Šolnik sem, jamram, šele nato iščem rešitve

Začelo se je novo šolsko leto. Čudno, nenavadno, polno novih izzivov. V resnici je vsako novo šolsko leto tako. Polno pričakovanj, izzivov in želja za dober začetek. In vsak začetek je težak. Letošnji še posebej, saj je situacija v povezavi s saj veste čim, prinesla veliko negotovosti in nekaj strahu.



S tem pa tudi nerganja in jamranja. Tokrat ne zaradi visokih cen šolskih potrebščin, ampak ukrepov za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Napovedovala se je apokalipsa mitskih razsežnosti, ki jo bo šolskemu sistemu zadala kopica priporoči s strani NIJZ. Svojo so pritegnili nekateri ravnatelji, ki se jim zdijo ukrepi in priporočila neživljenjski, nezadovoljni pa so bili tudi s poznimi navodili s strani ministrstva. Piko na i so dodali spletni komentatorji, ki se tradicionalno spoznajo na vse in vse učijo o vsem.

In se je jamralo na dolgo in široko.

Nisem prepričana ali je za to kriva šibka slovenska samozavest in pomanjkanje samozaupanja ali ni morebiti za vse kriva trenutna vlada. Lahko pa, da se je luna ravno v obdobju pred začetkom novega šolskega leta zasukala za kako stopinjo. Slovenci tradicionalno radi pojamramo, da nam je težko, da se ne da, da so krivi drugi, da ne moremo vplivati na tek dogodkov.

Tako nekako so nastopili vrhovi slovenskega šolstva, ko so v izjavah in intervjujih za medije razlagali, da nimajo ustreznih navodil, da so ta neživljenjska in prezahtevna, da nimajo zaščitne opreme, da nimajo dovolj prostorov in sploh, da se ne da in da ni mogoče. Krivda pa je padala enkrat na ministrstvo, drugič na NIJZ, spet tretjič na virus osebno.

Kljub vsem razpokam v slovenskem šolskem sistemu, ki jih ne smemo ignorirati, je ta sestavljen iz ljudi, ki zanjo in naredijo.

Da se, če se hoče

V vsej tej megli slabega razpoloženja in negodovanja pa so čisto običajni učitelji naredili vse kar je bilo treba in še kaj zraven, da se je včeraj šolsko leto za vse začelo veselo in varno. Po 1. septembru, ko se je pripravljal vesoljni potop, so nergači ugotovili, da se s predanostjo in predvsem delom lahko veliko naredi. In bil je večer in bilo je jutro, drugi šolski dan.

Kljub vsem razpokam v slovenskem šolskem sistemu, ki jih ne smemo ignorirati, je ta sestavljen iz ljudi, ki zanjo in naredijo. Učitelji so se letos marca, kot že tolikokrat, pokazali kot izjemno iznajdljivi, prilagodljivi in predani svojemu poklicu. Močno dvomim, da si je kateri od učiteljev septembra 2019 predstavljal, da bo dober mesec pouka preživel pred ekranom.

Pa so to vseeno storili in bili v veliki večini pri tem odlični. Ne glede na to, da na šolah niti približno nimajo dovolj primernih naprav za izvajanje pouka na daljavo. Ne glede na to, da so se pred takim izzivom znašli prvič v karieri in jih za to nihče ni pripravil. Ne glede na to, da so prva izobraževanja o uporabi spletnih orodji dočakali šele konec avgusta. Ne glede na to, da so mnogi med njimi zaradi spremenjenih okoliščin opravljanja pedagoškega poklica doživljali velike stiske.

Šolski sistem niso stavbe, učbeniki, delovni zvezki, prenatrpani učni načrti in boj za ocene. Niti niso to spolitizirani sindikalno organizirani protesti za dvig učiteljskih plač in posamezni primeri neživljenjskih pedagoških praks. Šolski sistem so predani učitelji, razumevajoči in trezni starši, ki jim zaupajo, da profesionalno opravljajo svoje delo v največjo korist otrok in otroci, ki se z veseljem vračajo v šolske klopi.

Ne dvomim, da bodo tudi letos, ko je pred njimi še kako posebno šolsko leto, kos vsem izzivom.