno ob tem dogodku le slika nemških tankov, ki se peljejo po planjavi in zraven opis anekdote o tem, da so Poljaki s konjenico napadali nemške tanke.

Na to, da je bila z zamikom napadena še z vzhodne strani, s strani Sovjetske zveze na podlagi pakta med nacisti in komunisti, pa se vedno znova pozablja oz. relativizira.
Zato demokrati govorimo o okupaciji in zasedbi, drugi pa o domovinski vojni in osvoboditvi.

Podobno se relativizira Protiimperalistično fronto, ki je bila skupaj z nacisti in komunisti usmerjena proti Zahodnim zaveznikom. Ali pa o tem, da se je Dolomitsko izjavo podpisalo s pištolo na mizi. Ali pa o tem, da so Sovjeti med svojim pohodom po Prekmurju morili Slovence in storili silo več kot 5.000 slovenskim ženskam. Zato demokrati govorimo o okupaciji in zasedbi, drugi pa o domovinski vojni in osvoboditvi.

Kaj nas lahko nauči predsednica Estonije


Največji hudičev trik je, da preslepi človeka, da ne obstaja. In vedno znova nasedemo temu triku. Zadnji izmed teh je bil in je govor o t.i. usmerjenosti v prihodnost, pustite zgodovino zgodovinarjem, vse naj bo oproščeno. Tukaj nam daje lekcijo ravno estonska predsednica. Lahko bi zadevo spustila mimo, lahko bi drugače odgovorila. Bolj diplomatsko, bolj politično korektno. Toda tega ni storila.

Sprava pri njih ni končana, ker se je vse oprostilo. Sprava ni za njimi kot narodom, ker so politično korektni. Ampak za to, ker govorijo o dejstvih kot dejstvih, resnici kot resnici in pazijo na prave besede. Njim se je zgodila okupacija in osvobodili so se leta 1991. Enako se je zgodilo nam.

Ko bomo sposobni govoriti o zločinih in terjati odgovornost; ko bomo preprosto rekli bobu bob, takrat bomo lahko govorili o spravi. Gre za odpoved gnijočemu delu narodnega telesa, ki nas ovira vedno znova. Kačo še vedno gojimo na svojih prsih in upamo, da če bomo gledali v drugo stran, da bo odšla. Ne, kača se redi ter postaja vedno bolj pogumna in prepričana vase. Kaj drugega pa so partizanske "enote" na proslavah? Pozivanja k ponovnemu klanju drugače mislečih?
Gre za odpoved gnijočemu delu narodnega telesa, ki nas ovira vedno znova.

Vse to pa se destilira skozi demokratični proces v državo, kjer je kraja vrlina, umor in požig osvoboditev ter nespoštovanje ustave zgolj politika. Potem se pa sprašujemo zakaj je Estonija tam, kjer je in mi tam, kjer smo. Dokler ne bo skupinska psihoza o "osvoboditvi" končana, toliko časa nam še vsa estonska e-uprava ne bo kaj dosti pomagala. Estonska predsednica pa se zaveda svoje in narodne zgodovine ter ji je za to jasna usmeritev za prihodnost, četudi jutri interneta ni več.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike