Šola brez ocen in urnika veliki hit v prestolnici Nemčije

Uredništvo
1

14-letni Berlinčan Anton Oberländer je prepričljiv govorec. Ko je lani skupaj s prijatelji na taborjenju v Cornwallu ostal brez centa, je prepričal uslužbence na nemških železnicah, da so mu podarili nekaj kart. Vodstvo železnic je tako osupnil, da so ga povabili k nagovoru dvestotih zaposlenih. 

Njegovo samozavest je v veliki meri pripisati edinstveni izobraževalni ustanovi, Evangeličanski šoli Berlin-Center, ki je tradicionalni pristop k učenju obrnila na glavo, piše The Guardian.

Privzgajajo odgovornost in vzpodbujajo izziv

Če bi večino šolarjev omenjene šole vprašali, kateri je njihov najljubši predmet, bi ponudili nenavaden odgovor: izziv. Zanj šolarji med dvanajstim in štirinajstimi letom dobijo 150 evrov, s katerimi si morajo organizirati tritedensko dogodivščino. Nekateri najamejo kajak, drugi gredo na kmetijo. Naš Anton si je tako organiziral treking po južni obali Anglije.

Med predmeti, na katere ne naletimo na drugih šolah, je tudi “odgovornost”, v katerem kot prostovoljci pomagajo starejšim in bolnim sovrstnikom.

Na šoli se najdejo, čeprav v omejenem številu, “običajni” predmeti, kot so matematika, angleščina in nemščina, a snov se podaja brez strukturiranih urnikov in otrok se sam odloči, kdaj bo pisal test.

Toda naj se sliši tako razpuščeno, mora šolar konec vsakega tedna napisati, kaj je v minulem tednu dosegel, na kaj je še posebej ponosen in kaj želi še izboljšati. Njegov zapis je osnova za tedenski pogovor z mentorjem.

Ustvariti računalniško igrico namesto pisanja testa iz matematike

Šola je bila ustanovljena leta 2007 s šestnajstimi učenci, devet let kasneje pa jo obiskuje petsto otrok, z dolgo čakalno vrsto tistih, ki bi se jim želeli pridružiti.

Ravnateljica šole Margret Rasfeld meni, da je zdaj najboljša popotnica šole sposobnost učencev, da se znajo sami motivirati.

“Cilj napredne šole mora biti pripraviti mlade ljudi, da se soočajo s spremembo, ali še bolje, da se sprememb veselijo. V 21. stoletju bi morala šola razvijati močne osebnosti,” pravi. 

Na njeni šoli šolarje spodbujajo, naj si sami domislijo načine, kako izboljšati svoje sposobnosti. Na primer, da namesto testa iz matematike sprogramirajo računalniško igrico. Anton se je na svojem tritedenskem trekingu po angleških obalah naučil več angleščine, kot v večih letih učenja tega jezika v šoli.

Rasfeldova pri tem priznava, da je veliko težje dobiti učitelje, ki bi se bili pripravljeni prilagoditi novemu učnemu programu, kot učence, ki bi v njem želeli sodelovati.

Več je svobode zahteva več strukture

Vseeno v izobraževalnem procesu obstajajo stroga pravila. Učenci, ki v času šole zapravljajo čas, morajo v šolo priti še v nedeljo, da nadoknadijo zamujeno. “Več ko imaš svobode, več strukturiranega pristopa potrebuješ,” pravi Rasfeldova.

Navdih za druge šole

Zaradi občudovanja vrednih rezultatov šola postaja vedno bolj znana. Okoli štirideset drugih šol v Nemčijivsaj deloma v svoj učni program že vključuje Rasfeldine metode. Tako  znotraj šole deluje “laboratorij za inovacije v izobraževanju”, v katerem razvijajo učbenike za tovrstne šolske pristope.

Zasebna šola za revne in bogate, verne in ateiste

Čeprav šola temelji na evangeličanskih vrednotah in se dan začne z jutranjo molitvijo, enkrat mesečno pa z obredi, je krščenih šolarjev zgolj tretjina.

In četudi je zasebna šola, veliko otrok prihaja iz migrantskega okolja, okoli sedem odstotkov jih prihaja iz družin, kjer se nemščine ne govori.

Šolnina se izračuna po finančnih zmožnostih staršev, pokriva jo evangeličanska fundacija, ki podpira več evangeličanskih šol v Belinu.

V Sloveniji inovativnim pristopom k izobraževanju vrata močno priprta
Medtem ko v Evropi in svetu cvetijo raznovrstni inovativni pristopi k izobraževanju, ki bogatijo sodobne družbe z intelektualci različnih idej in pogledov, v Sloveniji ostajamo ujetniki ozkogledne mentalitete, ki preferira edino pravo in od države nadzorovano javno šolo.

Med ljudmi je pri tem premalo zavedanja, da jih država s tem prikrajša do izbire na enem najpomembnejših področij – pri vzgoji in izobrazbi njihovih otrok.

Samoumevno je, da si dandanes sami izberemo avtomobil, hišo, mesarja ali zobozdravnika, ko pa gre za naše otroke, pa smo obsojeni na monopolno državno šolo. Ta se povrhu vsega srečuje z mnogimi problemi, k reševanju katerih uradniki na ministrstvu ne znajo pristopiti tako, da jih ne bi hkrati še bolj zapletli.

Zagotovo bi v šolo po predstavljenem nemškem vzorcu svojega otroka vpisal marsikateri Slovenec, a se mora najprej vrednota izbire pristopov k izobraževanju usesti v kolektivno zavest.

Pot do tja pa je, kot kaže, v Sloveniji še zelo dolga.

1 komentar

  1. Ni se nam potrebno ozirati po tujini, saj imamo dve taki osnovni šoli že v Sloveniji: v Ljubljani in Mariboru. Gre za zasebni šoli, ki izvajata poučevanje po metodi montessori pedagogike, katerih program je priznan s strani MIZŠ.

    Nimajo ne ocen, ne pišejo testov, nimajo domačih nalog, delovnih zvezkov, peresnic, saj svinčnike, radirke, barvice … dobijo v šoli. Tudi klasične postavitve klopi v razredih ni, tabel ne uporabljajo, ker podajanje nove snovi poteka po skupinicah (cca. 5 otrok naenkrat). V razredih so skupaj sovrstniki iz ene triade. Tudi klasičnega urnika nimajo, ne zvonca, malicajo v razredu na način, da si sami postrežejo, ko so lačni.
    V Sloveniji se zgodi veliko dobrih, novih, inovativnih stvari, vendar nihče zares o tem ne poroča. In Slovenci imamo neverjeten potencial, tako rekoč na vseh področjih, le razvijati si ga ne upamo, saj nas je preveč strah, kaj si bodo drugi mislili, da bomo propadli, da nam ne bo uspelo in podobno.

    LP, Marko

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime