Soočenje nizkih pričakovanj, z uvidi, ki bi utegnili imeti konkreten vpliv

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek

Vir posnetka: arhiv MMC RTV Slovenija
POSLUŠAJ ČLANEK
Kampanijo letošnjih volitev v evropski parlament (EP) bi lahko opisali z dvema besedama: 1) socialni mediji ter 2) migracije.

Socialni mediji, še posebej aktivnost na Twitter-ju, so namreč močno zaznamovali dosedanje dogajanje med kampanjo za EP, kjer je šlo predvsem za motivacijo ter agitacijo strankarskih baz z deljenjem mnenj, všečkov ter komentarjev o različnih strankarskih dogodkih. Čutiti je, da tako imenovani mainstream mediji (MSM), razen v določenih omejenih segmentih populacije, res nimajo več vpliva na usmerjanje kampanje ter izbiro glavnih tematik.

Ob dogodkih, ki smo jim priča v zadnjem času, je nekakšen nov ljudski glas poskrbel za usmeritev kampanje v tirnicah političnega trikotnika 1) migracije 2) več/manj integracije ter 3) povezava nacionalnih strank s posamezno politično skupino pri gradnji koalicije za postavitev prihodnje Evropske komisije. To je bilo razvidno tudi ob včerajšnjem prvem soočenju kandidatov za Evropske volitve.

Izbira samo parlamentarnih strank za soočenje nas je že takoj prikrajšala za morebitne udeležence izven parlamentarnega nabora (primarno tu mislim na vodilnega kandidata DOM-a ter ZSi-ja), ki bi lahko bistveno popestrili debato. Nekateri so ob takem izboru kandidatov spomnili tudi na dvojna merila ter izjemno sporno vključitev izven parlamentarnega Luke Meseca na zadnjem soočenju volitev v DZ 2014, ki je nato Levici prineslo parlamentarni staž. Vpliv MSM torej ostaja, toda vseeno slabi.

Trianonska pogodba


Kako bi z eno oz. dvema besedama zapisali povzetek soočenja? Trianonska pogodba. Prav neverjetna blamaža (ni šlo samo za zdrs) kandidatke LMŠ, Irene Joveve, je skupaj z njenimi odgovori, ki jih je zaznamovalo izjemno slabo izrazoslovje na nivoju srednješolske debatne okrogle mize, kandidatno listo »maziljene« stranke LMŠ spravila v velike težave.

Na nacionalnem odru so se levemu ter desnemu gledalstvu povsem na očeh predstavile posledice glasovanja za ad-hoc politične stranke brez vsebine ter tveganje, ki ga za državo, takšne naivne, neizdelane, lutkaste strankarske tvorbe predstavljajo. MSM so po soočenju sicer šli v t.i. »damage control«, toda zdi se, da je škoda dometu stranke LMŠ že bila narejena.

V negativnem smislu je povsem nepričakovano presenetila tudi prva tovarišica liste Levica, Violeta Tomić. Beseda 'nepričakovano' tu ni mišljena, ker bi se s stališči Levice kakorkoli strinjal. Nasprotno, osebno sem pričakoval, da bo tovarišici Tomićevi njeno poklicno igralsko ozadje pomagalo do – za njeno ciljno in potencialno publiko – prepričljivejšega nastopa. Nastop je na koncu izzvenel izjemno neprepričljivo, z mestoma jecljajočim govorom, besednimi ponavljanji ter v neposrečenih t.i. napadih ad-Hitlerum, naperjenih proti Zmagu Jelinčiču – ki naj bi bil utelešeni fašist - ter Milanu Zveru, ki naj bi bil skriti fašist t.j. podpornik Tajanija.

Oba sta z elegantno ignoranco in zavrnitvijo argumente Tomićeve povsem posekala. Po polomu v Maasstrichtu je Tomićeva zopet razočarala in tako morda posredno potrdila nezadovoljstvo tovariša Kordiša nad njo kot voditeljico liste.

Pomladna kandidata


Kaj lahko rečemo o obeh pomladnih kandidatih, Zveru in Novakovi? Po mojem mnenju sta se v javno ter medijsko nenaklonjenemu ozračju solidno znašla. Še posebej kandidat skupne liste SDS ter SLS je nastopil umirjeno ter s pametnimi in odločnimi pripombami odvrnil napade ideoloških nasprotnikov, hkrati pa sugestivno opozoril gledalce na svoje bogate izkušnje, ki jih kot poslanec ima z vsemi podrobnostmi dela v EP. Upoštevajoč politično ozračje ter nastrojenost nasproti vodilni desni stranki je Zver svoje delo opravil nad pričakovanji.
Težava Fajonove je predvsem, da se je v kampanji fokus preselil s Tajanija na migrante in tako z glavno ideološko temo SD-ja ni bilo nič.

Novakova se je prav tako odrezala solidno, s pričakovanim relativno umirjenim argumentiranjem, ni pa toliko prišla do izraza, do katerega bi kot kandidatka stranke, ki cilja na vsaj 10 %, morala priti.

Presenečenje spremenjenega fokusa


Tanja Fajon je bila sicer govorno suverena in je v tem bistveno posekala Jovevo, kar nam daje misliti, da je nabor kvalitetnih kandidatov v novinarskem bazenu pač omejen. Težava Fajonove je predvsem, da se je v kampanji fokus preselil iz Tajanija na migrante in tako z glavno ideološko temo SD-ja ni bilo nič. Podobno je na "Tajanijev efekt" ciljal Šoltes, ki je iz liste Verjamem presedlal med upokojence in ki ga je spremenjeni ideološki okvir zopet tako omejil, da ni prišel do izraza. Preprosto ni imel časa, da bi povedal, da je italijanskim poslancem delil darilo v obliki filma »Trst je naš«in priložnost je šla po gobe. Medtem ko za Fajonovo to soočenje ni odločilno, se zdi, da je Šoltes s svojim medlim nastopom kampanjo že zaključil.

Kandidat SNS Jelinčič je po mojem mnenju zopet izstopal ter z mešanico artikuliranih odgovorov ter populizma prepričljivo dajal vtis kandidata, ki se na zadeve »zdravorazumsko« spozna. Kjer svoje argumente podaja Zmago nikoli ni dolgčas in morda bodo ravno takšna soočenja dovolj, da prvaka SNS zrinejo v evropski parlament. Vprašanje, ki se postavlja pa je, ali bi Jelinčič ob prisotnosti kandidata kot je Bernard Brščič še pršel tako do izraza. Za SNS torej lahko rečemo: Mission accomplished.

Na koncu naj omenim še zame osebno povsem nepričakovano zelo solidno koroško Slovenko Angeliko Mlinar, ki je odlično izrabila skromno odmerjene minute. Po njenem suverenem nastopu so levi mnenjski voditelji že začeli s poizkusi zbiranja podpore okoli nekoga, ki bi morda lahko dodal poslanski sedež skupini ALDE v parlamentu.

Prepričljiv nastop Mlinarjeve izpostavlja dve močni zadevi, ki sta obe iz stališča politične analize zanimivi a problematični: 1) Stranka Alenke Bratušek, ki jo pestijo škandali, je pridobila odličnega kandidata, ki zamegljuje pravo naravo stranke, ki je bistveno bolj koruptivna 2) Zakaj osebe, kot je Mlinarjeva, na listo ni uspela uvrstiti nobena od pomladnih strank? Je to nova zamujena priložnost?

Podobno lahko rečemo za kandidata SMC, Gregorja Periča, ki spričo nizkih pričakovanj absolutno ni razočaral in za katerega se gledalec ni mogel znebiti občutka, da v stranko SMC ne spada in je bolj ali manj nastavljen za vabo. Bi se tudi on morda bolje počutil na desnici?

Kako lahko zaključimo? Zdi se, da se je »duh Trianona« vrnil v Evropo skozi vrata na slovenskih evropskih volitvah in pošteno premešal karte. Ker se med letošnjo kampanjo že soočamo s prebujenimi duhovi migracij, lahko le upamo, da bodo preostali duhovi preteklosti ostali zaprti v steklenicah in da ne bodo motili kampanje.




Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30