Sončna stran Alp je neenotna in razglašena

POSLUŠAJ ČLANEK
Za uglaševanje inštrumenta so nujno potrebne tri stvari: ton po katerem se boš uglasil, tišina ter pripravljenost, da boš zavrtel ključe in spremenil svojo intonacijo. Veščino, ki jo mora usvojiti vsak, ki si želi zaigrati v orkestru, saj lahko samo uglašeni inštrumenti zaigrajo enotno.

Letošnja proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti je bila naslovljena: Uglaševanje, Koncert za dvomilijonski orkester. Ne predstavljam si, kako je uglasiti dvomilijonski orkester. Najbrž težko, sploh če pogledam, da nam v Sloveniji to nikakor ne uspeva.

Nimamo niti nekoga, po katerem bi se uglasili, niti ni tišine, da bi to lahko storili. Vodijo nas politiki, ki se na čelu države znajdejo po naključju in brez prepotrebnih kompetenc, okrog nas pa pokajo raznorazne bolj ali manj pomembne in izmišljene afere.
dan samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo dan po božiču, je čisto pozabljen in odrinjen na stranski tir.

To, da smo trmasti in hočemo spreminjati in prilagajati samo druge in ne sebe, pa je že dobro znano dejstvo. In tako razglašeno in neenotno na odru poskušamo zaigrati simfonijo Druga Švica. Uverturo z naslovom Osamosvojitev smo zaigrali suvereno, a so se začele stvari podirati že pri naslednjem stavku. Razglašen orkester pač ne more igrati ubrano in enotno.

Smo sploh veseli, da smo samostojni?


Slovenci imamo to "srečo", da dva največja državna praznika padeta ravno v čas, ko se praznuje vse drugo, samo Slovenija ne. 25. junija se praznuje konec šole in lepo spričevalo, 26. decembra pa smo ujeti med praznovanjem božiča in novega leta.

Sploh dan samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo dan po božiču, je čisto pozabljen in odrinjen na stranski tir. Dokaz tega je tudi letošnja državna proslava, ki je potekala že 22. decembra, tudi slavnostna seja Državnega zbora je potekala že štiri dni pred samim praznikom. Našim poslancem in drugim političnim veljakom se je pač mudilo na božično-novoletni oddih.

Zgodilo se je, da smo do torka že vse odpraznovali in nam je bilo za državo in praznik precej vseeno. Nekaj zastav je samevalo med lučkami in če televizija ne bi bila primorana poročati o državnem prazniku, bi ta pomemben dan v celoti zasenčili konji.
Naš dvomilijonski orkester je preveč razglašen, da bi bil sposoben ubrano zaigrati vsaj na državni praznik. Kmalu se bo zgodilo celo, da nas ne bodo poenotili niti športni rezultati.

Meni se to zdi žalostno in veliko pove o odnosu politike do lastne države. Namesto, da bi državni vrh 26. decembra praznoval in proslavljal našo samostojnost in enotnost, "odbrenka" proslavo kar 4 dni pred samim praznikom, da odide na "zaslužen" oddih. Potem imamo tu še del politike, ki iz teh ali onih razlogov ne praznuje enotno, ampak ima svojo proslavo in svoj kulturni program in svojega glavnega govornika. Zgled enotnosti. Čast je nekako reševal predsednik države Borut Pahor, ki je na državni praznik v svoji palači na dnevu odprtih vrat gostil 500 Slovencev.

Kamenček v mozaik neenotnosti je prispeval dokumentarni film na RTV Tu je Paradiž!, pod katerega se je podpisala Rosvita Pesek. Film, ki skozi oči Postojnske jame prikazuje slovensko zgodovino, je nekatere zmotil. Da gre vendar za enostransko in selektivno predstavljanje zgodovinskih dejstev. Mogoče je bilo za nekatere gledalce omenjanje povojnih pobojev preveč selektivno in neprikazovanje partizanov enostransko.

Naš dvomilijonski orkester je preveč razglašen, da bi bil sposoben ubrano zaigrati vsaj na državni praznik. Kmalu se bo zgodilo celo, da nas ne bodo poenotili niti športni rezultati.

Dan samostojnosti in enotnosti pa iz leta v leto postaja še en v vrsti državnih praznikov, ki bolj deli kot povezuje. Ponos na samostojno državo pa vsaka dan bolj bledi.

Tako to je na sončni strani Alp.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30