Vir: Pxfuel

Želela bi samo povedati, da gre nam (mojim otrokom, ki hodijo v šolo) šolanje na daljavo dobro. Učiteljice običajno že večer prej pošljejo stvari na mail in v spletno učilnico (oboje), šolarji zjutraj vstanejo in se lotijo dela. Povezave še kar delujejo, če ne takoj, pa malo pozneje, gradiva je dovolj, navodil tudi, občasno je potrebno nekaj pomoči z moje strani, a ne toliko, da bi me to pomembno oviralo pri drugih opravilih. Navodila učiteljic so jasna, razumljiva, dovolj podrobna … Zoomi delujejo brez večjih težav. Imam en star prenosnik in eno prastaro tablico ter zaenkrat čisto ok vozimo s tem.

S šole so poslali tudi obvestilo, da imamo možnost toplega kosila v šoli, za kar se sicer nismo odločili, je pa lepo vedeti, da ta možnost obstaja. Ni preveč zanimivo, kajne? Zakaj torej to sploh pišem?

Neskončno jamranje in pritoževanje šolnikov

Ker že ves teden, kadarkoli prižgemo radio, televizijo, internet, odpremo časopis … ne slišimo nič drugega kot neskončno jamranje in pritoževanje. Da je nemogoče, da je nevzdržno, kakšna škoda se povzroča otrokom, v kakšni stiski so učitelji, nimamo natančnih navodil, kako veliko izgubljamo, internet ne dela, interneta sploh ni, polovica otrok nima računalnikov, diskriminacija, grozljiva negotovost, kako dolgo bo trajalo … in tako naprej in tako naprej …

Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes? Ali univerzitetno izobražen in večinoma dobro izkušen kader res potrebuje 100 % navodila glede vsake podrobnosti, ki se jim pri delu lahko pripeti? Kdaj je to postal klub mečkačev, ki iščejo probleme, če jih ni, jih pa naredijo? Ali pa se zgolj takšni pojavljajo v medijih? Ker zadnje dni se resnično zdi, da mediji prav tekmujejo med seboj, kdo bo našel bolj pesimistično učiteljsko izjavo.

Kako je torej s prekomernim gledanjem v ekrane in preobsežnostjo učnih načrtov?

Leta smo poslušali o prekomerni uporabi ekranov slovenskih šolarjev in koliko ur na dan je še sprejemljivo, da otrok preživi pred ekranom, ta teden pa se zdi, da polovica slovenskih šolarjev ne zna prižgati niti računalnika, ena tretjina pa ga baje sploh nima …

Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes?

Prav tako že dolgo poslušamo, da so učni načrti preobsežni in otroci preobremenjeni – ni to sedaj odlična priložnost, da učitelji iz učnega načrta izluščijo bistveno in zavržejo balast? In bo to potem iztočnica za prenovo šole, ki bo bolj prijazna tako otrokom kot učiteljem in bo predvsem bolj pripravljala na življenje. Morda je to lahko priložnost tudi za otroke, da se začnejo navajati na bolj samostojno delo? In tudi, da prevetrimo svoj odnos do ocenjevanja – če je glavni problem to, kako izvesti ocenjevanje na daljavo (od kdaj se pravzaprav učimo za ocene?).

Socialna komponenta šole je precenjena

Tudi tista neprecenljiva socialna komponenta šole o kateri stalno poslušamo, je pač precenjena. Šola že dolgo ni več vzgojna ustanova, ampak zgolj učna in varstvena. Povprečen otrok iz vsaj približno normalnega okolja, bo v šoli, kar se socialnega življenja tiče, žal pobral več slabega kot dobrega. Zakaj je tako, je druga tema. Otrok, ki mu je danes šola najbolj spodbudno in varno zavetje, pa je žal v situaciji, ki zahteva obravnavo še drugih strokovnih služb.

Pa ne želimo minimizirati socialne ali kakršnekoli druge stiske kogarkoli … treba je storiti vse, na državni, šolski in osebni ravni, da se te stiske lajšajo, ampak ravno učiteljski kader, ki pozna razmere na terenu (v razredu), je tisti, ki lahko tukaj naredi največ (pa ne z jamranjem in pritoževanjem, pač pa s konkretno pomočjo in usmeritvijo pomoči k tem otrokom).

Jamranje še najmanj koristi otrokom

Vsaka učiteljica, če je le malo predana svojemu poklicu, ve, kateri učenci v njenem razredu so kritični (v socialnem ali učnem smislu ali v obeh) in ni razloga, da se ne bi tem učencem še posebej posvetila. Morda tudi osebno (bi bilo tako strašno to predlagati ministrstvu?), da se sreča z njimi v šoli, na primerni razdalji in dela z njimi individualno. Če ne učiteljica, ki je verjetno res zelo zaposlena s poučevanjem na daljavo, pa drug učiteljski kader šole, ki nima lastnega razreda oz. predmeta. Težave se rešujejo na drugih ravneh kot je tista, na kateri se jamra.

Vsi se bojimo sprememb, toda odrasli, zreli ljudje, bi se lahko zavedali, da šola na daljavo ne poteka zato, ker bi nas kdo zafrkaval (ministrica za šolstvo? vlada? Jelko Kacin? NWO?), ampak ker se na ta način rešujejo življenja številnih ljudi (morda tudi vašega?) in da to jamranje ne koristi nikomur, še najmanj pa otrokom in da jim pošilja povsem izkrivljeno sporočilo o tem, kako se spopasti z nepričakovanimi situacijami: Če gre kaj drugače kot si pričakoval ali si zamislil, se bo vse podrlo, zato se pritožuj in na vsak način išči krivca …

Tako na svoji poklicni poti ne bodo prišli prav daleč (razen seveda, če se ne bodo odločili za poklic slovenskega učitelja :)).

10 KOMENTARJI

  1. Dober zaključek, h kateremu spada tudi Štajerkin dodatk. Odlično!
    Toda, kdaj se je začel “slovenski značaj” načrtno spreminjati in sedaj že čutimo posledice?
    Postali smo bolj “doijemljivi” za to, ker imamo v možganih – “oddelek vzgoja in mediji” čips. Po že znanih ugotovitvah, se ta aktivira, ko ti vzgojitelji in mediji za vzgojo iste barve dajo svoje sporočilo, ki ga čips edinega prepozna.
    Se lahko spominjamo zabeleženih izjav partijskih funkcionarjev izpred druge sv. vojne, da je treba “slovenski značaj” totalno spremeniti za tri ni več rodov miselnosti korenine izriti!
    Kdor se temu ni uklonil ali celo pristopil na njih stan, vemo, kako se je končalo. Potomci molčečih, redkih upornikov, ki so se nekako izmazali pa so to seme vere in zdrave pameti, slovenske kulture itd. ohranili in hvala Bogu, so lahko ohranili, tudi prenesli misel “Svobodne Slovenije” v dejanja in se za to duhovno kulturo še borijo/mo! Kar nekaj pa se je potomcev drugih osvestilo in so stoppili zraven. Tako je ta tretina trdnih narasla ob pravekm času in smo se vsaj osamosvojili, formalno tudi demokratizirali. Toda ta trdna sredina šteje danes zopet do tretine, ostali pa bodo odločilno prispevali k zdravemurazvoju družbe vseh državljanov za sodobno sobivanje in rast vseh ali pa se bodo pustili odnesti valovom propagande in podkupovanja za trenutne drobtinice v zameno za veliko več. Saj niso pokvarjeni, le čip deluje in ne kaže drugače, kot, da ga izruvajo iz poškodovane zavesti.
    Vse so poškodovali in hvala Bogu, so ga nekateri odrinili na stran in pokazali pot, kljub temu.
    In ta odriv je treba narediti dragi državljani, ne le Slovenci, tudi tisti, ki se imajo za čip/komuniste ali celo boljševike, čas je za spoznanje in dejanje- “Otmimo šolnič pšogube!”, je zapiosal Simon Gregorčič- Soški Slevček in zanetil na Primorskem in širše neuklonljiv čut za človečnost in kljubovanje zlu! Pojdite tja na Primorsko, tja , kjer stoji njegov nagrobni spomenik z relijefom brodarja na razburkanih valovih. Da je res segel v srca ljudi, zlasti v času fašističnega brisanja vsega slovenskega v javnosti in celo v hišah, družinah, šolah, cerkvah…, je dokaz pogreba: peš so sli ljudje v sprevodu od Goriške do groba, kakih 55 kilometrov do pokopališča pri Sv. Lovrencu. Med porjo so se pri vaski vasi ljudje pridruževali in žalovali, ga slavili. Zavrnili so takratne “čipe” A_O oblasti, ki so hotele z okupatroskimi metodami potujčiti in ljudem vzeti pravo vero vse “od Korotana do Jadrana”. Tudi partijsko vodstvo je imelo za norca svoje člane in širilo laži, kako se lepo živi v boljševistični Zovjetski zvezi. Seveda tudi druge- na lep ali nasilen način-okupatorski način. Ta sedanji okupator kulturnobojništva je najbolj nevaren… Uničiti vero, komurkoli, ne glede na narodnost ali verske razlike- vero proč, to je njegov cilj, niti ne kapitalizem ali kakšna razredna enakost, socialna enakost…to so samo propagandne poteze zavajanja ljudi! Njih vodje so bili državni kapitalisti, danes so prav tako tajkuni državni in zasebni parazitski kapitalisti, ki denar prelivajo iz državnih v svoje tajkunske žepe , podjetja tukaj in zlasti zunaj skrita. To je uničevalski parazit v ilegali, četudi je formalno kakšna lutka na oblasti ali čeprav je nemočna koalicija , kot ta na oblasti le en mandat. Še en mandat jim je nevaren in zato bruhajo ogenj kot zmaji, četudi uničijo državo, standard ljudi, le da ohranijo državne siske!!!

  2. Zakaj srednješolski učitelji odvodijo vse ure v živo, zadnja triada osnovne šole pa ne more? V našem primeru 2 učitelja OŠ to redno počneta čeprav sta med najstarejšimi, ostali samo pošljejo navodila.
    Se strinjam z napisanim. Žalostno, da mediji dajo prostor jamračem. Da se, če se hoče!

  3. Strinjam se s komentarjem. Tudi pri nas oba fanta delata povsem normalno šolo od doma. Pravzaprav sta tako celo BOLJ uspešna. Ob tem bi dodal, da so razlike med šolniki velike. Nekateri učitelji so se hitro prilagodili. Snemajo videe, delajo dobre zapiske, pripravljajo powerpoint predstavitve, so organizirani. Drugi so bolj tako tako. Šolniki so slika ljudstva nasploh. Nekateri si fleksibilni in propulzivni, se prilagodijo na situacijo, ne jamrajo, ampak najdejo rešitve in gredo naprej. Drugi pač jamrajo, stokajo in s prstom kažejo na druge ter sebi in celemu svetu govorijo kako se NE da. Ravno slednji se radi skrivajo za tem, da pričakujejo mikronavodila z ministrstva za še tako majhno zadevo. Ker se jim v resnici ne da. Ker so se v desetletjih poučevanja ene in iste snovi precej “zaležali” in samo še iščejo izgovor. Žal mislim da je pri nekaterih pač tako.

  4. Se ne morem strinjati z zapisanim. Prvič, vemo kako danes delujejo mediji in kaj nam želijo prikazati, v tem primeru pretirano nezadovoljstvo. Na podlagi nekaterih izjav posplošiti na vse učitelje, da samo jamrajo in tako dosežejo svoje, je po mojem mnenju pretirano. Ja, zagotovo so taki, ki jim nič ni po godu, in taki, ki svoje delo opravljajo slabo, takšne najdeš v vseh poklicih. Pozitiven primer, ki ga lahko med učitelji izpostavim, a ga javnost ne vidi, so skupine učiteljev na socialnih omrežjih. Kot zaposlena v šolstvu sem vključena v kar nekaj takih skupin, nekatere izmed njih imajo po več tisoč članov. Tudi običajno so te skupine “žive”, med šolanjem na daljavo pa sploh: ne gre za jamranje, ampak medsebojno pomoč, deljenje nasvetov, idej, gradiv učenje novih pristopov, iskanje rešitev … Vidim ogromno učiteljev, ki svoje delo dobro opravljajo in so se pripravljeni prilagajati novim razmeram, se učijo v novih programih, aplikacijah, da bi svojim učencem omogočili kvaliteten pouk. Ja, saj si tudi povemo, da je težko, takšna je pač situacija, ampak se delo vseeno naredi in za probleme se išče rešitve. Ne pravim, da je v šolstvu in med učitelji vse idealno, a prikazovanje v drugo skrajnost (učitelji poimenovani kot “klub”, seveda s samimi negativnimi lastnostmi) se mi zdi pretirano posploševanje.

  5. Podpišem avtoričino zavračanje vsesplošnega jamranja staršev in učiteljev, širjenje negativizma in samopomilovanja.

    Ko pa napiše … “Tudi tista neprecenljiva socialna komponenta šole o kateri stalno poslušamo, je pač precenjena. Šola že dolgo ni več vzgojna ustanova, ampak zgolj učna in varstvena. Povprečen otrok iz vsaj približno normalnega okolja, bo v šoli, kar se socialnega življenja tiče, žal pobral več slabega kot dobrega.” …

    …pa se ustreli v obe koleni. Mislim – kakšna pavšalna in za veliko večino slovenskega – javnega in zasebnega (znotraj njega tudi katoliškega!!) – šolstva krivična in podcenjujoča sodba. Se samo meni zdi, da veje iz take izjave tista “samo jaz sem za svoje otroke dovolj dobra” drža? Morda “jaz sem za svoje sončke čisto dovolj dobra družba”? Vsak razvojni psiholog se ob takšni izjavi križa. A ni del vzgoje tudi delovna etika, trud, ki ga kažejo, dobrota, talenti in napake, s katerimi delujejo med njimi itn. Izjava je tako mimo, da si v resnici ne zasluži komentarja. In pove več o avtorici kot o slovenskem šolstvu.

