Včeraj se je na TV Slovenija odvilo prvo neposredno predreferendumsko soočenje zagovornikov in nasprotnikov vladnega zakona o 2. tiru.
Svoja stališča je soočilo 11 predstavnikov skupin in ustanov, ki zakon podpirajo, 18 predstavnikov nasprotnikov ter 2 predstavnika, ki nista opredeljena ne za ne proti vladnemu zakonu.
Oddaja je prinesla izjemno malo strokovnih argumentov, a toliko več političnih diskreditacijskih prijemov, predvsem s strani predstavnika ministrstva in stranke SMC.
Težke besede že v uvodu ter namigovanje, da za vsem stoji Janša
Že v uvodni predstavitvi stališč in argumentov predstavnikov vseh skupin oz. deležnikov smo slišali veliko močnih besed, ki pa so imele malo veze s strokovnim vidikom investicije. Prva sta svoje stališče predstavila najvidnejša akterja kampanje.
Vili Kovačič, pobudnik referenduma in predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo, je državnemu sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo in glavnemu sogovorniku na strani vlade Juretu Lebnu predal nekaj svojega promocijskega materiala z besedami, naj se vsaj en dan počuti kot davkoplačevalec. Nato je opozoril na izjavo ministra Gašperšiča ob obisku v Mariboru, ko je tamkajšnje infrastrukturne projekte posredno pogojeval kar z uresničitvijo zakona o 2. tiru.
Jure Leben pa je povedal, da je projekt 2. tira ključen projekt njegove vlade, ki naj bi bila odgovorna za gospodarsko rast, zatem pa kot glavnega akterja svojih nasprotnikov navedel kar SDS in Janeza Janšo, kateremu naj bi sledil tudi Kovačič. Izjavil je tudi, da se je vlada vedno pogovarjala o strokovnih predlogih in da je “tiste, ki je bilo mogoče, tudi upoštevala”.
Različne obtožbe in očitki, malo argumentov za vladno traso
Nato so sledile krajše predstavitve vseh predstavnikov skupin, ki so se prijavile v kampanjo.
Na strani nasprotnikov zakona, ki so vsi navedli, da niso a priori proti drugemu tiru Divača – Koper, smo lahko med drugim slišali Aleša Primca in Angelco Likovič iz gibanja Za otroke, Andreja Čuša (društvo Naprej Slovenija), Andreja Magajno iz Krščanskih socialistov, dr. Mateja T. Vatovca iz Levice, dr. Jožeta Duhovnika iz strokovne skupine JD, Danijela Krivca iz SDS, mag. Marka Zidanška, predsednika SLS ter Vlada Čuša iz Zelenih Slovenije.
Med zagovorniki vladnega predloga pa so bili med drugim dr. Metod Dragonja iz državne družbe 2TDK, Bojan Cerkovnik iz državne DRI, Dušan Mes s Slovenskih železnic, koprski župan Boris Popović, dr. Patrick Vlačič (SD), Igor Zorčič iz SMC ter Boštjan Gorjup z Gospodarske zbornice.
Med argumenti nasprotnikov zakona smo lahko slišali opozorila o neprimernosti sprejemanja predloga po hitrem postopku (Andrej Magajna), slabi in nedokončani finančni konstrukciji (Matej T. Vatovec, Aleš Primc…), tehnični neprimernosti in zastarelosti planirane trase (Jože Duhovnik), očitnih korupcijskih tveganjih, okoljski in prostorski neprimernosti (Vlado Čuš) in še bi se našlo.
Zagovorniki zakona pa so predvsem poudarjali nujnost izgradnje 2. tira in pripravljenosti projekta na začetek gradnje ter pomen železnice in Luke Koper za obalno gospodarstvo, prav dosti vsebinskih in konkretnih argumentov pa nismo slišali – dosti več je bilo obtožb o zaviranju razvoja in politikantstvu.
Na vladni strani smo slišali izjemno malo vsebine in argumentov, ki bi jih podpirala dejstva ali številke. Namesto strokovnih utemeljitev sta se predvsem državni sekretar Leban in predstavnik SMC Zorčič raje lotila politične diskreditacije nasprotnikov projekta s prežvečeno tezo “za vsem stoji Janša”, predvsem pa osebnim napadom Zorčiča na vodjo strokovne skupine alternativnega predloga trase, Jožeta Duhovnika.
Praktično vsi zagovorniki zakona so se vrteli okoli nujnosti izgradnje proge za regijo in Slovenijo, kar pa sploh nikoli ni bilo vprašljivo; vsi nasprotniki so poudarili, da niso proti drugemu tiru.
Stvar je v tem, da je bil vladni predlog sestavljen izjemno hitro, brez upoštevanja strokovne javnosti (kasneje so dodali le razširitev predorskih cevi za dvotirno progo); zakon je bil v javni obravnavi 3 delovne dni.
Poleg tega je dejstvo, da vse alternativne variante trase, ki trenutno obstajajo v javnosti (z najbolj odmevno različico strokovne skupine JD), predvidevajo hitrejšo in cenejšo izgradnjo, hkrati pa tudi večinoma preglednejše finančne konstrukcije.
Tako so vladni očitki o zaviranju in blokiranju razvoja Luke Koper in Primorja veliko zavajanje, še bolj bizarni pa so očitki o politizaciji (in izrabljanju za dnevno politiko) – projekt, ki se vrti okoli milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, je seveda stvar javnosti in države, s tem pa tudi politike.
A tudi na strani “proti” so nekateri soočenje zlorabili za brezplačne televizijske minute pred državnozborskimi in predsedniškimi volitvami. Ob rednih udeležencih tovrstnih soočenj, kot sta Blaž Svetek iz Naprej Slovenija Andrej Šiško iz Zedinjena Slovenija, je veliko vprašanje, kaj lahko k razpravi o drugem tiru prispeva Angelca Likovič.
TV Slovenija se bo morala upravičeno vprašati ali je takšen format oddaje res primeren za soočenja o tovrstnih resnih temah, ki zahtevajo strokovno razpravo, ne pa političen šov. Če se ovira zakonska določila, pa jih je potrebno ustrezno korigirati.
Sam debate sploh nisem gledal in je ne smatram kot tisto, ki je/bo odločila glede moje zavzete pozicije na to tematiko. To pove dosti bolj o nizkem, irelevantnem stanju tradicionalnih slovenskih medijev. Mediji so z nadaljevanjem predosamosvojitvene, nepluralne, agitpropovske usmeritve preprosto izključili takšen delež slovenskega prebivalstva iz javne sfere, da imamo sedaj ljudi, ki živijo/živimo v balončkih. In soočenj ne potrebujejo/mo. To je žalostno ampak zamere so očitno tako hude. Ne skrivam – sam verjetno tudi živim v informacijskem balončku (kot verjetno veliko ostalih komentatorjev tukaj) toda zaupanje je bilo izgubljeno.
Saj je bilo isto pri noveli ZZZDR: tistega enega samega, “polnočnega” soočenja nisem gledal. Prebral sem odmeve v meni zaupljivih medijih, takrat sem za glaven “fallout” izvedel na Domovini (‘vsi smo Norma’) in to je to. Mainstream mediji (MSM) postajajo očitno res vedno bolj irelevantni, nasprotovanje njim je vedno bolj odprto in to se kaže v tem, kako ljudje pristopajo do informacij.
Verjetno so bila zadnja na veliko gledana soočenja za DZ takrat v kampaniji leta 2011, ko je prišlo do famoznega Janševega nespametnega ignoriranja zadnjega soočenja na Rtvslo, ljudje so to dejansko množično opazili – in je to odločilo volitve. Kampanija leta 2014 je že v večji meri potekala preko spletnih debat. Jaz osebno nisem gledal nobenih televizijskih soočenj in sem se odločil na podlagi drugih informacij. Vem, da je bilo nekaj manipulacij z vključitvijo Meseca in ZL v zadnjo debato, ampak to je bolj to, kar se vpliva tiče. SDS je imela kampanijo za nelegitimno in jo je vzela kot nujno zlo, SMC je bil anemičen, to pač vem.
To je vse skupaj seveda do neke mere tudi slabo, toda MSM so si to nakopali sami. Sam si predstavljam, da bo naslednja kampanija za volitve v DZ še bolj “razbita” in na nek način ‘izključujoča’.
Za navadne ljudi, ki pa morajo obvladati vsaj malo angleškega jezika, je najboljša predstavitev drage 160 km dolge dvotirne in s povečano višino proge, ki povezuje Europort (Roterdam) z Nemčijo: https://en.wikipedia.org/wiki/Betuweroute