Šola in domoljubje: gre to skupaj?

POSLUŠAJ ČLANEK
V šoli se otroci učijo marsikaj: od uporabnih do neuporabnih podatkov, od socialnih veščin do spoštovanja avtoritete, raznih neumnosti, ki jih ušpičijo s sošolci ... šola je prostor, kjer otroci spoznavajo svet in začnejo ugotavljati, kaj jim je všeč, kaj jih zanima in kaj bi radi počeli v življenju.

Vstop v novo šolsko leto je bil, še posebej za prvošolčke, slovesen. Petje šolskih pevskih zborov, kulturne točke, nagovori, dobre želje. Marsikdo pa je ob vsem tem praznovanju pogrešal slovensko himno in zastavo. Je šola prostor, kje bi se otroci morali učiti tudi, kako imeti rad svojo domovino?

Domoljubje - ljubezen do doma, domovine.


V Pravilniku o šolskem koledarju za osnovne šole je med drugim napisana tudi določba, da morajo šole "zadnji dan pouka pred dnevom samostojnosti in enotnosti, dnevom državnosti in pred slovenskim kulturnim praznikom" organizirati proslavo. Po lastni presoji pa lahko organizirajo tudi proslave ob drugih (državnih) praznikih.

Ker v Sloveniji mrgoli pravnih aktov, imamo tudi Uredbo o izobešanju zastave Republike Slovenije v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki šolam nalaga, da imajo stalno izobešeno zastavo. Tako imamo uzakonjeno domoljubje in lahko s ponosom rečemo, da otroke vzgajamo v zavedne državljane, ki poznajo državne praznike, spoštujejo svojo državo in jo imajo radi.

Lahko si predstavljate, kako so videti te uzakonjene proslave tik pred božično-novoletnimi počitnicami in pred koncem šolskega leta. Božiček, jelka, kraguljčki, ribice, morje in počitnice. Samostojnost, enotnost in državnost pa so omenjene zgolj zato, da se zadosti zakonu. Bistveno boljši pri tem ni niti državni vrh, ki proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti "odbrenka" 23. decembra. Tri dni pred samim praznikom. Je to ljubezen do domovine?
Je imeti rad svojo državo in s ponosom kazati njene simbole res tako nazadnjaško, zastarelo in kakor radi rečejo "napredni" ljudje domoljupno?

Kdo bi si danes sploh žele biti domoljub?


Danes je postala beseda domoljub psovka, domovina pa nekaj zastarelega in skrajno konzervativnega. Zakaj bi si sploh kdo želel biti domoljub? V Sloveniji je še domoljubje postalo ideološko. Eni bi bili domoljubni od jamske piščali naprej, drugi od partizanov in tretji šele od osamosvojitve naprej. Eni bi domoljubje omejili na šport, kulturo in naravo, ki ne razdvajajo, drugi bi v to potegnili še državni aparat in politiko.

V tej zmedi nacionalne identitete in domoljubja potegnejo kratko naši otroci. Namesto, da bi imeli zgled, da je ljubezen do domovine nekaj dobrega, lepega in zaželenega, dobijo kvečjemu odpor do dolgočasnih in nesmiselnih (šolskih) proslav. Danes je bolj normalno, če v šolo pripelješ slona, kot pa da za državni praznik, ki ni dela prost dan, z otroki zapoješ himno.

V šoli bi moralo biti nekaj najbolj normalnega, da bi v vsaki učilnici poleg osnovnih računskih operacija visela zastava, nad črkami abecede pa slovenski grb. Ob praznikih (državnih, občinskih, šolskih) bi po hodnikih odmevala himna. Tako bi postala ljubezen do Slovenije nekaj najbolj naravnega. Je imeti rad svojo državo in s ponosom kazati njene simbole res tako nazadnjaško, zastarelo in kakor radi rečejo "napredni" ljudje domoljupno?

Ljubezni do domovine se ne da uzakoniti. Lahko se še tako trudimo z obveznimi šolskimi proslavami in obveznim izobešanjem zastave, to otrokom ne bo privzgojilo ljubezni do domovine. Lahko pa smo našim najmlajšim zgled in naslednji državni praznik praznujemo Sloveniji na čast.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike