Šola na daljavo ali šola jamranja?
POSLUŠAJ ČLANEK
Želela bi samo povedati, da gre nam (mojim otrokom, ki hodijo v šolo) šolanje na daljavo dobro. Učiteljice običajno že večer prej pošljejo stvari na mail in v spletno učilnico (oboje), šolarji zjutraj vstanejo in se lotijo dela. Povezave še kar delujejo, če ne takoj, pa malo pozneje, gradiva je dovolj, navodil tudi, občasno je potrebno nekaj pomoči z moje strani, a ne toliko, da bi me to pomembno oviralo pri drugih opravilih. Navodila učiteljic so jasna, razumljiva, dovolj podrobna … Zoomi delujejo brez večjih težav. Imam en star prenosnik in eno prastaro tablico ter zaenkrat čisto ok vozimo s tem.
S šole so poslali tudi obvestilo, da imamo možnost toplega kosila v šoli, za kar se sicer nismo odločili, je pa lepo vedeti, da ta možnost obstaja. Ni preveč zanimivo, kajne? Zakaj torej to sploh pišem?
Ker že ves teden, kadarkoli prižgemo radio, televizijo, internet, odpremo časopis … ne slišimo nič drugega kot neskončno jamranje in pritoževanje. Da je nemogoče, da je nevzdržno, kakšna škoda se povzroča otrokom, v kakšni stiski so učitelji, nimamo natančnih navodil, kako veliko izgubljamo, internet ne dela, interneta sploh ni, polovica otrok nima računalnikov, diskriminacija, grozljiva negotovost, kako dolgo bo trajalo … in tako naprej in tako naprej …
Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes? Ali univerzitetno izobražen in večinoma dobro izkušen kader res potrebuje 100 % navodila glede vsake podrobnosti, ki se jim pri delu lahko pripeti? Kdaj je to postal klub mečkačev, ki iščejo probleme, če jih ni, jih pa naredijo? Ali pa se zgolj takšni pojavljajo v medijih? Ker zadnje dni se resnično zdi, da mediji prav tekmujejo med seboj, kdo bo našel bolj pesimistično učiteljsko izjavo.
Leta smo poslušali o prekomerni uporabi ekranov slovenskih šolarjev in koliko ur na dan je še sprejemljivo, da otrok preživi pred ekranom, ta teden pa se zdi, da polovica slovenskih šolarjev ne zna prižgati niti računalnika, ena tretjina pa ga baje sploh nima ...
Prav tako že dolgo poslušamo, da so učni načrti preobsežni in otroci preobremenjeni - ni to sedaj odlična priložnost, da učitelji iz učnega načrta izluščijo bistveno in zavržejo balast? In bo to potem iztočnica za prenovo šole, ki bo bolj prijazna tako otrokom kot učiteljem in bo predvsem bolj pripravljala na življenje. Morda je to lahko priložnost tudi za otroke, da se začnejo navajati na bolj samostojno delo? In tudi, da prevetrimo svoj odnos do ocenjevanja - če je glavni problem to, kako izvesti ocenjevanje na daljavo (od kdaj se pravzaprav učimo za ocene?).
Tudi tista neprecenljiva socialna komponenta šole o kateri stalno poslušamo, je pač precenjena. Šola že dolgo ni več vzgojna ustanova, ampak zgolj učna in varstvena. Povprečen otrok iz vsaj približno normalnega okolja, bo v šoli, kar se socialnega življenja tiče, žal pobral več slabega kot dobrega. Zakaj je tako, je druga tema. Otrok, ki mu je danes šola najbolj spodbudno in varno zavetje, pa je žal v situaciji, ki zahteva obravnavo še drugih strokovnih služb.
Pa ne želimo minimizirati socialne ali kakršnekoli druge stiske kogarkoli … treba je storiti vse, na državni, šolski in osebni ravni, da se te stiske lajšajo, ampak ravno učiteljski kader, ki pozna razmere na terenu (v razredu), je tisti, ki lahko tukaj naredi največ (pa ne z jamranjem in pritoževanjem, pač pa s konkretno pomočjo in usmeritvijo pomoči k tem otrokom).
Vsaka učiteljica, če je le malo predana svojemu poklicu, ve, kateri učenci v njenem razredu so kritični (v socialnem ali učnem smislu ali v obeh) in ni razloga, da se ne bi tem učencem še posebej posvetila. Morda tudi osebno (bi bilo tako strašno to predlagati ministrstvu?), da se sreča z njimi v šoli, na primerni razdalji in dela z njimi individualno. Če ne učiteljica, ki je verjetno res zelo zaposlena s poučevanjem na daljavo, pa drug učiteljski kader šole, ki nima lastnega razreda oz. predmeta. Težave se rešujejo na drugih ravneh kot je tista, na kateri se jamra.
Vsi se bojimo sprememb, toda odrasli, zreli ljudje, bi se lahko zavedali, da šola na daljavo ne poteka zato, ker bi nas kdo zafrkaval (ministrica za šolstvo? vlada? Jelko Kacin? NWO?), ampak ker se na ta način rešujejo življenja številnih ljudi (morda tudi vašega?) in da to jamranje ne koristi nikomur, še najmanj pa otrokom in da jim pošilja povsem izkrivljeno sporočilo o tem, kako se spopasti z nepričakovanimi situacijami: Če gre kaj drugače kot si pričakoval ali si zamislil, se bo vse podrlo, zato se pritožuj in na vsak način išči krivca …
Tako na svoji poklicni poti ne bodo prišli prav daleč (razen seveda, če se ne bodo odločili za poklic slovenskega učitelja :)).
S šole so poslali tudi obvestilo, da imamo možnost toplega kosila v šoli, za kar se sicer nismo odločili, je pa lepo vedeti, da ta možnost obstaja. Ni preveč zanimivo, kajne? Zakaj torej to sploh pišem?
Neskončno jamranje in pritoževanje šolnikov
Ker že ves teden, kadarkoli prižgemo radio, televizijo, internet, odpremo časopis … ne slišimo nič drugega kot neskončno jamranje in pritoževanje. Da je nemogoče, da je nevzdržno, kakšna škoda se povzroča otrokom, v kakšni stiski so učitelji, nimamo natančnih navodil, kako veliko izgubljamo, internet ne dela, interneta sploh ni, polovica otrok nima računalnikov, diskriminacija, grozljiva negotovost, kako dolgo bo trajalo … in tako naprej in tako naprej …
Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes? Ali univerzitetno izobražen in večinoma dobro izkušen kader res potrebuje 100 % navodila glede vsake podrobnosti, ki se jim pri delu lahko pripeti? Kdaj je to postal klub mečkačev, ki iščejo probleme, če jih ni, jih pa naredijo? Ali pa se zgolj takšni pojavljajo v medijih? Ker zadnje dni se resnično zdi, da mediji prav tekmujejo med seboj, kdo bo našel bolj pesimistično učiteljsko izjavo.
Kako je torej s prekomernim gledanjem v ekrane in preobsežnostjo učnih načrtov?
Leta smo poslušali o prekomerni uporabi ekranov slovenskih šolarjev in koliko ur na dan je še sprejemljivo, da otrok preživi pred ekranom, ta teden pa se zdi, da polovica slovenskih šolarjev ne zna prižgati niti računalnika, ena tretjina pa ga baje sploh nima ...
Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes?
Prav tako že dolgo poslušamo, da so učni načrti preobsežni in otroci preobremenjeni - ni to sedaj odlična priložnost, da učitelji iz učnega načrta izluščijo bistveno in zavržejo balast? In bo to potem iztočnica za prenovo šole, ki bo bolj prijazna tako otrokom kot učiteljem in bo predvsem bolj pripravljala na življenje. Morda je to lahko priložnost tudi za otroke, da se začnejo navajati na bolj samostojno delo? In tudi, da prevetrimo svoj odnos do ocenjevanja - če je glavni problem to, kako izvesti ocenjevanje na daljavo (od kdaj se pravzaprav učimo za ocene?).
Socialna komponenta šole je precenjena
Tudi tista neprecenljiva socialna komponenta šole o kateri stalno poslušamo, je pač precenjena. Šola že dolgo ni več vzgojna ustanova, ampak zgolj učna in varstvena. Povprečen otrok iz vsaj približno normalnega okolja, bo v šoli, kar se socialnega življenja tiče, žal pobral več slabega kot dobrega. Zakaj je tako, je druga tema. Otrok, ki mu je danes šola najbolj spodbudno in varno zavetje, pa je žal v situaciji, ki zahteva obravnavo še drugih strokovnih služb.
Pa ne želimo minimizirati socialne ali kakršnekoli druge stiske kogarkoli … treba je storiti vse, na državni, šolski in osebni ravni, da se te stiske lajšajo, ampak ravno učiteljski kader, ki pozna razmere na terenu (v razredu), je tisti, ki lahko tukaj naredi največ (pa ne z jamranjem in pritoževanjem, pač pa s konkretno pomočjo in usmeritvijo pomoči k tem otrokom).
Jamranje še najmanj koristi otrokom
Vsaka učiteljica, če je le malo predana svojemu poklicu, ve, kateri učenci v njenem razredu so kritični (v socialnem ali učnem smislu ali v obeh) in ni razloga, da se ne bi tem učencem še posebej posvetila. Morda tudi osebno (bi bilo tako strašno to predlagati ministrstvu?), da se sreča z njimi v šoli, na primerni razdalji in dela z njimi individualno. Če ne učiteljica, ki je verjetno res zelo zaposlena s poučevanjem na daljavo, pa drug učiteljski kader šole, ki nima lastnega razreda oz. predmeta. Težave se rešujejo na drugih ravneh kot je tista, na kateri se jamra.
Vsi se bojimo sprememb, toda odrasli, zreli ljudje, bi se lahko zavedali, da šola na daljavo ne poteka zato, ker bi nas kdo zafrkaval (ministrica za šolstvo? vlada? Jelko Kacin? NWO?), ampak ker se na ta način rešujejo življenja številnih ljudi (morda tudi vašega?) in da to jamranje ne koristi nikomur, še najmanj pa otrokom in da jim pošilja povsem izkrivljeno sporočilo o tem, kako se spopasti z nepričakovanimi situacijami: Če gre kaj drugače kot si pričakoval ali si zamislil, se bo vse podrlo, zato se pritožuj in na vsak način išči krivca …
Tako na svoji poklicni poti ne bodo prišli prav daleč (razen seveda, če se ne bodo odločili za poklic slovenskega učitelja :)).
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
MAR
23
Večer z Elzo Budau
19:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Vroča tema o razmerah v Katoliški cerkvi: Kje je 1.480.156 katoličanov?
13. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
5 komentarjev
Tina_V6
Vsi kdaj pojamramo. Včasih bolj drugič manj upravičeno. Ali je možno, da je aktualni pojav jamranja vzpodbujen?
Zagotovo je težava on-line šole z zadostno količino aparatov za vse otroke v družini. Pa dostop do interneta tudi še ni samoumeven povsod, vsaj ne v zadostnih količinah. In otrok, ki potrebuje podporo odraslega ves čas, je za starša, ki ni npr. specialni pedagog, izziv.
Pa vendar ... Ali ni bilo tega jamranja vseeno preveč? A smo res že toliko razvajeni? Saj smo, saj vem, a ta jok in stok je vsaj v določenem odstotku pod nivojem odraslega človeka.
Kaj pa če smo ne toliko razvajeni, temveč tako sugestibilni? Prehitro pograbimo kost, ki je bila vržena z določenim namenom. Slednje se ujema z vsemi možnimi nasprotovanji ukrepom pri preprečevanju okužb ob COVID-19 epidemiji. Trobila, ki so pristnosti virusa vztrajno zmanjševala pomen in lansirala vedno znova teorije zarote .Ali je bila kritika on-line izobraževanja s sugeriranim jamranjem pravzaprav sugerirano nezadovoljstvo z vlado in prikriti boj za oblast?
Možno ... A veliko boljše kot premlevati še eno dodatno teorijo zarote je, vprašati se, kje vse se še pustim zavajati? Ali lahko in kdaj zavajam samega sebe? Tudi ta disciplina samorefleksije je še kako pomemben del šole za življenje.
marolt.jernej
Tudi jaz mislim, da je članek napisan iz preveč ozkoglede osebne izkušnje avtorice. Če bi se malo bolj potrudila in šla dejasko vprašat nekaj učiteljev (recimo ene 10 bi bilo statistično za silo), kako izgleda njihov dan in kakšne vse prilagoditve in dodatna znanja morajo na vrat na nos osvojiti, s tem, da dejansko ni prave podpore s strani ministrstva, bi mogoče uspela dojet, da ni vse tako lepo, kot izgleda pri njih doma. Saj se jamra... in ponavadi celo tisti, ki nimajo resnih problemov... ampak vseeno je članek preveč zavržen do učiteljev in preveč posplošuje situacijo. Četudi je mišljen kot komentar in mogoče protiutež mainstream medijem in njihovim poročanjem, se mi zdi, da si ne bi smeli na Domovini privoščit take pavšalnosti.
Franc2015
Niso toliko problem učitelji na terenu, ki pridno delajo in se ne pritožujejo. A težave imajo s svojimi predstavniki v njihovih organizacijah, ker, kot to izpostavlja avtorica, v javnosti/medijih samo jamrajo in se pritožujejo. Nihče ta čas toliko ne jamra, kot predstavniki učiteljev, pa imajo po mojem zdravniki in medicinske sestre ta trenutek največjo legitimnost za pritoževanje in jamranje- a od njih prihajajo le prošnje ljudem, naj vendar spoštujejo ukrepe. Zato šolniki oziroma predstavniki šolnikov, prenehajte se javno pritoževati in jamrati ter opravite svoje delo, da ne boste po krizi uvrščene med tiste, ki ste bili bolj cokla kot del rešitve.
saramatej
Zakaj srednješolski učitelji odvodijo vse ure v živo, zadnja triada osnovne šole pa ne more? V našem primeru 2 učitelja OŠ to redno počneta čeprav sta med najstarejšimi, ostali samo pošljejo navodila.
Se strinjam z napisanim. Žalostno, da mediji dajo prostor jamračem. Da se, če se hoče!
STAJERKA2021
No, sedaj pa lahko čakamo Štruklja, da bo vpil, kako šolniki pregorevajo! Nekateri že pregorevajo, če morajo zjutraj vstati!
Pregorevajo samo v zdravstvu! In pika.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.