Sončne celice, vetrnice, hidro ali nov jedrski reaktor? Čas je za pogovor o slovenski energetski prihodnosti
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred kratkim je predsednik vlade Marjan Šarec napovedal, da bo Slovenija gradila nov blok v Jedrski oziroma Nuklearni elektrarni Krško. S tem samo po sebi ni nič narobe. Dosedanje slovenske izkušnje z jedrsko energijo so dobre, če ne odlične. Imamo nekaj dobrih strokovnjakov na tem področju, ki lahko ob ustrezni podpori izobrazijo nove.
Bolj skrbi nekaj drugega. Zdi se namreč, da so bile premierjeve besede bolj izraz obupa kot neke resnične želje, da se gre v takšen projekt. Ta trenutek za njegove izjave namreč ne vidim drugega argumenta kot vizijo, da nadaljujemo na enak način kot sedaj. In to preprosto zato, ker o problemu nismo pripravljeni imeti resne strokovno - politične debate o alternativah. To pa zagotovo ni dobro.
Kakorkoli vzamemo, projekt TEŠ 6 bo v primerjavi z njim izgledal kot pravi palček, saj bo NEK II stal vsaj petkrat več. S tem da težave pri gradnji in kasneje v prvih letih obratovanja niso nepričakovane. Mi pa smo se ravno navadili, da imamo eno najbolj neproblematičnih in varnih nuklearnih elektrarn v na svetu.
Sedanjemu bloku nuklearke se bo leta 2043 življenjska doba iztekla. Možnosti za drastično podaljšanje ni. Elektrarna se sicer zelo dobro vzdržuje in posodablja, a nekaterih delov, kot je reaktorska posoda, se pač ne da zamenjati. Slovenija ima pripravljeno svojo energetsko strategijo do leta 2030. Morda se jo da nadgraditi še za nekaj let, do leta 2043. Za tem pa se ne da več slepomišiti. Slovenija bo tega leta ostala brez tretjine svojih proizvodnih zmogljivosti. Kako naprej, še ne vemo.
Zagotovo bi veliko Slovencev podprlo idejo, da nadaljujemo na enak način. Zagotovo bodo za v Posavju in gospodarstvu. Nasprotovanj ni pričakovati niti s sosednje Hrvaške, kjer bi bili zagotovo veseli nadaljnjega sodelovanja. Zdajšnji objekt jim je prihranil marsikateri energetski glavobol.
A kljub vabljivosti projekta novogradnje se je potrebno zavedati, da zelene energije ni. Prav vsak od virov električne energije ima namreč tudi slabosti, ki jih ni mogoče zanemariti. Pri nuklearkah je največja prednost, a hkrati tudi problem prav gorivo. Njegovo pridobivanje je vse prej kot čisto. Povsem mogoče je, da bi morali nekoč zaradi tega znova odpreti rudnik urana Žirovski Vrh. Kljub siromašnosti rude je nadaljnje obratovanje tega zaprtega rudnika danes ekonomsko povsem upravičeno.
Obenem za izrabljeno gorivo v bazenih krške nuklearke počasi že zmanjkuje prostora. Trajne rešitve za njegovo skladiščenje niso našli še nikjer na svetu. Problem se prelaga v nedoločeno prihodnost in upa v morebiten tehnološki preboj.
Varnostni incidenti v nuklearkah niso izključeni in se redno dogajajo. Pri tem občasno prihaja do znatnih izpustov radioaktivnih snovi. Vsake toliko smo soočeni s katastrofo. V izogib temu so evropski varnostni predpisi marsikdaj nerazumno strogi. Cena nuklearnih elektrarn je v primerjavi s primerljivo zmogljivimi termoelektrarnami zaradi tega več kot petkrat višja. Čeprav so si po sistemu delovanja zelo podobne. Stroški razgradnje nuklearnih elektrarn so visoki. V zadnjih letih nobeden od projektov ni bil zaključen v predvidenih stroških.
Za okoljevarstvenike, sploh v sosednji Avstriji, je napoved slovenske novogradnje nočna mora in pričakovati gre silovit odpor. Namesto NEK II nam predlagajo obnovljive vire. Tisoč novih vetrnic bi lahko nadomestilo NEK II. Prav tako množično prekrivanje streh s sončnimi paneli, a za nadomestitev NEK bi jih morali postaviti na skoraj 80 kvadratnih kilometrov streh. Obenem bi nujno potrebovali alternativo za dni brez sonca in vetra.
V praksi to potem pomeni obratovanje termoelektrarn kot je pri nas v Brestanici. Ta za pogon v plinskih turbinah, ki so sicer zelo poceni, uporablja zelo drag energent - zemeljski plin. Skupni rezultat je za okolje tako veliko prijaznejši. Pa tudi dražji. Smo pripravljeni plačevati tako drago elektriko kot Nemci?
Tako v primeru prehoda na obnovljive vire, kot v primeru izgradnje NEK II pa bi morali zgraditi še kakšno črpalno hidroelektrarno za shranjevanje energije in blaženje konic. V Avčah že obratuje, v planu je še ena v porečju Drave in kasneje morda tudi Save.
Z debato je potrebno začeti čim prej. Sploh v Sloveniji, kjer je premočno prisotna misel "kjerkoli, samo ne na mojem dvorišču." Vsak od projektov bo namreč imel tudi negativne učinke. Idealnih rešitev ni. Velika dilema NEK II je tudi, ali je pametno dve tretjini slovenske električne proizvodnje zaupati le dvema elektrarnama. Ne bi se zgodilo prvič, da bi istočasno izpadli obe, in mnogokrat smo se lahko zahvalili le dobrim povezavam s tujino, ugodni uri in brezhibni reakciji operaterjev, da se država ni znašla v temi.
Zelo napačno bi bilo, če bi bila odločitev na koncu sprejeta v naglici, ali kot pri TEŠ 6, na podlagi pritiskov določenih energetskih lobijev. Pri pisanju slovenske energetske prihodnosti bo interesov veliko. Imajo jih tako proizvajalci energetske opreme, politiki, gospodarstveniki, delavci, okoljevarstveniki in seveda tudi običajni državljani. Prav vsi pa si zaslužimo poštene odgovore na razvojne dileme in najboljšo odločitev za vse. Ta pa mora biti utemeljena tako strokovno kot tudi politično.
Bolj skrbi nekaj drugega. Zdi se namreč, da so bile premierjeve besede bolj izraz obupa kot neke resnične želje, da se gre v takšen projekt. Ta trenutek za njegove izjave namreč ne vidim drugega argumenta kot vizijo, da nadaljujemo na enak način kot sedaj. In to preprosto zato, ker o problemu nismo pripravljeni imeti resne strokovno - politične debate o alternativah. To pa zagotovo ni dobro.
Kakorkoli vzamemo, projekt TEŠ 6 bo v primerjavi z njim izgledal kot pravi palček, saj bo NEK II stal vsaj petkrat več. S tem da težave pri gradnji in kasneje v prvih letih obratovanja niso nepričakovane. Mi pa smo se ravno navadili, da imamo eno najbolj neproblematičnih in varnih nuklearnih elektrarn v na svetu.
Prelomno leto 2043
Sedanjemu bloku nuklearke se bo leta 2043 življenjska doba iztekla. Možnosti za drastično podaljšanje ni. Elektrarna se sicer zelo dobro vzdržuje in posodablja, a nekaterih delov, kot je reaktorska posoda, se pač ne da zamenjati. Slovenija ima pripravljeno svojo energetsko strategijo do leta 2030. Morda se jo da nadgraditi še za nekaj let, do leta 2043. Za tem pa se ne da več slepomišiti. Slovenija bo tega leta ostala brez tretjine svojih proizvodnih zmogljivosti. Kako naprej, še ne vemo.
Zagotovo bi veliko Slovencev podprlo idejo, da nadaljujemo na enak način. Zagotovo bodo za v Posavju in gospodarstvu. Nasprotovanj ni pričakovati niti s sosednje Hrvaške, kjer bi bili zagotovo veseli nadaljnjega sodelovanja. Zdajšnji objekt jim je prihranil marsikateri energetski glavobol.
Zelene energije ni
A kljub vabljivosti projekta novogradnje se je potrebno zavedati, da zelene energije ni. Prav vsak od virov električne energije ima namreč tudi slabosti, ki jih ni mogoče zanemariti. Pri nuklearkah je največja prednost, a hkrati tudi problem prav gorivo. Njegovo pridobivanje je vse prej kot čisto. Povsem mogoče je, da bi morali nekoč zaradi tega znova odpreti rudnik urana Žirovski Vrh. Kljub siromašnosti rude je nadaljnje obratovanje tega zaprtega rudnika danes ekonomsko povsem upravičeno.
Obenem za izrabljeno gorivo v bazenih krške nuklearke počasi že zmanjkuje prostora. Trajne rešitve za njegovo skladiščenje niso našli še nikjer na svetu. Problem se prelaga v nedoločeno prihodnost in upa v morebiten tehnološki preboj.
Varnostni incidenti v nuklearkah niso izključeni in se redno dogajajo. Pri tem občasno prihaja do znatnih izpustov radioaktivnih snovi. Vsake toliko smo soočeni s katastrofo. V izogib temu so evropski varnostni predpisi marsikdaj nerazumno strogi. Cena nuklearnih elektrarn je v primerjavi s primerljivo zmogljivimi termoelektrarnami zaradi tega več kot petkrat višja. Čeprav so si po sistemu delovanja zelo podobne. Stroški razgradnje nuklearnih elektrarn so visoki. V zadnjih letih nobeden od projektov ni bil zaključen v predvidenih stroških.
Za okoljevarstvenike, sploh v sosednji Avstriji, je napoved slovenske novogradnje nočna mora in pričakovati gre silovit odpor. Namesto NEK II nam predlagajo obnovljive vire. Tisoč novih vetrnic bi lahko nadomestilo NEK II. Prav tako množično prekrivanje streh s sončnimi paneli, a za nadomestitev NEK bi jih morali postaviti na skoraj 80 kvadratnih kilometrov streh. Obenem bi nujno potrebovali alternativo za dni brez sonca in vetra.
V praksi to potem pomeni obratovanje termoelektrarn kot je pri nas v Brestanici. Ta za pogon v plinskih turbinah, ki so sicer zelo poceni, uporablja zelo drag energent - zemeljski plin. Skupni rezultat je za okolje tako veliko prijaznejši. Pa tudi dražji. Smo pripravljeni plačevati tako drago elektriko kot Nemci?
Tako v primeru prehoda na obnovljive vire, kot v primeru izgradnje NEK II pa bi morali zgraditi še kakšno črpalno hidroelektrarno za shranjevanje energije in blaženje konic. V Avčah že obratuje, v planu je še ena v porečju Drave in kasneje morda tudi Save.
Čas za debato je zdaj
Z debato je potrebno začeti čim prej. Sploh v Sloveniji, kjer je premočno prisotna misel "kjerkoli, samo ne na mojem dvorišču." Vsak od projektov bo namreč imel tudi negativne učinke. Idealnih rešitev ni. Velika dilema NEK II je tudi, ali je pametno dve tretjini slovenske električne proizvodnje zaupati le dvema elektrarnama. Ne bi se zgodilo prvič, da bi istočasno izpadli obe, in mnogokrat smo se lahko zahvalili le dobrim povezavam s tujino, ugodni uri in brezhibni reakciji operaterjev, da se država ni znašla v temi.
Zelo napačno bi bilo, če bi bila odločitev na koncu sprejeta v naglici, ali kot pri TEŠ 6, na podlagi pritiskov določenih energetskih lobijev. Pri pisanju slovenske energetske prihodnosti bo interesov veliko. Imajo jih tako proizvajalci energetske opreme, politiki, gospodarstveniki, delavci, okoljevarstveniki in seveda tudi običajni državljani. Prav vsi pa si zaslužimo poštene odgovore na razvojne dileme in najboljšo odločitev za vse. Ta pa mora biti utemeljena tako strokovno kot tudi politično.
Povezani članki
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
MAMR
7 miljard bo 10 in več, končna številka vsaj x3.
Predlog: referenduma s podobno misijo
Vsakemu, ki ima hišo (tudi večstanovanjski sistemi), naj se omogoči, s pomočjo države, da dobijo kredite brez obresti na 30 do 50 let. Vsaka hiša mora imeti svojo elektro centralo, tako veliko kot jo lahko financira. Viške oddaja v omrežje po enaki ceni, kot jo kupuje. Plača prometni davek. Ni dohodnine, odvzema penzije in... Istočasno mora vsaka hiša urediti tudi zbiranje deževnice, in porabo deževnice za vse razen pitja. Plačuje samo pitno vodo po ceni, ki velja danes. Oddaja odpadne prečiščene vode. ter urediti sistem ločevanja smeti. Urediti mora tudi čim bolj energetsko varčno hišo.
Celoten strošek za eno hišo cca. 50.000.
Odplačevanje kredita (50let) na mesec 85 €. Ne bom pisal naprej kaj in kako.
Če naredimo tak korak na nivoju Slovenije:
Se bo močno razvila industrija in znanje na področju sončnih elektrarn, varčevanja s pitno vodo in zbiralnikov in sistemov za uporabo deževnice, razvila se bo spremljevalna industrija za zbiranje in ločevanje odpadkov... Itd itd
Razlika med jedrsko idejo in novimi hidroelektrarnami bo nekaj 10 miljard, ki bodo ob gradnji velikih sistemov poniknil v žepe stricev in ozadja.
Če bo vsak delal svojo elektrarno in... ne bo korupcije in Slovenija bo končno en skupen cilj.
Ljudje bodo s svojo mi viški dobili lahko denar za katerega sedaj moledujejo državo in birokrate.
Državne in javne ustanove so naslednja faza, ker na bo, prek javnih naročil zginilo nekaj 10 mrd.
VelikiRob
Prebivalstvo nam upada, potrošnja pa narašča. Morda bo preživetje bodoče družbe odvisno od minimalne potrošnje energije. Debata bi morala torej prvo iti v smer, kje trošimo preveč in neracionalno, kajti tu so učinki lahko zelo hitri.
Kaj bi bilo dobro:
- Usmerjenost k zmanjšanju energije na enoto proizvoda, ki je v Sloveniji zelo visoka. Zakaj le?
- odstranitev davkov ali njihovo bistveno zmanjšanje na trajnostne vire, izolacije in podobno. Subvencije so potem nepotrebne, kakor tudi vsa draga administracija z njo povezana. Morda bi veljalo subvencije ohraniti samo še za socialne šbke družine.
- Omejevanje porabe na vseh področjih.
- Javna prometna infrastruktura nam je lahko v sramoto. Tu se ni ni desetletja naredilo drugega kot vzpodbujalo osebni prevoz.
- preusmeritev subvencij iz "alternativnih" virov od katerih bogatijo le posamezniki na račun drugih državljanov k resnično preverjenim ocenam smislenosti vseh mogočih tehnologij, od katerih ostajajo večinoma samo kupi tehnoloških smeti in siromašna država
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.