    • Prav nič se ne ustreli v koleno. Ampak zadane bistvo. Šola ni več vzgojna. Je le še izobraževalna ustanova. In to že zelo dolgo. In to je dejstvo.

      Prava socializacija je doma. V šoli ni nobene pozitivne socializacije. A vi sploh veste kaj je pozitivna socializacija? A se zavedate pomena druženja različno starih otrok in medsebojna pomoč. V naših šolah natrpamo vse iste starosti v en razred in “šopamo” nek program, ki ga predpiše politično ministrstvo. V naši državi vladajo tr. večji del ideološko bolni levi, ki so obsedeni s šolstvom, saj vedo, da so to bodoči volivci. Celo ravnatelj ne moreš postati, če nisi levičar ali komunist. A to so tudi vse kompetence, ki so nujne.

  6. Tudi jaz mislim, da je članek napisan iz preveč ozkoglede osebne izkušnje avtorice. Če bi se malo bolj potrudila in šla dejasko vprašat nekaj učiteljev (recimo ene 10 bi bilo statistično za silo), kako izgleda njihov dan in kakšne vse prilagoditve in dodatna znanja morajo na vrat na nos osvojiti, s tem, da dejansko ni prave podpore s strani ministrstva, bi mogoče uspela dojet, da ni vse tako lepo, kot izgleda pri njih doma. Saj se jamra… in ponavadi celo tisti, ki nimajo resnih problemov… ampak vseeno je članek preveč zavržen do učiteljev in preveč posplošuje situacijo. Četudi je mišljen kot komentar in mogoče protiutež mainstream medijem in njihovim poročanjem, se mi zdi, da si ne bi smeli na Domovini privoščit take pavšalnosti.

    • Niso toliko problem učitelji na terenu, ki pridno delajo in se ne pritožujejo. A težave imajo s svojimi predstavniki v njihovih organizacijah, ker, kot to izpostavlja avtorica, v javnosti/medijih samo jamrajo in se pritožujejo.
      Nihče ta čas toliko ne jamra, kot predstavniki učiteljev, pa imajo po mojem zdravniki in medicinske sestre ta trenutek največjo legitimnost za pritoževanje in jamranje- a od njih prihajajo le prošnje ljudem, naj vendar spoštujejo ukrepe.

      Zato šolniki oziroma predstavniki šolnikov, prenehajte se javno pritoževati in jamrati ter opravite svoje delo, da ne boste po krizi uvrščene med tiste, ki ste bili bolj cokla kot del rešitve.

  7. Vsi kdaj pojamramo. Včasih bolj drugič manj upravičeno. Ali je možno, da je aktualni pojav jamranja vzpodbujen?

    Zagotovo je težava on-line šole z zadostno količino aparatov za vse otroke v družini. Pa dostop do interneta tudi še ni samoumeven povsod, vsaj ne v zadostnih količinah. In otrok, ki potrebuje podporo odraslega ves čas, je za starša, ki ni npr. specialni pedagog, izziv.

    Pa vendar … Ali ni bilo tega jamranja vseeno preveč? A smo res že toliko razvajeni? Saj smo, saj vem, a ta jok in stok je vsaj v določenem odstotku pod nivojem odraslega človeka.

    Kaj pa če smo ne toliko razvajeni, temveč tako sugestibilni? Prehitro pograbimo kost, ki je bila vržena z določenim namenom. Slednje se ujema z vsemi možnimi nasprotovanji ukrepom pri preprečevanju okužb ob COVID-19 epidemiji. Trobila, ki so pristnosti virusa vztrajno zmanjševala pomen in lansirala vedno znova teorije zarote .Ali je bila kritika on-line izobraževanja s sugeriranim jamranjem pravzaprav sugerirano nezadovoljstvo z vlado in prikriti boj za oblast?

    Možno … A veliko boljše kot premlevati še eno dodatno teorijo zarote je, vprašati se, kje vse se še pustim zavajati? Ali lahko in kdaj zavajam samega sebe? Tudi ta disciplina samorefleksije je še kako pomemben del šole za življenje.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime