SOVA skovika že desetletja. Komu ustreza, da je to problem ravno pri tej vladi?

vir: pixabay.com
Sova med svoje temeljne naloge šteje delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma zagotavljanje nacionalne varnosti. Kar se sliši zelo blizu slavnemu vzkliku obrambe »nacionalnega interesa«. Prosti prevod bojnega vzklika bi bil: ko politika vtika nos nekam, kjer je edina korist to, da je v napoto. In naša Sova je velikokrat zgolj v napoto. V koristno napoto tistim, ki njeno »zbiranje in vrednotenje informacij« uporabljajo za mešetarjenje na domačem političnem parketu.

Vsakič znova, ko se politični in medijski pogled ozre na Sovo, se naši ljubi državljani vedejo, kot da še niso slišali za nobeno afero naše varnostno obveščevalne službe in da sploh njeno »uhajanje« informacij ni nič več kot politično nadzorovano cedilo.
V koristno napoto tistim, ki njeno »zbiranje in vrednotenje informacij« uporabljajo za mešetarjenje na domačem političnem parketu.

Če pobrskamo malo po spominu: 2004 smo imeli težave s pogovori na relaciji Sanader – Janša in z Ropovim pripovedovanju o tem; pa potem 2007, ko naj bi Sova raziskovala pokojnega Drnovška po naročilu istega Janeza. 2009 smo imeli Černačevo bitko z direktorjem Sove Podbregarjem, saj je njegovo direktorjevanje raztrgalo Računsko sodišče. 2011 se je v posle Sove vmešala koprska izpostava Jankovićeve Pozitivne Slovenije, 2012 je bil na tapeti takratni direktor Črnčec glede zaposlovanja kadrov. 2013 se je Sova ukvarjala s prodajo Mercatorja, Cirman in Vukovičeva z Dnevnika zaradi takrat pridobljenih informacij še vedno hodita na sodišče.

Ravno tako se je na sodišču znašla Nuška Delič zaradi pridobljenih prisluhov s Sove glede domnevne povezave med SDS in neonacisti. Leto kasneje si je menda Sovo izposodil Veber za »nadzor« nad prodajo Telekoma. Pred tremi leti, 2016, smo imeli Drenik – Sekolec – arbitraža nesrečo, kjer smo ugotovili, da Sova južno do Kolpe dela bolje kot tista severno. Ker imajo tudi vohuni občasno dovolj, so leta 2017 stavkali zato, da je lahko leta 2018 naokoli zaokrožila medijska zgodba o domnevnih finančnih poneverbah. Letos so poskrbeli pa za zgodbo o domnevni zaposlitvi premierjeve prijateljice. Zanimivo pa zna ta škandal dokončno pokopati svetohlinstvo še enega premierja, tako kot je Sovina afera pomagala brez jamranja potopiti Cerarja.
Zanimivo pa zna ta škandal dokončno pokopati svetohlinstvo še enega premierja, tako kot je Sovina afera pomagala brez jamranja potopiti Cerarja.

Pri vseh teh razkritjih, vsaj do sedaj, se je naša medijska krajina postavila na stran pravice javnosti, da izve in ne na stran »nacionalne varnosti«. Kot je letos nekdanja urednica Dnevnika dejala za medije po obisku sodišča: »Ko smo pridobili prisluhe, smo najprej pretehtali in nesporno odločili, da gre za pravico javnosti do obveščenosti, ker je bila tema prisluhov tako pomembna za javnost, saj je pokazala, kako se stvari dejansko odvijajo v ozadju in kako delujejo omrežja.«

In zadnja afera bi morala razkriti ravno to. In ravno to preiskuje KNVOS na čelu s Toninom in Mahničem. Kako delujejo omrežja, ki ti lahko domnevno na podlagi poznanstva zagotovijo službo v varnostno-obveščevalni agenciji, ki je podrejena Vladi Republike Slovenije (Koliko je to skregano z zdravo pametjo, je druga debata).

Tokrat pa opažamo nekako deljeno debato, kjer je glavni žaromet usmerjen v to, kako za vraga se cedijo informacije s Sove. A obstaja kje kakšen informacijski bankomat? Ali vroča novinarska linija? To ni važno, navsezadnje. Varovanje informacije je vedno dolžnost tistega, ki jo poseduje. Če novinar nekaj izve, pomeni, da opravlja svoje delo. Če je to izvedel pri slovenskem vohunu, je pa vprašanje, zakaj ima ta vohun še službo. Ali, če jo ima ravno zaradi tega.

Pri vsej zgodovini Sove je jasno še nekaj: Sova se je v svoji zgodovini in očitno tudi v sedanjosti več ukvarjala s prodajo državnih podjetij, prisluškovanjem lastnim državljanom in selekcionirano komunikacijo z mediji, kot se je s čimerkoli, kar bi ji dalo naziv varnostnoobveščevalna agencija. Razen, če je varnost mišljena za določeno politično kliko, ki lahko njene informacije zlorablja in je njeno obveščanje mišljeno kot napol javni megafon za novinarje, ko zmanjka drugega medijskega materiala.

Slovenska javnost je dolžna izvedeti kdo in pod kakšnimi pogoji je zaposlen na Sovi, tako kot smo imeli pravico izvedeti o neonacistih, Mercatorju in Telekomu. Snowdnu ploskamo, dajmo še Suzani Perman, Primožu Cirmanu, Bojanu Požarju itn. Oni so opravili svoje delo. Politika, sodstvo in vohuni ga očitno niso.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30