Solidarnost do konca
POSLUŠAJ ČLANEK
Duhovnik mi je pripovedoval: ”V gimnazijskih letih sem stanoval nasproti otroške bolnice na Vrazovem trgu v Ljubljani. Dobro se spominjam otroških glavic, ki so zvedavo gledale skozi velika okna in z balkonov čez vrt na to stran, na naše dvorišče. Otroci so bili sproščeni in veseli in so nam, dijakom, radi mahali in nas pozdravljali. Nam se je komaj sanjalo o tem, kaj se je dogajalo in se še danes dogaja za tistimi okni“.
Ko razmišljam o trpljenju otrok v zgodovini in danes, mi prihajajo pred oči še drugačne slike. V koncentracijskih taboriščih 2. svetovne vojne so pokončali milijon otrok. Danes pa sredstva obveščanja poročajo o otrocih in mladostnikih v južnoameriških predmestjih, katerih dom je cesta. Preživljajo se z majhnimi tatvinami in prosjačenjem ter pogosto končajo pod streli policije.
Mislim na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v deželah tretjega sveta. Na otroke po Indiji in Indoneziji, ki še vedno delajo po deset do dvanajst ur na dan za skodelico riža. Pa na otroke na Tajskem, ki so žrtve spolnega turizma brezvestnih Evropejcev in Američanov.
Na otroke, ki so jih kje v Afriki ali na Srednjem vzhodu vtaknili v uniforme, jim v roke potisnili puško in jim ukazali ubijati tiste v drugačnih uniformah.
Vsa ta žalostna dejstva prizadevajo tudi našo vero v Boga. Najbrž je najtežja preizkušnja naše vere ravno srečanje s trpljenjem nedolžnih, zlasti otrok.
Zdi se, da so vsa ta nedolžna bitja, kjerkoli ali kadarkoli so trpela ali trpijo, ena sama obtožba Boga. Kako je mogoče ob vsem tem še verovati v pravičnega, dobrega, vsemogočnega in usmiljenega Boga?
V stoletju, ki je okrvavljeno z dvema svetovnima vojnama, v času iztrebljanj narodov in etničnega čiščenja, so se že nešteti verni ljudje vpraševali: Kje je vendar Bog? Kje je bil Bog ob dogodkih v Auschwitzu? Kje je Bog na Balkanu, v Ameriki, Afganistanu?
Namesto odgovora na to vprašanje, ki je krik in obtožba, bi rad spomnil na neki prizor iz evangelija. Jezus visi na križu. Nad njim je pribit sramotilni napis: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Vsi se mu posmehujejo, Judje, rimski in najemniški vojaki ter drhal, češ, kakšen Mesija, kakšen judovski kralj je to, ko še sam sebi ne more pomagati.
»Če si božji Sin, stopi s križa in bomo verovali vate!« Eden od dveh obsojencev, razbojnikov, ki sta visela blizu njega, se mu posmehuje: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju! «
Toda on ni stopil s križa, ni z enim zamahom izruval žebljev iz rok in nog, ni poklical dvanajst legij angelov, ki bi planili na zasmehovalce. Visel je dalje, med nebom in zemljo tri dolge ure, do konca, zapuščen od ljudi in Boga, kot razodeva njegov zadnji krik.
Kristjani verujemo v tega nemočnega, na križ pribitega Boga. V njem slutimo edini odgovor na trpljenje nedolžnih. Ta odgovor se glasi: solidarnost do konca. Tudi mati Terezija ni spraševala Boga, zakaj nedolžni trpijo, ampak je bila z njimi do konca solidarna.
Obtožbo in vprašanje pa moramo ljudje nasloviti kar nase: Človek, zakaj ti vse to dopuščaš in povzročaš trpljenje nedolžnih? Dokler mi ne odgovorimo na to vprašanje, nimamo pravice, da bi ga zastavljali Bogu?
Ko razmišljam o trpljenju otrok v zgodovini in danes, mi prihajajo pred oči še drugačne slike. V koncentracijskih taboriščih 2. svetovne vojne so pokončali milijon otrok. Danes pa sredstva obveščanja poročajo o otrocih in mladostnikih v južnoameriških predmestjih, katerih dom je cesta. Preživljajo se z majhnimi tatvinami in prosjačenjem ter pogosto končajo pod streli policije.
Mislim na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v deželah tretjega sveta. Na otroke po Indiji in Indoneziji, ki še vedno delajo po deset do dvanajst ur na dan za skodelico riža. Pa na otroke na Tajskem, ki so žrtve spolnega turizma brezvestnih Evropejcev in Američanov.
Na otroke, ki so jih kje v Afriki ali na Srednjem vzhodu vtaknili v uniforme, jim v roke potisnili puško in jim ukazali ubijati tiste v drugačnih uniformah.
Vsa ta žalostna dejstva prizadevajo tudi našo vero v Boga. Najbrž je najtežja preizkušnja naše vere ravno srečanje s trpljenjem nedolžnih, zlasti otrok.
V stoletju, ki je okrvavljeno z dvema svetovnima vojnama, v času iztrebljanj narodov in etničnega čiščenja, so se že nešteti verni ljudje vpraševali: Kje je vendar Bog? Kje je bil Bog ob dogodkih v Auschwitzu? Kje je Bog na Balkanu, v Ameriki, Afganistanu?
Zakaj dopuščaš trpljenje nedolžnih?
Zdi se, da so vsa ta nedolžna bitja, kjerkoli ali kadarkoli so trpela ali trpijo, ena sama obtožba Boga. Kako je mogoče ob vsem tem še verovati v pravičnega, dobrega, vsemogočnega in usmiljenega Boga?
V stoletju, ki je okrvavljeno z dvema svetovnima vojnama, v času iztrebljanj narodov in etničnega čiščenja, so se že nešteti verni ljudje vpraševali: Kje je vendar Bog? Kje je bil Bog ob dogodkih v Auschwitzu? Kje je Bog na Balkanu, v Ameriki, Afganistanu?
Namesto odgovora na to vprašanje, ki je krik in obtožba, bi rad spomnil na neki prizor iz evangelija. Jezus visi na križu. Nad njim je pribit sramotilni napis: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Vsi se mu posmehujejo, Judje, rimski in najemniški vojaki ter drhal, češ, kakšen Mesija, kakšen judovski kralj je to, ko še sam sebi ne more pomagati.
»Če si božji Sin, stopi s križa in bomo verovali vate!« Eden od dveh obsojencev, razbojnikov, ki sta visela blizu njega, se mu posmehuje: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju! «
Toda on ni stopil s križa, ni z enim zamahom izruval žebljev iz rok in nog, ni poklical dvanajst legij angelov, ki bi planili na zasmehovalce. Visel je dalje, med nebom in zemljo tri dolge ure, do konca, zapuščen od ljudi in Boga, kot razodeva njegov zadnji krik.
Kristjani verujemo v tega nemočnega, na križ pribitega Boga. V njem slutimo edini odgovor na trpljenje nedolžnih. Ta odgovor se glasi: solidarnost do konca. Tudi mati Terezija ni spraševala Boga, zakaj nedolžni trpijo, ampak je bila z njimi do konca solidarna.
Obtožbo in vprašanje pa moramo ljudje nasloviti kar nase: Človek, zakaj ti vse to dopuščaš in povzročaš trpljenje nedolžnih? Dokler mi ne odgovorimo na to vprašanje, nimamo pravice, da bi ga zastavljali Bogu?
Avtor današnjega duhovnega nagovora, Janez Zupanc, je duhovni pomočnik v župniji Šmarje pri Jelšah
Zadnje objave
Učenec oklofutal učiteljico, nasilje na šolah narašča
23. 4. 2024 ob 12:00
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Vsak človek v povprečju zaužije 18 kg plastike
22. 4. 2024 ob 10:40
Prevozniška družba Arriva tudi za moške uporablja ženski slovnični spol
22. 4. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.